OCENA FILMA: Ida

Za to, da bi razumeli letošnjega prejemnika oskarja za najboljši tujejezični film, moramo poznati polpreteklo zgodovino države, iz katere ta prihaja. Poljska je med drugo svetovno vojno plačala višji davek v človeških življenjih kot katerakoli druga Evropska država z izjemo Nemčije. V šestih letih je pod nemško in sovjetsko okupacijo umrlo skoraj šest milijonov Poljakov, večinoma civilistov, kar je petina vsega prebivalstva iz leta 1939. Polovica umrlih Poljakov je bila judovskega rodu. Pred vojno je na poljskem živela največja judovska skupnost v Evropi. Holokavst je preživela samo desetina od 3,3 milijona poljskih Judov.

Etnični Poljaki – ti so se in se še danes večinsko opredeljujejo za katoličane – so bili v tem najsramotnejšem poglavju človeške zgodovine predvsem žrtve (v Hitlerjevem lebensraumu tudi zanje ni bilo prostora) in junaki (Izrael je največ odlikovanj za medvojne zasluge pri reševanju Judov podelil prav Poljakom), številni med njimi pa so pri genocidu posredno ali neposredno tudi sodelovali. Za usodo Judov, ki so jih v natrpanih vagonih dovažali v taborišča smrti, ki so jih nacisti zgradili na poljskem ozemlju, so vedeli praktično vsi.

Po vojni so oblast v državi postopno prevzeli komunisti. Čeprav je Poljska veljala za eno od manj zatiralnih držav vzhodnega bloka, so v letih pred Stalinovo smrtjo (1953) zaprli 900 katoliških duhovnikov, samo leta 1949 pa so jih devet obsodili tudi na smrt. Na udaru seveda ni bila samo duhovščina: v drugi polovici leta 1952, v času najhujšega omejevanja svobode in slaba tri desetletja pred rojstvom gibanja Solidarnost, ki je napovedalo zlom komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, je bilo v Ljudski republiki Poljski 49.500 političnih zapornikov.

Id-a

Naštetih podatkov v filmu Ida, večkrat nagrajeni črno-beli mojstrovini Pawla Pawlikowskega, ne boste našli – še celo besedi fašizem in komunizem sta komaj omenjeni. Od gledalca se pričakuje, da ima vsaj osnovno predznanje o tem zgodovinskem obdobju in da bo do določenih sklepov, naj so ti še tako zahtevni, prišel sam.

Zgodba se dogaja v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja in spremlja osirotelo mladenko Anno (Agata Trzebuchowska). Ta je odrasla v podeželskem samostanu, ko pa se odloči zaobljubiti Bogu, ji predstojnica naroči, da mora pred tem obiskati svojo edino živečo sorodnico – materino sestro in nekdanjo državno tožilko, zdaj pa sodnico Wando (Agata Kulesza).

Precej vplivna in nadvse svobodomiselna teta svoji nečakinji razkrije, da je hči umorjenih Judov in da je njeno pravo ime Ida Lebenstein. Skupaj se odpravita odkrit resnico o usodi svojih izginulih sorodnikov, na poti pa predramita duhove poljske (in evropske) preteklosti.

Med vrsticami in črno na belem

Ida je pravi kinematografski biser: redkobeseden in pripovedno minimalističen, vsebinsko in vizualno pa izjemno kompleksen film ceste, ki nam teme, kot so antisemitizem, fašizem, komunizem, judaizem in katolicizem, posreduje med vrsticami ter predstavi črno na belem, sodbo o ravnanjih nastopajočih pa prepušča gledalcu.

Čeprav je zgodba zelo preprosta, je v 80-minutnem filmu toliko simbolike, da ta nagradi večkraten ogled. Stopnišče bloka, v katerem prebiva starec, ki je med vojno skrival Idine starše, spominja na zlovešče dimnike krematorijev. Hladna in pusta pokrajina je videti kot nema priča preteklih dogodkov, ki se zato, da ji ne bi bilo treba pričati o njih, pretvarja, da je mrtva. Okolica tako samo še podkrepi občutek vsesplošne amnezije, ki je prisotna tako med starejšo generacijo kot med prebivalci, rojenimi po vojni.

Opojna črno-bela fotografija Lukasza Żala in Ryszarda Lenczewskega nam pove več kot vse besede, ki jih v filmu izrečejo liki (večina njihovih misli tako ali tako ostane neizrečenih), marsikaj pa nam tudi prikrije. Naslovno junakinjo – edini nepopisan list v filmu – v številnih prizorih obkroža tema, skozi katero se prebijajo snopi svetlobe, ki osvetljujejo njen obraz.

Čeprav v filmu – ta je posnet v razmerju 4:3 – prevladujejo posnetki v srednjem daljnem in daljnem planu, ti učinkujejo izjemno intimno, predvsem po zaslugi nenavadne, a ne pretirano vpadljive mizanscene, v kateri so igralci razporejeni na dno ekrana. Kamera jih raztelesi (s tega vidika Ida spominja na enega od vrhuncev obdobja nemega filma: Dreyerjevo Trpljenje Ivane Orleanske), videti je, kot da se borijo za svoj prostor in da na njih pritiska teža zgodovine. Tudi na Ido.

Ida pooseblja upanje v svetlejšo prihodnost. Pawlikowski, ki je skoraj vse življenje živel in ustvarjal v Veliki Britaniji (slovenskemu občinstvu je najbolj znan po lezbični romanci Moje poletje ljubezni), kar mu je omogočalo potrebno kritično distanco do obravnavane tematike, je glede ene stvari vendarle nedvoumen: če želimo zakorakati vanjo, moramo najprej razčistiti s svojo preteklostjo, ta pa je običajno vse prej kot črno-bela oziroma črno-rdeča.

Napovednik filma Ida: