OCENA FILMA: Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju

Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence) švedskega auteurja Roya Anderssona je sklepni del režiserjeve eksistencialne "trilogije o človeški biti", ki se je začela leta 2000 s filmom Pesmi z drugega nadstropja in nadaljevala leta 2007 s filmom Ti, ki živiš. Tisti, ki ste seznanjeni z Anderssonovima prejšnjima celovečercema, veste, kaj lahko od tega filma, ki krši vsa pravila konvencionalne filmske pripovedi, pričakujete, vsi drugi pa se pripravite na eno od najbolj nenavadnih kinematografskih izkušenj svojega življenja.

Tako kot njegova predhodnika je tudi film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju serija ohlapno povezanih vinjet, v katerih nam avtor z zvrhano mero črnega skandinavskega humorja osvetli človeški značaj.

Film odprejo Tri srečanja s smrtjo. V prvem prizoru spremljamo moškega, ki izdahne med odpiranjem buteljke, medtem ko njegova žena kuha kosilo. V drugem prizoru poskušata brata iz rok umirjajoče matere iztrgati torbo z njenim nakitom, ki jo želi ta vzeti s seboj v nebesa. V tretjem prizoru se skupaj s kapetanom trajekta in blagajničarko sprašujemo, kaj narediti s hrano in pijačo, ki jo je stranka plačala tik svojo smrtjo. In tako naprej …

Neznosna banalnost bivanja

Edino kontinuiteto v nepovezani zgodbi sta zombijema podobna potujoča prodajalca "zabavnih" pripomočkov (Nils Westblom in Holger Andersson), ki poskušata ljudem pomagati, da se zabavajo. Na svoji poti srečata kapitana ladje, ki je opustil življenje na morju in postal brivec, učiteljico flamenka, ki rada otipava svojega mladega učenca, šepajočo natakarico iz časa druge svetovne vojne, ki namesto denarja od strank sprejema poljube, ter vojaško brigado iz 18. stoletja, na čelu katere je kralj Karel XII.

Toliko za pokušino. Posamezne prizore, kot je tisti z opico na elektrošokih ali pa tisti s sužnji, ki jih zažgejo v velikanskem bobnu, is katerega se nato razlega glasba, bi bilo nesmiselno opisovati, še manj razlagati. To bi bilo podobno, kot da bi vam razlagal o smislu življenja ali absurdnosti človeškega obstoja – do teh sklepov morate priti sami.

Filmi kot metodično zgrajene umetniške instalacije

Andersson je svojo bizarno nadrealistično trilogijo snemal skoraj 15 let. Ko si boste ogledali film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, boste videli, zakaj. Vsak prizor je mojstrovina v malem. Posamezni prizori v daljnem planu trajajo v povprečju nekaj minut, kamera je statična, mizenscena in fotografija pa tako dovršeni, da bi spravili v zadrego še Wesa Andersona. Daljni plan in globoki fokus, pri katerem so vsi elementi v kadru izostreni, nas prisilita, da spremljamo dogajanje z objektivnega vidika. Le na ta način naš pogled ujame vse detajle, ki gradijo Anderssonove čudovite kompozicije.

Filmi iz Anderssonove trilogije so bolj podobni umetniškim inštalacijam kot pa filmom. So kot slike, na katere je švedski režiser – križanec med Bergmanom n Buñuelom – narisal človeški značaj. Ali jih boste vzljubili ali pa zasovražili – vmesne možnosti ni. Ne morem vam obljubiti, da boste ob njih uživali, lahko pa vam obljubim, da česa podobnega še niste videli.

Napovednik filma Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju: