OCENA FILMA: Ginger in Rosa

"Rajši bi videla, da sveta ne bi bilo konec," v drami britanske režiserke in scenaristke Sally Potter potoži 17-letna Ginger (Elle Fanning). Da, s takšnimi težavami so se ukvarjali najstniki, ki so odraščali v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bila hladna vojna na vrhuncu in ko je kubanska raketna kriza grozila s svetovnim jedrskim opustošenjem. Ginger se zato odloči, da je glede bombe treba nekaj storiti. Pridruži se skupini mirovnih protestnikov, toda v svojih pacifističnih naporih spregleda, da se je njen svet – brezskrben svet, kot ga je poznala – že končal.

Gingerinega sveta ne poruši bomba, ki se je tako boji, temveč neznosne družinske razmere, v katerih odrašča in pred katerimi se ne more skriti, ne glede na to, ali živi pri nesrečni materi (Christina Hendricks), ki jo je imela pri njenih letih (Ginger sama sebe krivi, da ji je uničila življenje), ali pri očetu (Alessandro Nivola) – levičarskem intelektualcu, pacifistu, profesorju in pisatelju, ki se proti družbenim krivicam bori z nadvse nenavadnimi metodami. Okoliščine še dodatno zaplete Gingerina najboljša prijateljica za vedno Rose (Alice Englert, hči novozelandske režiserke Jane Campion), ki jo bolj kot reševanje sveta zanima reševanje prijateljičinega očeta, s katerim obe dekleti preživljata vedno več časa. Preveč.

Izkaže se, da nič ni večno, niti njuno tesno prijateljstvo. Na dan pride pretresljiva skrivnost in za svoja leta že tako zrela Ginger je prisiljena čez noč odrasti. Ko eden od obeh botrov (vedno dobrodošli Timothy Spall, drugega igra Oliver Platt) zavzdihne "Oh, Ginger, mar ne moreš ostati deklica še malo dlje?", vemo, da poti nazaj ni. Bombe, ki jo je razneslo, se ne da dezaktivirati.

Ginger in Rosa je počasna družinska melodrama, ki si jo bomo zapomnili predvsem po odličnem nastopu Fanningove. Kulisa hladne vojne sicer prispeva k tesnobnemu vzdušju, ki ga režiserka ustvari s snemanjem v tesnih zatemnjenih prostorih (ti spominjajo na zaklonišča, medtem ko so zunanja londonska prizorišča tako siva in pusta, da so videti, kot da bi jih jedrska eksplozija že opustošila) in uporabo melanholičnega jazza.

Žal nam zgodba o odraščanju, prijateljstvu, odkrivanju lastnega jaza in izgubi otroške nedolžnosti, ki se dogaja v času, ko je bil strah pred jedrskim spopadom na vrhuncu, ne ponudi nič novega – podobne teme sta nam veliko uspešneje predstavila že filma Nebeška bitja in Šola za življenje –, predvsem pa ta na gledalca nima tako silovitega čustvenega učinka, kot bi si želeli. Razplet je predvidljiv, gostobeseden scenarij dušijo levičarsko filozofiranje ter dolgočasni psevdointelektualni pogovori o uporu, umetnosti, posmrtnem življenju in družbenih sponah, ki jih pooseblja Gingerin nazorsko napreden oče. Na ta račun trpi prikaz medosebnih odnosov, ki bi morali biti v jedru vsake družinske drame (čeprav je odnos med Ginger in njenimi starši vse prej kot običajen in nič kaj starševski, prej prijateljsko-sovražni), tragedija, ki udari na koncu, pa deluje prisiljeno.

Če lahko zaradi česa priporočam film, je to zaradi igralskih nastopov. Spall, Platt in Annette Bening, ki igra levičarsko aktivistko, so premalo izrabljeni, nekoliko večjo priložnost dobi in izkoristi Hendricksova, ki se izkaže v vlogi Gingerine obupane mame. Prepričljiva sta tudi Nivola in debitantka na velikem platnu Englert, a film pripada Fanningovi. Ameriška igralka, ki je bila med snemanjem stara komaj 13 let, torej štiri leta manj od svojega lika, je večji del filma videti neverjetno odraslo, ko zgodba to od nje zahteva, pa prikaže otroško ranljivost in nemoč. Fanningova je bila najboljša stvar v Preden umrem in Fanningova je najboljša stvar v Ginger in Rosi, samo da je njen britanski naglas v tem filmu še bolj izpopolnjen. Škoda, da to ne velja tudi za scenarij, ki je čustveno celo manj zadovoljiv, kot je bil v njeni drugi, bolj konvencionalni najstniški limonadi.

Ginger in Rosa je najstniški film za odrasle, od katerega bi si želeli malo več otroške nedolžnosti ali pa malo več odrasle zrelosti.