Sobota,
13. 2. 2016,
17.33

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Deadpool Marvel Ryan Reynolds Morena Baccarin Tim Miller ocena filma ocena filma ocenili smo filmska recenzija

Sobota, 13. 2. 2016, 17.33

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Deadpool

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Marvelovo prvo razvedrilo "za odrasle" ni tako zelo izvirno, kot si njegovi ustvarjalci morda domišljajo, je pa po zaslugi jezičnega Ryana Reynoldsa in njegovih šal vsaj superzabavno.

Se tudi vam zdijo sodobni superjunaki preveč čistunski? Dobro, skoraj vsi so notranje razklani, nekateri med njimi so tudi precej cinični in jeznoriti, toda na koncu so vsi videti kot dobro vzgojeni dečki (in deklice, te so pač v manjšini) iz kakšnega internata. Povedano v jeziku Harryja Potterja – na Hogwartu klobuk nikogar med njimi ne bi poslal v Slytherin.

Nihče ne pričakuje, da bodo superjunaki govorili kot liki v Scorsesejevih filmih, da se zgledujejo po glavnem junaku Zadnje Kristusove skušnjave, pa tudi ni nobene potrebe. Ne nazadnje – kolikokrat je Jezus rešil svet? Večkrat kot Možje X in Maščevalci? Če bi mu pri tem ušla kakšna kletvica, mu tega prav gotovo ne bi zamerili, verjetno pa bi odpustil tudi samemu sebi. Zakaj bi za superjunake veljala drugačna pravila?

Od prostaka do junaka

Deadpool, naslovni lik Marvelove najnovejše akcijsko-komične pustolovščine, to popačeno PG-13 sliko superjunakov malo popravi. Ker je skoraj neuničljiv, ker sam sebe nima za junaka in – še najpomembnejše – ker nastopa v filmu s cenzorsko oznako R, si lahko privošči stvari, ki si jih drugi stripovski junaki in tudi zlikovci ne morejo. Na primer to, da ga ustrelijo tja, kamor niti sonce ne posije, in da ga njegova izbranka "zadovolji" z umetnim penisom. Umazane besede, ki občasno uidejo iz njegovih ust, nas torej ne bi smele pretirano šokirati.

Kaj se je zgodilo, da je Wade Wilson – nekdanji pripadnik posebnih enot in plačan morilec, ki ustrahuje zalezovalce deklet – postal superprostaški antijunak, znan pod imenom Deadpool? Ne, ni ga ugriznila radioaktivna sramna uš. Potem ko mu zdravniki odkrijejo raka, se vključi v program, s katerim skrivnostna organizacija proizvaja mutante z nadčloveškimi sposobnostmi. Wade po seriji poskusov pridobi neizmerno moč in sposobnost celjenja, poslovi pa se od svojega lepega obraza in posledično tudi od ljubezni svojega življenja – nekdanje prostitutke in natakarice v slačiklubu Vanesse (Morena Baccarin iz serije Domovina).

Njegov cilj: poiskati moškega, ki ga je spremenil v spako. Njegovi najmočnejši orožji: smisel za humor in občutek za samoironijo. Tega mora imeti že zato, ker ga igra iznakaženi Ryan Reynolds. Igralec je pred tem nastopil že v treh drugih celovečercih, ki so temeljili na stripih. Deadpool je prvi Reynoldsov visokoproračunski film, ki izkoristi njegov potencial, in prvi, ki se mu ga ni treba sramovati, za kar je bolj ali manj zaslužen prav sam.

Kanadčan je bil rojen za to vlogo in vidi se, da v njej neznansko uživa. Da, tudi takrat, kadar ima čez obraz poveznjeno rdečo masko, kar je več kot polovico filma. Reynolds je Wada Wilsona igral že v filmu Možje X na začetku: Wolverine (Deadpool je osmi film v Marvelovi mutantski franšizi), kjer je imel drobno vlogo. Med krstno upodobitvijo lika mu sicer ni bilo treba nositi maske, zato pa je imel zašita usta. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, kaj ga je bolj omejevalo.

Možje XXX

Ustvarjalci so Deadpoolovo kratko kinematografsko epizodo popolnoma odmislili, reinkarniran lik pa približali stripovskim koreninam. Njegove zbadljivke se vrstijo kot po tekočem traku, pred njimi pa niso varni niti borci za pravico, kot sta Collosus in Negasonic (drugih mož X si po junakovih besedah niso mogli privoščiti), niti hudobci.

Glavni igralec gledalce nagovarja neposredno v kamero (v nekem trenutku sam opozori na to, da je drugič zapored prebil četrti zid), v filmu je polno popkulturnih referenc in navezav na druge superjunake (njegova priljubljena tarča je Wolverine oz. Hugh Jackman), Reynolds se večkrat pošali tudi iz samega sebe. Da so se ustvarjalci zavedali, kakšen film snemajo, nam pokaže že domiselna uvodna špica, v kateri animirane podobe pospremijo samoironični, posmehljivi nazivi.

Reynoldsovi prejšnji trije stripovski celovečerci – porazni Rezilo: Trojica, že omenjeni Wolverine in Zelena svetilka (sem pa lahko prištejemo še R.I.P.D.) – so bili šolski primeri generičnih filmov o superjunakih, ki so se preveč zanašali na akcijo in posebne učinke. Deadpool je primer filma o superjunaku, ki se že v izhodišču poskuša razlikovati od konkurence, kar je v letu, ko na velika platna prihaja sedem tovrstnih celovečercev, še toliko bolj dobrodošlo.

Če vam povem, da štejem med najbolj zabavne dele filma kolaž prizorov s tematskim prazničnim seksom, ki se dogaja v času, ko glavni lik še nima posebnih moči, potem veste, da gre za drugačen film o drugačnem superjunaku. Prizori, v katerih nastopa s svojo izbranko, niso samo zabavni, ampak tudi presenetljivo ganljivi, predvsem po zaslugi kemije med obema igralcema.

Prostor za izboljšave obstaja

A Deadpool vendarle ni tako izviren, kot bi si to sam želel. Ustvarjalci so nazadnje podlegli številnim klišejem, iz katerih se v filmu norčujejo. Zgodba o izvoru in maščevanju je obrabljena, Baccarinova je premalo izkoriščena, vsi drugi stranski liki pa so, milo rečeno, pozabljivi in v filmu nastopajo samo zato, da lahko Deadpool v koga usmeri svoje besedne puščice.

Collosusa in Negasonic bi v tekmi za mistra in mis osebnosti premagala kamen in skala, T.J. Miller, ki igra junakovega prijatelja in priložnostnega pomočnika, je veliko manj smešen od Reynoldsa, še najslabši vtis med vsemi pa pusti osrednji zlikovec Ajax (Ed Skrein).

Ajax je Deadpoolovo nasprotje, kar pomeni, da mu drastično primanjkuje smisla za humor. V vsem drugem sta si nasprotnika izjemno podobna (oba imata sposobnost celjenja), le da nam že uvodna sekvenca pokaže, kdo od njiju je močnejši.

Hit-Boy

Deadpool tudi ni prvi film o superjunakih, ki si je prislužil cenzorsko oznako R. V odličnem Kick-Ass (in njegovem neokusnem nadaljevanju) smo se naposlušali podobnega izrazja in nagledali podobnih poškodb, res pa je, da tam povečini niso nastopali superheroji, ampak zgube, ki so se pretvarjale, da so junaki. Izjema je seveda Hit-Girl.

No, Deadpool je nekakšen Hit-Boy z deškim šarmom Vana Wilderja, ki se pretvarja, da je stand-up komik. Vse kar potrebuje, je mikrofon oziroma kamera, oder (na primer vpadnico v mesto ali pa razbitine tiste leteče letalonosilke iz Maščevalcev) in boksarsko vrečo. Za zdaj je to povsem dovolj.

Kljub nekaterim pomislekom moram priznati, da se med ogledom neznansko zabaval. Skoraj nobenega dvoma ni, da si bo Reynolds znova oblekel Deadpoolov rdeč kostum, toda če ga bo želel nositi večkrat, bo moral pametno izbrati svojega naslednjega nasprotnika in k projektu pritegniti kakšnega imenitnejšega moža X.

Deadpool je s tem filmom dokazal, da si zasluži lastni celovečerec. V nadaljevanju ga čaka še veliko težja naloga, saj bo moral dokazati, da si zasluži lastno franšizo. Neotesanost je zabavna samo do določene mere, premisa se lahko kaj kmalu oguli.

Čeprav ima Deadpool težave z avtoriteto, je globoko v sebi še vedno "priden" deček iz internata, ki sledi skoraj vsem filmskim pravilom. Edina razlika med njim in drugimi superjunaki je v tem, da se ne jemlje pretirano resno in da zraven še preklinja. A kot rečeno – za zdaj to še povsem zadostuje.

Napovednik filma Deadpool: