Sobota,
31. 10. 2015,
12.50

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo filmska recenzija ocena filma ocena filma biografski film mafija Benedict Cumberbatch Joel Edgerton Johnny Depp Scott Cooper Črna maša

Sobota, 31. 10. 2015, 12.50

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Črna maša

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Črna maša morda res ni najizvirnejši filmski obred, toda režiser ga izpelje z odliko, izkušnjo pa oplemenitijo tudi prepričljivi igralski nastopi, med katerimi izstopa briljantni demonski Johnny Depp.

Na kateri filmski lik najprej pomislite, ko vam kdo omeni Johnnyja Deppa: na razposajenega Jacka Sparrowa, rahločutnega Edvarda Škarjerokega ali igrivega Willyja Wonko? Bi radi bili izvirni in se še odločate med Ichabodom Craneom in Edom Woodom? Ne trudite se preveč.

Ko si boste Deppa ogledali v Črni maši (Black Mass), temačni biografski kriminalni drami Scotta Cooperja o vzponu in padcu kralja bostonskega podzemlja Jamesa "Whiteyja" Bulgerja, bodo vse asociacije na prejšnje igralčeve igralske preobrazbe zbledele iz vašega spomina.

Dobro premislite, če vam to sploh ustreza. Kameleonski zvezdnik je v zadnjih 25 letih ustvaril celo vrsto nepozabnih filmskih vlog (večino s pomočjo Tima Burtona), med njimi so se znašle tudi kakšne pozabljive, ta pa je verjetno prva, ki je ne boste mogli pozabiti, čeprav si boste to želeli.

Zlobni jeziki bodo nekaj podobnega trdili tudi za Willyja Wonko, Norega klobučarja in Osamljenega jezdeca, toda vsi ti liki so bili fiktivni, medtem ko je Jimmy Bulger produkt resničnega sveta, v katerem ni, razen moči in denarja, prav nič sveto, človeško življenje pa je vredno toliko kot tisto od muhe. Sveta, ki mu je Bulger dolgo vladal s trdo roko, kar so mu omogočili tisti, ki naj bi poštene ljudi varovali pred njim in njem podobnimi.

Cooper tega okolja v svojem filmu ne olepšuje, temveč ga prikaže takšnega, kot je: neizprosnega, brutalnega in moralno sprevrženega. Komaj prepoznavni Depp ga v vlogi Whiteyja srhljivo učinkovito pooseblja. Dobrodošli v pekel na Zemlji, spoznajte svojega gostitelja.

Irski boter s policijsko zaščito in slo po ubijanju

Znova se je izkazalo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni oziroma da se za njimi pogosto skrivajo sebični interesi. Začetek filma nas popelje v sredino 70. let prejšnjega stoletja. Pred tem je Bulger, karierni kriminalec iz južnega Bostona in eden od članov winterhillske tolpe, zaradi svojih zločinov že odslužil devetletno zaporno kazen (tri leta je bil zaprt v Alcatrazu), ni pa si še utrdil statusa nespornega in nedotakljivega vodje kriminalne organizacije, pred katerim je trepetalo celo mesto.

To je postal šele po tem, ko se je povezal s prijateljem iz otroštva – z ambicioznim agentom FBI Johnom Connollyjem (Joel Edgerton). Ta je Jimmyja prepričal v sodelovanje, od katerega sta imela oba koristi: v zameno za informacije, ki so mu pomagale aretirati vodjo bostonske italijanske mafije, mu je ponudil zaščito, ki je Bulgerju ob odsotnosti kriminalne konkurence omogočila izgradnjo njegovega krvavega imperija.

Tega je zgradil na truplih, njegove priljubljene dejavnosti pa so bile še goljufije, pranje denarja, izsiljevanje, preprodaja drog in celo tihotapljenje orožja Irski republikanski armadi. Svojo oblast je vzdrževal s podkupovanjem državnih uradnikov in strahom, njegov največji zaveznik je bil sloves totalnega psihopata.

Bulger je bil paranoičen in obseden s prisluškovalnimi napravami. Zaupal je le ozkemu krogu najbližjih sodelavcev in še tem ni povedal, da je policijski ovaduh. Da je starejši brat Williama Bulgerja (Benedict Cumberbatch), dolgoletnega predsednika massachusetskega senata, so vedeli vsi.

Na koncu mu vse to ni prav nič pomagalo. Bulgerjev imperij je postal tako velik, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo propadel. To se je zgodilo tik pred božičem leta 1994. Ko je izvedel, da se nanj pripravlja aretacija, je pobegnil iz mesta in poniknil neznano kam.

Njegovo ime je bilo kar 12 let na seznamu desetih najbolj iskanih ubežnikov FBI (dolgo na drugem mestu, tik za Osamo Bin Ladnom!), leta 2011 pa so ga končno aretirali in dve leti pozneje obsodili na dosmrten zapor. Obtožnica mu je med drugim očitala 19 umorov, 11 so mu jih uspeli dokazati.

Je bil ali ni bil ovaduh?

Danes 86-letni Bulger v medijsko odmevnem sojenju ni pokazal obžalovanja za svoje zločine. Žrtve, med katerimi so bili tudi ženske in nedolžni ljudje, ter njihovi sorodniki ga niso zanimali. Veliko bolj ga je skrbelo, da bo zaradi dejstva, da je prekršil prvo pravilo gangsterskega kodeksa in postal policijski ovaduh, izgubil spoštovanje, ki ga je v Bostonu užival med potomci irskih priseljencev. Osiveli Bulger je vse obtožbe o ovajanju – tako kot svoje zločine – zanikal.

Njegova skrb je bila opravičena; zgodbe o Bulgerjevem sodelovanju z organi pregona in zaščiti, ki so mu jo ti nudili, so mediji objavili že kmalu po izdaji naloga za njegovo aretacijo, zaradi njih (in milejših kazni) pa so bili številni Bulgerjevi najtesnejši sodelavci pripravljeni pričati proti njemu.

Verjetno ne bomo nikoli izvedeli vseh podrobnosti o razsežnostih krvave kupčije med Bulgerjem in Conollyjem, povsem jasno pa je, da Connolly ni ravnal na lastno pest in da je bila težava sistemska. FBI je dal Bulgerju dovoljenje za ubijanje, ker ga ni obravnaval kot resno grožnjo v času, ko je bila pozornost medijev, javnosti in politike usmerjena na razbitje italijanske mafije (Connolly je po aretacijah celo zaslovel, postal je junak).

Gledalci, še posebej ameriški, bi se morali vprašati, koliko drugih ovaduhov je na ta način sodelovalo z organi pregoni in kakšne so posledice teh zavezništev? Koliko življenj so rešila in koliko žrtev so povzročila? Je roka, ki seže v roko kriminalcem tipa Jimmy Bulger, še vedno roka pravice? To, ali je Bulger prekršil zakon ulice, je pravzaprav še najmanj pomembno.

Najtemačnejši Scorsesejev film, ki ga ni režiral Scorsese

Črna maša nam pokaže, kaj se zgodi, kadar cilj opravičuje sredstva. Ustvarjalci si ne domišljajo, da poznajo vse odgovore. Čeprav so številne dogodke priredili in poenostavili, je zgodba še vedno izjemno kompleksna in zanimiva, sama pripoved pa je zaradi tega bolj strnjena in tekoča.

Če imate občutek, da zgodbo že poznate iz drugih filmov, je to verjetno zato, ker je ta v preteklosti navdihnila številne filmske ustvarjalce, med drugimi tudi Martina Scorseseja. Gangster Frank Costello, ki ga je v Dvojni igri odigral Jack Nicholson, je delno temeljil na Bulgerju, podobnosti med obema filmoma pa lahko najdemo tudi v zapletu.

Cooperjev tretji režijski celovečerec (pred tem je posnel glasbeno dramo Noro srce in kriminalni triler Jeklena pravica) se primerjavam s Scorsesejevimi mafijskimi filmi že zaradi tematike ne bo mogel izogniti. S tega vidika lahko zapišem, da je Črna maša eden od najboljših Scorsesejevih filmov, ki jih ni režiral Scorsese, in, kar je še za gledalčevo izkušnjo še pomembnejše, eden najtemačnejših.

Cooper Scorseseja niti ne poskuša posnemati. V nasprotju s filmi njegovega cenjenega kolega nimamo med ogledom Črne maše nikoli občutka, da režiser svoje like poveličuje, romantizira ali mitizira. Humorja, ene najpomembnejših sestavin Scorsesejevih filmov, v Črni maši praktično ni, glasbenih uspešnic prav tako ne, zato pa je v filmu veliko kletvic in nasilja. To je hipno, vendar pretresljivo (največkrat gre za strel v glavo ali zadušitev), žrtve Bulgerjevih hladnokrvnih zločinov pa niso samo kriminalci, ampak tudi ženske.

Film je prežet s katoliško simboliko, na kar kaže že njegov naslov. Fotografija je temačna, srhljivo in napeto vzdušje pa še podkrepi presunljiva glasbena podlaga Toma Holkenborga, v kateri izstopajo orgle in godala (otožni zvoki violine in čela, ki prevevajo Črno mašo, so se dobesedno zarezali v moj spomin).

Zaradi vsega naštetega je film po slogu in vzdušju še najbolj spominja na grozljivko, po vsebini pa na shakespearijansko tragedijo. In da, tudi na Scorsesejeve filme.

Glavni razlog za ogled filma je Depp

Črna maša morda res ni najbolj izviren filmski obred (razplet je predvidljiv, ne glede na to, koliko ste seznanjeni z resničnim ozadjem), toda Cooper ga izpelje z odliko, izkušnjo pa oplemenitijo tudi izvrstni igralski nastopi. Ti so tako prepričljivi, da imamo občutek, da bodo liki vsak čas stopili iz platna.

Film se lahko pohvali z eno od najbolj impresivnih igralskih zasedb leta (Cumberbatch, Dakota Johnson, Peter Sarsgaard, Kevin Bacon, Juno Temple …), ker pa se scenarij, ki sta po knjigi Dicka Lehra in Gerarda O'Neilla spisala Mark Mallouk in Jez Butterworth, osredotoča predvsem na odnos med Bulgerjem in Connollyjem, je razumljivo, da najmočnejši vtis pustita Depp in Edgerton.

Vodilna igralca sta v svojih značajsko povsem različnih vlogah odlična in lepo dopolnjujeta drug drugega, čeprav se na koncu izkaže, da sta si njuna lika veliko bolj podobna, kot pa se zdi na prvi pogled. Edgertonova igra je bolj minimalistična, njegova vloga je morda celo zahtevnejša (in bolj tragična).

A naj ne bo pomote: film pripada Deppu. Zvezdnik je v vlogah, ki so temeljile na resničnih likih, že blestel (morda še najbolj prav v tematsko sorodnem Donnieju Brascu), tokrat pa se je s pomočjo maske preobrazil v enega najbolj nepozabnih in neprijetnih filmskih antijunakov zadnjih let. V temačni fotografiji se zrcali njegova duša, v kateri ostane po smrti edinca komaj kaj človeškega, ta se pa odraža tudi na njegovi neprivlačni zunanjosti.

Deppov Bulger – mešanica fizičnih in psihičnih lastnosti Putina, Jokerja, Vita Carleoneja, Tonyja Montane, Hannibala Lecterja, Steva McQueena in gospoda Burnsa iz Simpsonovih – se v nasprotju z večino drugih filmskih gangsterskih vodij ne brani umazati rok, ampak v ubijanju celo uživa.

Ali gre v njegovem primeru za psihopatsko ali sociopatsko osebnost, bodo presodili drugi. Sam vem samo to, da sem se po ogledu filma bal, da me bodo zaradi njega tlačile nočne more, kar lahko rečem za redke osebnosti iz igranih filmov, ki sem si jih ogledal v odraslosti.

Za Bulgerjevimi sinjemodrimi očmi se skriva nekaj, kar je skoraj nemogoče opisati z besedami. Če imate jeklene živce in vas ne moti, da boste dve uri preživeli v družbi poosebljenega zla, se udeležite Črne maše. Priča boste ponovnemu vstajenju kariere Johnnyja Deppa.

Amen.

Napovednik filma: