Nick Cave pridigal Hali Tivoli

Nicka Cava z Ljubljano veže dolga zgodovina. Med čakanjem v nadležno dolgi vrsti, ki se je včeraj vila pred Halo Tivoli in zaradi katere smo večkrat prekleli organizatorja, nam je uspelo našteti vsaj sedem koncertov, ki jih je v Ljubljani odigral Cave. Zadnji so bili predvsem z Grinderman, medtem ko se je z The Bad Seeds, ki so ga spremljali včeraj, v Ljubljani nazadnje ustavil pred 12 leti. In da ljubezenska afera med Cavom in Ljubljano traja že od osemdesetih, je bilo jasno že v uvodnih taktih skladbe z novega albuma We No Who UR, med katero je v prvi vrsti ugledal znanko in nekoga v tretji poslal v tri p. m. Ni bilo treba dolgo časa, ko se je Cave s stopali na ograji že zibal na rokah tistih v prvih vrstah, ki so do tretje skladbe Tupelo delovali že kot njegovi verniki, Nick Cave pa kot eden tistih pridigarjev, ki bogaboječe vaščane opozarja pred zvijačami hudiča.

Cavova pridiga se je sicer bolj kot na hudiča nanašala na nenehno fotografiranje s telefoni, zato je med skladbo Red Right Hand nekomu v občinstvu ukazal, naj že ugasne ta "usrani zaslon". A njegovo naslanjanje na roke občinstva je bilo tako zunajserijsko in v času glasbenega profesionalizma nenavadno pogumno, da so bile fotografije iz parterja verjetno vredno vsake njegove kletvice. Cavevovi kaskaderski podvigi bi tako skoraj zasenčili izjemnega violinista Warrena Ellisa, ki je s svojim videzom drugega človeka sumljive sekte le še dopolnjeval vzdušje, ki je tako značilno za vse, česar se loti Cave, od glasbe do romanov. Z lokom, ki si ga je občasno zataknil kar za ovratnik, je bil zaradi Cavevovega "bluzenja" v prvi vrsti glavni na odru.

Poleg skladb z novega albuma Push The Sky Away – naslovno smo lahko slišali na koncu rednega dela – so Nick Cave in The Bad Seeds odigrali tudi precej klasik. Že omenjenima Tupelo in Red Right Hand je dodal počasno Into My Arms, ki je bila ena redkih priložnosti, ko se je umaknil iz objema občinstva, skladbi Weeping Song in From Her to Eternity pa sta sprožili pravo evforijo, sploh druga, ki je s svojim razbijaškim ritmom več kot upravičila razprodano dvorano.

Še dodatek, v katerem sta se znašli tudi God Is In The House in Deanna, je imel poseben posladek za Ljubljano. Stranger Than Kindness, za katero se je Cave sicer opravičil, da je ne znajo več igrati, je bila očitno glasbena želja iz občinstva, plešoči Cave pa je tokrat svoje značilne gibe, ki jih je dopolnjeval dekolte do popka, uporabil tudi za dirigiranje. Včerajšnja izkušnja se je tako izkazala za precej intenzivno in skoraj intimno, in to kljub ne preveč prijaznemu ambientu Hale Tivoli in visoki zaporedni številki Cavevovih nastopov v Ljubljani.