Sobota, 24. 10. 2020, 22.37
4 leta, 1 mesec
Minilo je 20 let, odkar je Slovenija spoznala Sebastiana
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,82
6
23. septembra 2000 je na Izboru Miss Slovenije svoj debi doživel Sebastian in s pesmijo Hočem to nazaj obsedel Slovenijo. 20 let pozneje je mariborski pevec nazaj, izdal je remiks pesmi in nov videospot, da bi Slovence spomnil na neke druge, bolj sproščene čase.
Morda se zdi kot včeraj, toda poskočna pop uspešnica Hočem to nazaj ima že celih 20 let. Kje je po dveh desetletjih, zlatih in platinastih albumih ter nešteto nastopih nekdanji vseslovenski najstniški idol Sebastian? Središče njegovega profesionalnega življenja je zdaj plesna šola, toda ob obletnici svoje prve uspešnice se je odločil za nostalgičen izlet v glasbene vode.
Ujeli smo ga med pripravami na projekt, za katerega se je odločil ob 20. obletnici svoje prve uspešnice – premiero videospota in remiksa Hočem to nazaj 2020.
Kaj je privedlo do odločitve, da predelate in ponovno izdate skladbo Hočem to nazaj?
S to zamislijo sem se že dolgo poigraval, a sem z izvedbo ves čas odlašal. Potem pa sem 23. septembra, točno na 20. obletnico, na družbenem omrežju Facebook delil videoposnetek prvega nastopa.
Posnetek si je ogledalo več kot 200 tisoč ljudi, to je deset odstotkov Slovencev, kar je nepredstavljivo, pod njim pa se je vsulo neverjetno število komentarjev in spominov, ljudje so mi pisali, da se še zdaj spomnijo, kje so bili, ko so gledali ta nastop.
To je bil signal, da se nekaj res mora zgoditi. Z aktualnimi trendi se nisem obremenjeval, želel sem ohraniti nostalgijo, predvsem pa sem želel ljudi iz trenutnega obdobja, polnega hujskanja in paranoje, prek spominov prestaviti v nek čisto drug čas, ko je bil svet drugačen. Zato sem cel projekt zastavil z istimi ljudmi kot pri izvirniku: plesalkami, spremljevalnimi vokalistkami, avtorjem skladbe Zvonetom Tomcem …
Izvirna skladba in videospot:
Poln nostalgije je tudi spot, čeprav je povsem drugačen, kot smo ga sprva načrtovali. Kar trije scenariji so nam zaradi koronaomejitev padli v vodo, na koncu sem v njem nastopil sam.
Hočem to nazaj 2020:
Kaj pa je vas je takrat, pred 20 leti, pripeljalo v studio?
Že od malih nog sem si želel nastopati, zato sem se vpisal v plesno šolo – pa čeprav me do takrat ni bilo mogoče nikakor spraviti na plesišče. S še nekaj fanti iz plesne šole smo se odločili, da bomo na lastno pest posneli pesem, ki sicer ni nikoli izšla, bila je pa dovolj, da so Power Dancers slišale moje petje in videle, kako nastopam. Kmalu zatem smo z Natko in Zvonetom (Tomcem, op. p.) šli v akcijo.
Skladba Hočem to nazaj je takrat na slovenski glasbeni sceni pomenila precejšnjo prelomnico. To je bil čas, ko je na svetovni sceni vladal t. i. bubblegum pop z Britney Spears, Backstreet Boys, N'Sync, Spice Girls … V Sloveniji se do takrat tega ni nihče lotil, mi pa smo zapolnili to praznino in verjetno prav zato naleteli na tako dober odziv.
To je bilo obdobje, po katerem se je slovenski pop razcvetel, prišli so Game Over in Bepop in res smo naredili en tak manjši "dr-mr" na slovenski sceni.
Glasbene legende nas sicer niso ravno marale, jaz pa mislim, da ima vsak svojo ciljno publiko, in prav je, da ljudem ponudiš tisto, kar si želijo. Predvsem pa je prav, da vztrajaš – iz tega se lahko razvijejo tako velike zgodbe, kot je bila moja. Ko ljudi v današnjih časih, ko smo tako razdruženi, s takšnimi spomini spet združiš, vidiš, da si delal dobro in prav.
Takrat so na vas leteli očitki, da gre za "instant" glasbo, toda po 20 letih se te skladbe spomnimo praktično vsi.
Kdo lahko ob izidu pesmi presodi, ali je dobra ali ne? Največji preizkus je čas. Eno je, da skladba postane hipna uspešnica, drugo pa je, če prestane preizkus časa in jo ljudje poznajo še 20 let pozneje.
Seveda pa smo mi takrat prinesli nek nov način dela v glasbeni industriji. Do takrat je bila glasba v prvi vrsti umetnost, mi pa smo razumeli, da je glasba ne nazadnje tudi "showbusiness". S tem ne mislim, da glasba ni umetnost, seveda je, toda treba jo je znati tudi zapakirati in predati ljudem. Res je, da "stari gardi" takrat to ni ustrezalo in so nas glasno kritizirali.
Najbolje pa to ponazori dejstvo, da sem bil v nekem trenutku prvi na lestvici najbolj priljubljenih slovenskih pevcev, pa tudi prvi na lestvici najbolj osovraženih. V takšnem trenutku veš, da si presegel neke normative.
Kako je bilo iz povsem neznanega fanta nenadoma prerasti v osebnost, ki jo je poznala cela Slovenija?
Od nekdaj sem bil prepričan, da bom nekoč nastopal. Nisem si želel, ampak sem vedel, že od malih nog sem vadil avtograme. Po drugi strani pa sem zelo zasebna oseba, nisem človek za množice in neznane ljudi, veliko bolje se počutim v krogu svojih prijateljev.
Tako sem iz nekega ne preveč družabnega introverta nenadoma padel v čisto drug svet. In prvih nekaj mesecev je to vsekakor zanimivo. Če si ekstravertirana oseba, ti to godi, če si introvertiran, pa si sčasoma želiš vsaj ob določenih trenutkih imeti svoj mir.
Zato sem pazil na to, da sem ločil sebe kot pevca od sebe kot osebe. Glasba je bila moja služba, v kateri sem izjemno užival, toda nato sem šel domov in v svoj svet. Ta svet je bil takrat študentski – polovico časa sem bil študent angleščine in književnosti, polovico pa najbolj priljubljen pevec v Sloveniji.
Sem bil pa takrat v pogonu 24 ur na dan, imel sem po štiri nastope na dan in sem zaradi tega dnevno prevozil po tisoč kilometrov. Tega si zdaj sploh ne morem predstavljati in tudi ne vem, ali bi zdržal. Za takšen tempo res potrebuješ tisto na pol neumno mladostno energijo.
Slovenski glasbeniki ne skrivajo, da je le z glasbo težko preživeti. Je bilo pred 20 leti drugače?
Brez dvoma je bil dober posel, je pa tudi v glasbi tako kot pri vsakem drugem estradnem poslu. Zgornjih deset odstotkov je tistih, ki jim gre odlično, preostalih 90 pa tistih, ki morajo za preživetje verjetno početi še kaj drugega.
Moj rekord je bil, ko sem v enem mesecu imel 52 nastopov – po tistem smo začeli nastope sprejemati malo bolj premišljeno – in brez dvoma se je od tega takrat dobro živelo. Vem, da številke zdaj niso več takšne. Že pred nekaj leti sem glasbenike spraševal, kaj zdaj pomeni "dober mesec", pa so mi rekli, da imajo ob dobrih mesecih kar kakšnih sedem ali osem nastopov.
Zato sem že od nekdaj zagovarjal to, da pevec ali pa kakršenkoli drugi estradnik iz svojega imena naredi širšo mrežo. Nekateri odprejo lokale, nekateri se lotijo denimo kozmetike, mi pa smo ustanovili plesno šolo. Zdaj sem za to odločitev neizmerno hvaležen, ker moraš biti v življenju čim manj odvisen od sil, na katere ne moreš vplivati, ter želja in volje koga drugega. Zato lahko zdaj toliko bolj sproščeno izdam remiks pesmi Hočem to nazaj, ker moj kruh ni odvisen od odzivov nanjo, ampak sem to storil iz užitka.
Preberite še:
6