"Ljudje so pošiljali pisma, da bi radi kupili moj suknjič"

Cole Moretti je bil s svojim 1x Bandom prvi, ki je na Evroviziji zastopal samostojno Slovenijo. Skladba Tih deževen dan je pred uvrstitvijo na izbor na Irskem zmagala dvakrat. Najprej na slovenskem izboru, dva meseca pozneje pa še na "kvalifikacijah", ki so jih takrat zaradi geopolitičnih sprememb v Evropi organizirali za sedem držav. Skladba Tih deževen dan še danes velja za eno najboljših skladb, ki smo jih poslali na Evrovizijo, poleg melodije so nam v spominu ostale tudi barvite obleke, ki so jih nosili naši predstavniki.

Kje je danes znameniti pisan suknjič, ki ste ga nosili na izboru za pesem Evrovizije v Millstreetu leta 1993? Pisan suknjič je v omari, pisana srajca s prvega nastopa na slovenskem izboru je tudi doma v omari, tisto drugo pisano srajco, ki smo jo imeli na kvalifikacijah za Millstreet, pa smo vrnili v fundus na televiziji.

Tih deževen dan je po mnenju številnih še danes najboljša skladba, kar smo jih poslali na Evrovizijo, medtem ko se ob vaših oblekah iz tistega časa pogosto nasmejimo. Kakšen je bil takratni koncept? Naši stilisti so želeli poudariti barvitost skladbe, saj Tih deževen dan še ne pomeni, da nima barve, pomeni tudi mavrico in naša stilistka Zvezdana je želela, da tudi z oblekami poudarimo skladbo. Menim, da so imele obleke dober učinek že na slovenskem izboru, za tistega na Irskem pa smo se odločili, da bomo bolj elegantni, zato smo nosili suknjiče, še vedno pa smo bili skoraj malo klovnovski. Vendar če primerjam naše takratne obleke z oblekami, ki jih na Evroviziji nastopajoči nosijo danes, ne vidim nobene razlike. Mislim, da smo bili prav elegantni.

Danes bi vaše obleke verjetno pritegnile manj pozornosti. Res je, dobili smo tudi precej pošte iz tujine, nekateri so želeli kupiti moj suknjič, nekaterim je bilo to všeč. Če bi se tega lotil nekdo iz sveta mode, ki lahko naredil kolekcijo 1x Band (smeh, op. p.).

Poleg oblačil je bilo nenavadno tudi to, da ste na odru imeli bobnarja. Glede na omejitve pri številu nastopajočih se številni raje odločijo za kakšnega velikana ali akrobata, vi pa ste imeli glasbenika, ki mora ves nastop sedeti. Obstaja pomemben razlog, da je bil bobnar Tomaž Kosec na odru: on je napisal besedilo skladbe, zato se je spodobilo, da nastopi. Imeli smo tudi basista, ki je nastopil na slovenskem izboru, ko smo imeli samo dve spremljevalni vokalistki, a v dogovoru z Jožetom Privškom, ki je izrazil željo, da bi imeli močnejše spremljevalne vokale, smo se nato odločili, da basist Brane Vidan ostane doma.

Tisto leto je bilo v veliko pogledih prelomno. Nastopili ste kot prvi predstavniki samostojne Slovenije, nato pa je sedem, med drugim tudi nekaj novonastalih, držav čakal še poseben kvalifikacijski izbor, ki je potekal v Ljubljani. Februarja smo zmagali na slovenskem izboru, potem pa smo že marca nastopili v istem studiu, na istem odru, z istim orkestrom, na kvalifikacijskem izboru za Millstreet. Mi smo mu rekli kvalifikacije vzhodnoevropskega bloka, ker so nastopali Bosna in Hercegovina, Estonija, Romunija, Hrvaška, Madžarska, Slovaška in mi. Ta met nam je hvala bogu uspel.

Takrat ste zmagali vi, z vami pa so šli še Hrvati in Bosanci. Ste se takrat na Irskem družili z njimi? Mi smo se družili, seveda pa je bilo za nas takrat zelo zanimivo obdobje, leta 1993, torej manj kot dve leti po agresiji nad Slovenijo, je vojna še vedno potekala na ozemlju Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Mi smo imeli na Irskem poseben status, podobnega kot Izraelci. Vsak je imel svoj motel, svoje varovanje, tri avtomobile in posebno varovanje pred moteli 24 ur na dan.

Številni so celo mislili, da je pri nas še vedno vojna, tako da smo potem vsem razlagali, da smo imeli deset dni vojne in da je konec. Kljub temu so bili do nas nekoliko bolj solidarni, ker smo prihajali iz nekdanje Jugoslavije in so nas imeli za malo uboge.

Najmanj točk ste na kvalifikacijah dobili prav od Hrvatov in Bosancev, potem na izboru na Irskem pa od Bosancev eno točko, od Hrvatov pa nobene. Je to kaj vplivalo na odnose med vami? Ne, jaz sem se zelo dobro psihično pripravil na to pot, tudi zdaj že pokojni Jože Privšek je rekel, še preden smo šli, fantje in dekleta, nikar ne pričakujete preveč. Bistvo je, da ste zmagali tukaj, da ste s tem zadovoljni in da imate dobro skladbo. Drugo ni pomembno, vse drugo so gospodarski interesi med državami, prijateljstva in diaspora. Saj to se je pozneje dogajalo tudi preostalim slovenskim izvajalcem, ker je Slovenija majhna in nimamo veliko izseljencev po Evropi oziroma po državah, ki so članice EBU, pa tudi nekih blaznih prijateljev nimamo.

No, ampak stanje se izboljšuje, zdaj redno dobivamo točke od Hrvatov in drugih republik nekdanje Jugoslavije. Neka solidarnost se je že vzpostavila, čeprav je res, da od Makedoncev redno dobivamo veliko točk, mi pa njim nikoli ne podelimo niti ene. Ampak saj vidimo, kako glasujejo države nekdanje Sovjetske zveze, določeni zelo sodelujejo, Ukrajinci in Rusi pa si verjetno letos ne bodo več podeljevali točk. Veliko je politike, to smo opazili tudi na Irskem, čeprav o tem nismo pretirano razmišljali.

Zelo bi bil presenečen, če bi kdaj zmagala Slovenija, čeprav verjamem, da se nam letos obeta rekordno visoka uvrstitev. Ravno pred dnevi sem se slišal z Raayem in kolikor vem, jima na stavnicah kaže odlično. Odlično je kazalo tudi Darji Švajger in Nuši Derenda, ampak to pogosto ne pomeni nič. Na koncu odloča telefonsko glasovanje v državah in če se postavim v kožo nekega Belorusa ali Nizozemca, ki sliši skladbo Tih deževen dan, ki je tako ali tako ne razume … Zanj je to eksotika, ne ve, za kaj gre, misli, da smo Slovaki …

Precej neznani ste bili že na slovenskem izboru. Spomnim se, ko smo prvič dobili 12 točk, kakšen kaos je zavladal v zaodrju, saj so bili vsi osredotočeni na Heleno Blagne, Faraone, Alenko Godec in druge znane izvajalce, nas pa nihče ni poznal. Jaz sem sicer bil v številnih skupinah, a sem bil vedno nekakšen satelit, bil sem pri Martinu Krpanu, Ultimatu, veliko sem sodeloval s Tomažem Domiceljem, z Miladojko Youneed, Sokoli, Predinom, Kreslinom, vedno sem bil kitarist ali spremljevalni vokalist. V glasbenih krogih so me poznali, novinarji pa ne.

Pred nastopom na Irskem ste dali okoli 85 intervjujev, koliko jih je bilo za tuje medijske hiše? Za tuje medije smo imeli samo dva intervjuja, med 80 in 85 intervjujev pa sem dal samo v Sloveniji. Tega je bilo ogromno, včasih sem imel po tri, štiri intervjuje na dan in bilo je res pasje. Danes tega verjetno ni več toliko, intervjuji se delajo po telefonu, takrat sem se pa vozil po radijskih postajah in slovenskih krajih. Vprašanja so bila podobna, a sem se trudil, da ne bi ves čas dajal istih odgovorov, kar je res težko.

Ampak kot ste že omenili v nekem intervjuju, ko se enkrat prebiješ na Evrovizijo, ime tvoje skupine tako ali tako izgine, saj ga zamenja ime države. Res je in super je, ko zmagaš, ta evforija je super. Ko se začnejo priprave, se še ne zavedaš te odgovornosti in samo komaj čakaš, da greš, ker ti je vse že v breme, toliko je intervjujev. Zadnja dva ali tri tedne se pripravljaš na nastop, ko pa prideš v državo gostiteljico, je nekaj povsem drugega. Tam začutiš, da nisi več Cole Moretti, niti 1x Band, ampak si Slovenija.

Spomnim se trenutka, ko so nas prvič peljali v dvorano, vedel sem, da bo to velika dvorana z velikim odrom in se je nisem ustrašil, ampak ko sem šel na vrh dvorane, sem se usedel v zadnjo vrsto, takrat so ravno Nemci imeli tonsko vajo. Ko sem začel poslušati, so se mi začele tresti noge. In sem si rekel: Moretti, kaj pa je s tabo? Mislim, da sem imel v sebi toliko adrenalina in evforije, da me je postalo strah, saj sem se zavedel, da bo to treba tudi izpeljati, časa za zabavo ni bilo več. Mogoče ni ravno prava primerjava, ampak predstavljam si, da kaj podobnega doživlja tudi Tina Maze, preden se požene iz štartne hišice. Breme je neverjetno, a ko se enkrat začne glasba, pozabiš na vse, vse poteka tako, kot mora.

Verjetno je še toliko večji pritisk, ker ste šli na Evrovizijo precej spontano, znana je zgodba, da ste 14 minut pred polnočjo šele oddali kaseto in tako komajda ujeli rok. Imeli smo vajo, na kateri nam je neki prijatelj predlagal, naj kakšno skladbo prijavimo na izbor za Evrovizijo. Pa sem rekel, a daj no, kakšno Evrovizijo, ne bom se tja prijavljal. Rad sem si jo ogledal, nisem pa nikoli čutil, da bi šel v to. Potem pa so člani skupine rekli, da bi lahko kaj prijavili, saj so nam izdajo albuma zamaknili za pol leta, skladbe so stale, bil pa je zadnji dan za prijavo. Treba je bilo spisati notni zapis, skopirati besedila in poslati skladbo na kaseti. Nesel sem na pošto pri železniški postaji, 14 minut do polnoči sem oddal.

V izbor smo se najprej uvrstili le kot rezerva, nekaj dni pred nastopom pa so nam ponudili mesto na izboru, ker je bila Majda Arh noseča in je odpovedala nastop.

Se veliko glasbenikov in glasbenic na Evrovizijo prijavi tako na "blef" kot ste se vi? Zagotovo jih je vsako leto nekaj, ne verjamem, da je bila recimo Magnificova Silvija, ki je po mojem mnenju ena najboljših slovenskih skladb s teh izborov, napisana za Evrovizijo.

1x Band spet ustvarjajo. Tako so slišati danes:

Ste pa verjetno po svojem nastopu začeli bolj natančno spremljati Evrovizijo? O, ja, potem pa dobiš profesionalno deformacijo in se s tem stalno ubadaš. Vedno gledam slovenski izbor in potem Evrovizijo. Vsako leto imam svojega favorita.

Kdaj bi rekli, da se je Evrovizija spremenila v spektakel, ki občasno spominja na cirkus? Mislim, da s tem, ko so ukinili orkester. Posneta glasba omogoča nekaj povsem drugega, namesto glasbenikov lahko imaš na odru plesalce, zato se je razvil tak šov, ta cirkusvizija. Čakam samo, da kdo prinese plesalce na trapezu. Meni je to smešno, bolj me spominja na karaoke, tisti, ki so res dobri pevci in imajo dobro skladbo, pa so pogosto v slabšem položaju, ker ne pridejo do izraza, če zadaj ni vsaj dveh malih ognjemetov in šestih prevalov in krogov.

Ko smo nastopali mi, je bil še orkester, ni ti bilo treba imitirati Beyonce ali Rihanne, da so te opazili. Melodika je bila krasna in je zadostovala. Mogoče sem staromoden, ampak res pogrešam orkester.