Knjižni umor, ki mu je spremenil življenje #video

Tadej Golob pripravlja že četrti del kriminalne serije o inšpektorju Tarasu Birsi, ki je obnorel slovenske bralce. Foto: Alenka Teran Košir 52-letni Tadej Golob je svojo poklicno pot začel kot novinar. Med drugim je znan po obsežnih in odmevnih intervjujih v reviji Playboy, kolumnah, alpinističnih zapisih pa tudi alpinističnih dosežkih. Povzpel se je na dva osemtisočaka, Daulaghiri in najvišji vrh sveta Everest, in ob tem napisal knjigo Z Everesta, v kateri je popisal smučarski podvig zdaj že pokojnega Dava Karničarja.

Napisal je tudi več del za mladino (Kam je izginila Brina?, Zlati zob), širša javnost pa ga pozna predvsem zaradi biografij znanih Slovencev. V tem priljubljenem žanru je opisal življenje košarkarjev Petra Vilfana in Gorana Dragića, glasbenika Zorana Predina, legendarne slovenske igralke Milene Zupančič, političarke Alenke Bratušek in odvetnika Petra Čeferina. V kratkem bo izšla še biografija poslovneža in lobista Boža Dimnika.

Za svoj romaneskni prvenec Svinjske nogice je dobil kresnika, s kriminalko Jezero, ki si je prislužila nominacijo za kresnika, pa širok krog bralske naklonjenosti.

Jezero velja za najbolj prodajano slovensko kriminalko. Za zdaj so na knjižnih policah tri knjige o Tarasu Birsi. Poleg že omenjenega Jezera sta tu še Leninov park in najnovejša Dolina rož. A tudi tu se Golob še ne bo ustavil. Plete namreč že četrto zgodbo o Birsi. V njej bo prvič udaril serijski morilec ...

Na TV Slovenija bomo zvečer končno dočakali predvajanje nadaljevanke Jezero, ki je nastala na podlagi vašega prvega kriminalnega romana z istoimenskim naslovom. Prva dva dela nadaljevanja ste si ogledali na festivalu LIFFE in bili menda z videnim precej zadovoljni. Kako nervozni ste bili na premieri? Je Jezero še vaš otrok ali ste ga enostavno zaupali v varstvo drugim ljudem?

Ne, še vedno sem bil na premieri precej nervozen.

Prva dva dela sem si sicer že prej ogledal na računalniku, a to ni isto, kot če izdelek spremljaš med občinstvom z drugimi ljudmi. Šele takrat vidiš, ali si imel pravi občutek ali pa si se zmotil.

Videl sem, da je zgodba med gledalci vžgala, čutil sem njihovo naklonjenost … Vem, da so ljudje načeloma sicer zelo zelo vljudni, a če jim nadaljevanka ne bi bila všeč, tega ne bi mogli skriti.

Tako pa smo najprej doživeli res bučen aplavz, dodaten pokazatelj pa je bil, da se ljudem nikakor ni mudilo iz dvorane. Tudi meni je bilo zelo všeč.

Imam sicer nekaj pripomb, ki si jih bomo z ustvarjalci nadaljevanke povedali, preden se lotimo nadaljevanja, ampak načeloma je bilo vse super.

Sam sem se najbolj bal prizorov Bohinja, a je bilo vse skupaj videti izjemno. Imeli smo srečo tudi s snegom, no, čeprav igralci niti ne, saj je bilo na snemanju menda mrzlo kot pri norcih (smeh, op. p.).

Ste bili na kateri od snemalnih lokacij?

Ne, so me vabili, a nisem imel časa. V obdobju snemanja sem namreč pisal drugi del kriminalke Leninov park in ravno tistega dne, ko sem roman končal in poklical ustvarjalce nadaljevanke, kje snemajo, da jih pridem pozdravit, so tudi oni končali.

Ena od zamisli je bila, da bi se tudi sam pojavil v katerem od kadrov. Morda kdaj drugič.

Pred snemanjem je bilo veliko govora in ugibanj o izboru igralske zasedbe. Ste se sami zavestno odmaknili od izbire?

Da, to ni bilo moje delo in se nisem želel vmešavati, smo se pa o tem veliko pogovarjali. Na koncu je bila izbira njihova, niti nisem natanko vedel, kdo bo nazadnje igral v nadaljevanki.

Na pogovornem večeru v Tržiču ste dejali, da je bil edini igralec, ki ste ga imeli v mislih med pisanjem romana, Ivo Ban, ki v Jezeru igra glavnega farmacevta.

Res je. Pravzaprav smo imeli največ težav tam, kjer je zdaj videti, kot da jih nismo imeli, torej pri izboru igralca za glavni lik Tarasa Birse.

Sprva sem imel pomisleke, Sebastijan Cavazza se mi je zdel premlad, ampak zdaj niti ne znam povedati, zakaj sem pomisleke sploh imel.

Menda Sebastijan Cavazza ni bil ne prva ne edina izbira. Kdo pa je bil?

V igri je bilo več imen. Sam sem si na primer v vlogi Tarasa predstavljal Boruta Veselka, za druga imena na avdiciji pa niti ne vem.

Pri izbiri igralske zasedbe je veliko vlogo imela tudi naklonjenost oziroma kemija med glavnima igralcema, torej v tem primeru med Cavazzo in Niko Rozman, ki v nadaljevanki igra Tino. Igrala sta že v filmu Idila.

Sam sem z igralsko zasedbo izjemno zadovoljen.

Kako blizu izboru za glavni lik je bil Matija Vastl, za marsikoga eden boljših kandidatov za Tarasa?

Ne vem, vem pa, da je bil eden od kandidatov.

Zdaj je pisanje kriminalke o Tarasu Birsi verjetno lažje, saj imate glavne junake bolj pred očmi kot prej.

Da, po svoje mi je zdaj lažje. Pred tem sem si poskušal predstavljali Clinta Eastwooda v vlogi Umazanega Harryja, prilagojenega slovenskim razmeram, 40 let pozneje.

Se kdaj ujamete pri tem, da ste, ko govorite o svojem romanu, nenehno na preži, da ne bi izdali česa pomembnega?

Da, pri kriminalki je to res težava, vedno moram biti pozoren, da ne povem preveč. Tako me na primer na intervjuju ne morete vprašati, zakaj ste izbrali prav tega in tega za vlogo morilca.

Menda ste bili strastni bralec kriminalk Agathe Christie in niste nikoli ugotovili, kdo je morilec.

Res je, a se stanje izboljšuje (smeh, op. p.). Ko spremljam na primer serijo Umori na podeželju, ki mi je, mimogrede, zelo všeč, vse večkrat ugotovim, kdo je morilec. Očitno sem dojel logiko.

Kaj je za vas največja pohvala? Ko vam kdo reče, da je bedel do jutra, da se je pregrizel do konca vašega romana?

Da, ravno zadnjič mi je na knjižnem sejmu neko dekle, srednješolka, dejalo, da je tako Jezero kot Leninov park prebrala v eni noči. To je največja pohvala, ki jo lahko dobim.

Kdaj ste vi nazadnje prebrali kaj na dušek?

Mislim, da je šlo prav za kriminalko. Te imajo vedno v zraku vprašanje, kdo je morilec. To te tako podžiga, da moraš vedeti.

Ko smo se prvič pogovarjali o romanu Jezero, ste poudarili, da si želite, da bi romanu uspel poseben preboj v Bohinju, torej na kraju zločina iz romana. Smo že kaj bližje temu, da bi na primer pot po točkah umora ponujali kot turistični produkt, kot to ponujajo v tujini, kjer obstajajo ture Jacka Razparača, Harryja Potterja in podobno?

Kmalu po izidu knjige sem imel predstavitev v centru Triglavskega narodnega parka v Stari Fužini in že takrat so pokazali zanimanje za to, da bi knjigo prevedli v angleški jezik.

Naslednji korak je, da se z založbo dogovorimo – prevod namreč že imamo –, da bi Jezero, prevedeno v angleški jezik, izdali v omejenih količinah za turiste v Bohinju.

Tam je ogromno angleških turistov in kadar tam dežuje, to pa je pogosto, verjetno nimajo kaj početi. Prepričan sem, da bi pa morda kdo takrat bral tudi knjigo. Še posebej zato, ker se dogaja v Bohinju.

Po svoje bi ubrali, recimo temu partizansko pot, da bi knjiga prišla v svet. Če bi jim bila knjiga všeč, bi morda tudi v tujini koga navdušili zanjo.

Izkazalo se je, da je reklama od ust do ust za knjigo najboljša. Tudi z Jezerom ni bilo nič drugače. Nismo ga oglaševali, bralci so ga sami spremenili v uspešnico.

Zakaj bi angleško različico izdali zgolj v omejenih količinah? Da bi začeli na polno v tujini, pa so iluzije?

Da. Slovenska založba zelo težko izdaja dela v tujini. Jaz bi to, o čemer sem govoril, naredil samo zato, da bi roman opazili v tujini.

Vem, da marsikdo misli, da je zgodba zelo enostavna, prevedeš knjigo, v tujini pa te čakajo z odprtimi rokami. To seveda sploh ni res. Če si iz Slovenije, za preboj v svet skoraj nimaš možnosti.

Kriminalke piše ves svet, vsa Skandinavija in ZDA imajo prednost pred nami. Ne verjamem, da bi šel kdo kar tako brat slovensko kriminalko.

Da, vse bolj se ogrevam za možnost, da bi Jezero v angleškem jeziku ponujali v tistih slovenskih krajih, kjer je veliko turistov, v Ljubljani, Bohinju ...

Kakšne prihodnosti si želite? Srbski igralec in režiser Dragan Bjelogrlić je v pogovoru za naš medij dejal, da so prvo sezono serije Sence nad Balkanom Srbi spremljali organizirano po lokalih. Kot bi šlo za ogled nogometne tekme. Bi se v Sloveniji lahko zgodilo kaj takega?

Tega v Sloveniji nikoli ne moreš vedeti. Spomnim se, da mi je Milena Zupančič pripovedovala, da si med snemanjem Cvetja v jeseni nihče ni predstavljal, da bo to slovenska zimzelena uspešnica.

Šele na premieri v Škofji Loki so ugotovili, da bo tako.

Ne moreš vedeti, morda bo z nadaljevanko Jezero zagorel plamen, ki bo ugasnil, lahko pa se bo razvilo kaj več.

Je že kaj več znanega, kako bo z Leninovim parkom? Bo tudi ta doživel televizijsko upodobitev?

Nekaj sem slišal, da bi ga lahko snemali leta 2021, kar pomeni, da je dovolj časa za pripravo scenarija.

Foto: Ana Kovač

Vaše kriminalke so izšle pri založbi Goga – je s tem povezano kakšno zanimivo ozadje? Kot na primer pri Bronji Žakelj, ki je svojo uspešnico Belo se pere na 90 neuspešno ponujala Mladinski knjigi, nato pa so jo pograbili pri Airbeletrini, ali J. K. Rowling, ki je dolgo časa iskala založnika za Harryja Potterja, nato pa je postal uspešnica brez primere?

Ne, teh težav nisem imel. Z založbo Goga sodelujem že od svojega drugega romana.

Spomnim pa se, da so me čudno pogledali, ko sem napovedal, da bom napisal kriminalko, saj tega prej niso imeli v programu. No, zdaj me prosijo, da bi pisal kriminalke (smeh, op. p.).

Pred časom ste dejali, da si boste po treh zgodbah o Tarasu Birsi vzeli nekaj premora, zdaj pa ste se menda po slovenskem knjižnem sejmu zaradi tolikšnega zanimanja in prigovarjanja za nadaljevanje sage o inšpektorju Birsi odločili, da kar takoj zagrizete v četrti del.

Res je. Tretji del serije o Tarasu Birsi, Dolino rož, sem končal 10. novembra, knjigo so sproti lektorirali, sproti so se urejali uredniški popravki, da je izšla v času knjižnega sejma.

Foto: Ana Kovač

Takrat sem bil popolnoma utrujen in sit razmišljanja o vseh junakih in zapletih v kriminalki ter razmišljanja o tem, da se bodo vsi deli sestavljanke na koncu uspešno zložili.

Odločen sem bil, da si, vsaj kar zadeva Tarasa, vzamem leto dni premora, da bi šele leta 2021 spet začel pisati kriminalke. Pozneje sem si zaradi odličnega sprejema na knjižnem sejmu premislil. Kar sem doživel tam, mi je napolnilo baterije.

Tudi idejo za novo zgodbo in zaplet sem dobil precej hitro. V enem večeru v postelji.

Pravzaprav se že veselim januarja, ko bom spet začel pisati.

Za zdaj veste le to, da tokrat v knjigi nastopa serijski morilec?

Da.

Ki bo moril po več slovenskih krajih …

Da, po več slovenskih estetskih lokacijah (smeh, op. a.).

Foto: Vid Ponikvar

V Postojnski jami?

Nisem je imel v mislih, a če najdemo sponzorje, tudi lahko.

V preteklosti ste se kot svobodnjak že znašli tudi v težkem finančnem položaju, med drugim so vam celo odklopili elektriko. Bi zdaj lahko rekli, da vam je uspelo, ali raje ne, da se vam kaj ne zalomi?

Da, lahko bi rekel, da mi je uspelo, in to konec leta 2016. Takrat sem se po zaslugi romana Jezero izvlekel iz večjih finančnih težav. Od takrat je blagostanje, če primerjam s tistim prej. Prej smo kljub temu, da sem delal kot novinar, komaj staknili konce.

Denar zdaj priteka z več strani. Od prodaje knjig, nastopov po šolah in knjižnicah, scenarija za Jezero in avtorskih pravic, knjižničnega nadomestila ... pa do biografije. Z vsem tem je mogoče živeti.

Če bi še naprej pisal knjige, ki bi se prodajale v 300 izvodih, pa bi bilo bistveno drugače.

Foto: Mediaspeed

Dolga leta ste bili novinar. Pogrešate kaj iz tistega obdobja?

Ničesar. Naj razložim. Pri novinarstvu mi je bil najbolj všeč stik z ljudmi. In teh imam po zaslugi knjige tudi zdaj precej.

Po eni strani zato, ker moram poiskati strokovne sodelavce, ki mi pomagajo pri oblikovanju snovi za knjigo, po drugi strani pa imam stike z novinarji, le da sem zdaj v obratni vlogi. Prej sem jaz spraševal, zdaj pa v glavnem odgovarjam.

Potem so tukaj še stiki z igralci in bralci ...

Se vam javljajo bralci, ki so morda odkrili kakšno nekonsistentnost v vaših kriminalkah? So opazili kaj, kar je nekje opisano tako, potem pa drugače?

Menda obstaja celo stran na Facebooku, kjer bralci Leninovega parka beležijo napake, ki so jih menda našli v knjigi. Težko rečem, da res obstajajo, saj se o vseh stvareh, ki jih opisujem, zelo temeljito pozanimam pri ljudeh, ki to obvladajo, če jih ne izkusim celo na lastni koži.

Prepričan sem, da večjih lukenj moje zgodbe nimajo, je pa seveda to, kar pišem, fikcija.

Sicer pa, kdor bo želel najti napake, jih bo vedno našel. 

Foto: Ana Kovač

Po drugi strani pa to pomeni, da se bralci res poglobijo v zgodbo in je ne preletijo. To je lahko pohvala.

Seveda, lahko je (smeh, op. p.).

Kako ste se navadili na literarne večere? Zadnjič ste v Tržiču razlagali, da je na prvega prišla zgolj ena gospa, pa še ta se je zmotila.

Da, kar navadil sem se. V povprečju je en tak večer na teden in to je v redu, še posebej zdaj, ko vem, da se ni treba bati, da se ne bi nihče prikazal, kot se mi je to že zgodilo in ni najbolj prijetno.

Zdi se mi prav, da zberem energijo, če so se ljudje že toliko potrudili, da so prišli na tak večer.

Na enega od vaših preteklih literarnih večerov, ko ti še niso bili tako obiskani kot zdaj, je menda prišlo šest moških, polnih zanimivih vprašanj, za katere se je izkazalo, da so zaporniki, ki so dobili prost večer, če so se udeležili kulturnega dogodka. Tudi vi ste v preteklosti že sodelovali z zaporniki. Zanimiva izkušnja, predvidevam.

Res je, leto dni sem v okviru akcije javne agencije za knjige Vključujemo in aktiviramo, ki se osredotoča na ranljive skupne, sodeloval tudi z zaporniki v celjskih zaporih.

Bila je zanimiva izkušnja, a tudi precej naporna. Moja naloga je bila, da jih spodbudim, da bi začeli brati.

Branje sem kombiniral z ogledom filmov na devedejih.

Foto: Ana Kovač

Predstavil sem jim svojo kriminalko Jezero, sprehodili smo se skozi značilnosti skandinavske kriminalke in si pogledali film Dekle z zmajskim tatujem.

V goste sem povabil Vlada Kreslina, pa Mileno Zupančič in Dorijana Kržana, ki je bil takrat direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ta je kar tretjino tistih zapornikov spravil v zapor.

Razprava o dokazih DNK je bila kar precej zanimiva, precej žolčna, fantje so seveda trdili, da dokazi niso bili verodostojni. Na koncu smo se razšli brez pretepa (smeh, op. p.).

S čim se trenutno ukvarjate?

Končujem biografijo Boža Dimnika in luščim besedilo za strip z naslovom Bobri, ki temelji na knjigi Janeza Jalna in ga bo ilustriral Peter Škerl.

Ilustracije želim dokončati do konca leta in se potem v miru posvetiti pisanju četrte kriminalke o Tarasu Birsi.