Ko je za glavno vlogo izbral Bojana Cvjetićanina, sploh ni vedel, kdo je

Zgodba o srednješolcih, ki se lovijo v pasteh prvih ljubezni in spolnih izkušenj prikliče asociacije na kultno komedijo Ameriška pita. Vam je pri ustvarjanju ta film ali pa kateri drugi služil kot nek navdih, sploh pri prikazu najstniške nerodnosti in pritiska družbe?

Ne bi rekel, da je bila Ameriška pita ravno referenca, na katero sem ciljal. Žal. Res pa vsi ustvarjalci ves čas srkamo vse, kar smo videli, in nato to na nek način uporabimo v svojem delu. Sem velik oboževalec najstniških filmov in serij, tako da moram omeniti prelomno serijo iz devetdesetih Dawson’s Creek oziroma Simpatije, ki je večna inspiracija zame. Pri ustvarjanju smo dali veliko poudarka tudi na podobo, na kamero, scenografijo, kostumografijo, da ima film lastno podobo.

Napovednik filma:

Morda je na ustvarjanje vplivala tudi Netflixova serija Riverdale, ki ima tako živo in izstopajočo fotografijo, da deluje neodvisno in gledalca zamoti od dogajanja. Drug navdih pa je moj najljubši žanr, to pa so filmi, v katerih se ljudje pogovarjajo, denimo filmi Ericha Romerja in Richarda Linklaterja, kot je Pred sončnim zahodom.

Če še malo ostanemo pri Ameriški piti in tovrstnih komedijah – zakaj menite, da jih v zadnjih letih, pravzaprav desetletjih, ne snemajo več?

Res jih ni veliko, a vsake toliko časa spet pridejo. Pred nekaj leti je bil recimo v kinu film Ne z mojo hčerko, a vseeno ni bil tako uspešen. Ne vem, kako delujejo trendi, ampak najbrž si studii izračunajo, kaj se izplača. Imam sicer občutek, da se romantične komedije vračajo, zdaj ko se je polegel ta val superjunaških filmov, ki so vse povozili.

V slovenskih filmih je seks redko prikazan na nekakšen seksi način in tudi za vaš film ne bi mogli reči, da gre v njem za erotiko. Vseeno pa so seksualne scene zabavne in niso namenjene vzbujanju nelagodja, prikazu protagonistove krivde ali česa podobnega. Sta se s soscenaristom Andražem Jeričem tega načrtno lotila že pri zasnovi ali ste do tega prišli skozi delo z igralci?

Seks na platnu je tako močna stvar, da vpliva na gledalca, in zdi se mi napačno, da bežimo od tega. Po snemanju sem se udeležil delavnice o koordiniranju intimnih prizorov in od takrat to bolje razumem. Na snemanju smo imeli kot zmeraj premalo časa in to ustvari pritisk, ki lahko še potencira sram igralcev in drugih vpletenih. Če si vzameš dovolj časa, da se vsi počutijo udobno, lažje posnameš scene in tudi dobiš nove ideje glede izvedbe. Na delavnici smo to primerjali s koreografijo pretepov in plesa. Pomembno je, da smo vsi na isti strani, da se počutimo udobno drug z drugim. Čeprav bi se zdaj drugače lotil snemanja, menim, da smo to vseeno dobro izvedli. Je pa smešno, da je seks še vedno nek tabu, da se ni normalno razglasiti za človeka, ki ima rad seks, pa saj ga imamo vsi.

"Imam občutek, da se romantične komedije vračajo, zdaj ko se je polegel ta val superjunaških filmov, ki so vse povozili." Foto: Ana Kovač

V zadnjih letih je v ameriških in tudi mnogih evropskih produkcijah pri ljubezenskih scenah oziroma pri scenah, v katerih je prikazana golota, potreben tudi t. i. intimnostni koordinator (angl. intimacy coordinator). Ali menite, da je dovolj, da se režiserji udeležite tovrstnih delavnic ali da bi na snemanju potrebovali prav koordinatorja?

Že zavedanje o teh stvareh naredi razliko. Veliko narediš že s tem, da spoštuješ igralce in skrbiš za njihovo varnost, da jasno postaviš meje in poskrbiš za to, da je celotna ekipa korektna do njih. Super bi bilo, če bi imeli intimnostnega koordinatorja, ampak to je seveda povezano s proračunom. Mi si nismo mogli privoščiti niti tajnice režije, ampak vsekakor bi bilo odlično, če bi jo imeli.

Film vsebuje tudi prizore lezbične ljubezni – ali vas je skrbelo, da bi se ujeli v past prikaza neke moške fantazije v tovrstni sceni?

Vedno je aktualno vprašanje, kako bo skupnost sprejela in ali si storil kakšno napako. Vendar pa sam zagovarjam tezo, da ni neke poenotene izkušnje glede tega, kako je biti gej, in posledično težko zgrešiš, če se seveda potrudiš, da nisi žaljiv ali diskriminatoren. Saj smo si vsi zelo podobni. In če sem kaj zgrešil, me seveda zanima mnenje drugih, da se lahko iz tega kaj naučim.

Kot je tipično za slovenske filme, je med snemanjem in prihodom filma v kino minilo več let, a to je očitno delovalo filmu v prid. V glavni vlogi naslovnega Kaja je Bojan Cvjetićanin, ki je od takrat zaslovel s svojo skupino Joker Out, v eni od stranskih vlog pa je Diana Kolenc, aktualna dobitnica nagrade vesna za glavno žensko vlogo v prihajajočem filmu Opazovanje. Ste pričakovali, da bo slava prehitela njun igralski debi?

Nisem pričakoval. Ko sem izbral Bojana za to vlogo, nisem vedel, kdo je. Jaz sem za vlogo potreboval lepega fanta in nekdo mi ga je priporočal. Med snemanjem sem dojel, da je precej priljubljen s svojo skupino, po snemanju pa je šlo vse v stratosfero z Evrovizijo in vsem. Kar noro je imeti zvezdo v filmu, ker ne vem, če je kdorkoli trenutno tako priljubljen kot on, tako da upam, da bomo imeli zaradi tega več gledalcev. Za Diano pa sem zelo vesel. Tako zaradi tega, ker je dobila vesno, kot tudi zato, ker je igrala v mojem filmu.

V filmu Kaj pa Ester? v glavnih vlogah nastopata Bojan Cvjetićanin in Katja Predan. Foto: Peter Perunović

Kaj pa Ester? je vaš celovečerni prvenec v vlogi režiserja, ampak večina vas že pozna iz predlanske uspešnice Prasica, slabšalni izraz za žensko, kjer ste igrali glavno moško vlogo. Kje se počutite bolje, pred kamero ali za njo?

Vsekakor za kamero. To je tudi moje primarno zanimanje, študiral sem režijo in tudi moj karakterno-psihološki profil je tak, da mi bolj ustreza biti za kamero, kjer čutim večjo varnost. Po drugi strani mi je prav zaradi tega bilo zanimivo stopiti pred kamero, ker se moraš izpostaviti. To je bila zelo zanimiva izkušnja. Mislil sem, da bom s tem dobil tudi boljši vpogled v izkušnjo igralstva, a ko sem stopil nazaj za kamero, sem stvari hitro pozabil (smeh, op. a.).

Ali računate na to, da boste še kdaj pred kamero, ali je bila to bolj enkratna izkušnja? Igrali ste tudi v svojih in drugih kratkih filmih.

Vloga v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko je bila bolj naključje, ampak me je začelo igralstvo zanimati, ker sem odkril, kaj je čar igre, tako da se bom v prihodnje še posvetil temu.

Kaj pa Ester? je celovečerni film, a je bil projekt sprva načrtovan kot miniserija. Ali lahko opišete, kako se je to spreminjalo in zakaj?

Projekt smo posneli kot miniserijo, ampak smo imeli težave s tem, kam jo plasirati. Ko smo pripravili ogled, mi je moj mentor s fakultete Miran Zupanič predlagal, da bi jo lahko spremenili v film. Sam sem se že med snemanjem počutil, kot da snemam film, in zelo zadovoljen sem tudi s tem, kako je videti fotografija, za katero je poskrbel Peter Perunović, tako da bi bilo škoda, če tega ne bilo mogoče videti na velikem platnu.

Kaj pa ste morali rezati – dodatno zgodbo, stranske like? Koliko epizod bi pravzaprav imela serija?

Serija naj bi imela šest epizod. Ampak pravzaprav smo izrezali vstopne in izstopne prizore ter nekaj balasta, tako da je zgodba bolj osredotočena. Odstranili smo elemente, ki niso bili neposredno povezani z osrednjimi junaki, kar je postavilo stvari na svoje mesto, in tudi v montaži smo odkrili več novih stvari, predvsem ko se je pridružil Luka Marčetić, ki je dodal nekaj svojega humorja.

Marčetić je sicer režiser najbolj gledanega slovenskega filma Pr’Hostar, a je tudi igral v več vaših kratkih filmih. Ali ste ga nameravali vključiti tudi v film Kaj pa Ester?

Ne, obratno. Spraševal me je, če lahko dobi kako vlogo, ampak sem mu odločno rekel, da ne, ker sem imel občutek, da je preveč znan, da bi se lahko vklopil v stranski lik. Ko ga ljudje vidijo, se ne vprašajo, kdo je ta lik, ampak si rečejo: "A, glej, Luka Marčetić."

No, v seriji Jezero je igral natakarja …

Ja, ampak to vsi vemo, ker ga je igral on. Za druge natakarje v drugih serijah nihče ne ve, kdo jih je igral. Tako da žal v tem projektu ni bilo prostora zanj, ampak se vsekakor veselim, da bova še sodelovala. Midva sva se sicer spoznala, ker je on v mojem diplomskem filmu igral režiserja Dominika Menceja. Vsi smo igrali sami sebe, Dominik pa ni želel sodelovati in tako sem potreboval nekoga, ki je pripravljen delati karkoli, in tu je vstopil on. Od takrat sva veliko sodelovala in tudi ta film se ne bi zgodil, če se ne bi on zavzel zanj.

Kaj pa Ester? so posneli kot miniserijo, a je nato iz nje nastal celovečerec: "Sam sem se že med snemanjem počutil, kot da snemam film." Foto: Ana Kovač

Ali bi za svojo generacijo filmarjev, ki poleg vas vključuje še denimo prej omenjena Marčetića in Jeriča, pa omenimo še režiserki Uršo Djukić in Niko Jurman, rekli, da je ustvarila oziroma ustvarja svoj glas, podobno kot je bil denimo mumblecore v ameriški neodvisni kinematografiji prejšnjega desetletja?

To je v Sloveniji zelo težko, ker tako dolgo traja, da je film narejen, in se jih tako malo posname, da ne moreš prav ustvariti gibanja. Občasno imamo kak val, kot je bil denimo novomeški val pred leti z Rokom Bičkom in Nejcem Gazvodo, a potem je treba čakati več let na naslednji film. Generalno se mi zdi, da se stvari spreminjajo na bolje, da mladi ljudje dobivajo priložnost. K avtorjem, ki ste jih prej omenili, bi vsekakor še dodal Ester Ivakič in pa Kuklo, ki snemata zanimive stvari, ravno sem tudi videl Gazvodovega Vzornika, ki se mi zdi precej drugačen od večine stvari, ki smo jih v zadnjem času videli, tako da sem zelo optimističen. Sicer ne bi rekel, da imamo nek skupen glas, saj smo zelo različni avtorji, smo pa skupaj v tem, da je vsak bolj suveren v svojem izrazu.

Ta povezava z mumblecore se mi zdi naravna tudi zato, ker bi Kaj pa Ester? – pa tudi vaše kratke filme – težko uvrstili med tipične slovenske filme. Zdi se, da ti povečini želijo bodisi predati močno družbenokritično sporočilo bodisi so povsem komercialni in primarno namenjeni šolski publiki. Po drugi strani vaš film, nekako podobno kot mumblecorovski, preprosto prikazuje življenje povsem običajnih, zmotljivih ljudi. Poleg tega je tukaj še odštekan humor. Ste tudi sami gledali te povezave?

Nisem jih iskal, ampak vseeno so tukaj. Fascinira me vsakdanje življenje in pogovori in to, kako ga vključiti v film. Tudi sam zelo rad gledam take filme, ki prikazujejo nekaj resničnega. Ampak potem si ne morem pomagati, da ne bi vključil še kaj humorja.

Zadnja leta slovenski filmi ne uspejo pritegniti množičnega obiska in posledično tudi nimajo takega kulturnega vpliva. Poleg izjem, kot sta Pr’Hostar in pa letošnji Dedek gre na jug, ki je pravzaprav nadaljevanje klasike, so najbolj gledani filmi mladinski, ki dobijo gledalce s šolami, ne posamezniki. Kaj je po vašem mnenju razlog za to in ali pričakujete, da bo Kaj pa Ester? med prebojniki? Šole namreč zagotovo ne bodo peljale učencev ali dijakov gledat tega filma.

Upam, da se bodo vseeno našle kakšne šole (smeh, op. a.). Nihče ne more zagotovo reči, ali bo kak film uspel ali ne. Tega tudi v Hollywoodu ne vedo, sicer bi snemali same uspešnice. Izjema je, kadar se ustvari nek vrvež, nek "hipe" okrog filma, kot se je okrog Hostarja, ko moramo iti gledat, ker so ga že videli vsi ostali. Z glavnim igralcem imamo vsekakor potencial za to in upam, da je film dovolj zabaven, da se bo ustvaril ta "hipe".

"Fascinira me vsakdanje življenje in pogovori in to, kako ga vključiti v film. Tudi sam zelo rad gledam take filme, ki prikazujejo nekaj resničnega." Foto: Ana Kovač

Kaj pa Ester? je za vami. Ali že načrtujete kak nov film za ali pred kamero?

Ves čas imam ogromno idej, ni pa še nič konkretnega. Na naslednjem razpisu Slovenskega filmskega centra se bom vsekakor prijavil za razvoj scenarija, kar pa seveda traja. Sem pa zelo nepotrpežljiv in morda se bom ponovno kar lotil kakega projekta brez financiranja. Sicer pa načrtujem en kratek film, pa en dokumentarec, scenarij imam pripravljen za celovečerni film, potem pa bi rad posnel še enega spontano, improvizirano, skupaj z igralci, na kar se že nekaj časa pripravljam. To je zares v duhu mumblecora. No, pri tem moram še povedati, da sva z Dominikom Mencejem na ta način že posnela film pred sedmimi leti, ampak ga še montirava. Enkrat bo nastopil njegov čas.

Najslavnejša predstavnica mumblecora je Greta Gerwig, ki je posnela največjo uspešnico leta – Barbie. Ali morda pričakujete, da boste sledili tej poti?

Če bom naslednja Greta Gerwig? Upam, da ne, ker mi film Barbie ni bil všeč (smeh, op. a.). Vsekakor pa bi si želel priložnost, da bi lahko posnel čim več filmov.

Preberite še:

Trendi Režiserka filma Barbie na čelo žirije festivala v Cannesu

Trendi "Raje kot nagrado in dobro kritiko imam teden dopusta v Toskani"

Trendi "Če bi bilo sovraštvo potegnjeno iz nič, bi bilo prazno"