Sobota, 25. 4. 2020, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Katarina Čas o filmih po pandemiji: Dejstvo je, da bo narava dela drugačna #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,16
Tudi Katarina je te dni doma, v Sloveniji, kjer se trenutno najbolj posveča glasbi.
Pandemija novega koronavirusa je zaustavila tudi filmsko industrijo, a ne za dolgo. Katarina Čas ji napoveduje dobro okrevanje, saj so ljudje v času karantene pokazali, da si še kako želijo dobrih serij in filmov. Ena najuspešnejših slovenskih igralk samoizolacijo preživlja doma v Sloveniji, situacija ni rožnata, pravi, a ne obupuje in se bolj posveča glasbi.
Svet se je dobesedno ustavil za vse, predvsem pa za igralce, ki dneve preživljajo na snemanjih, v družbi drugih igralcev, producentov in režiserjev. Za uspešno slovensko igralko Katarino Čas ni nič drugače, trenutno je doma "na čakanju", a ji ni hudega, pravi. "Če ne bi bilo pandemije, bi bila najbrž delovno kje v tujini. Ampak sem zelo vesela, da sem to obdobje preživljala v Sloveniji, doma."
V tem času se ukvarja z glasbo in drugimi stvarmi, ki jo zanimajo, ter razmišlja tudi o tem, da bo njeno delo po koncu pandemije videti čisto drugače.
Z nami je spregovorila o svojih najljubših filmih, slavnih soigralcih iz hollywoodskih filmov, v katerih je imela priložnost zaigrati – med drugim se lahko pohvali z vlogama v filmih Volk z Wall Streeta, v katerem je zaigrala ob Leonardu DiCapriu, Jonahu Hillu in Margot Robbie, ter v Dannyju Collinsu, kjer je igrala ženo Ala Pacina, v svojem prvem internacionalnem filmu Policist je bila odlična ob Donu Cheadleju in Brendanu Gleesonu, pozneje pa še v seriji Berlinski urad, v kateri je bila soigralka Ashley Judd –, ter o tem, kaj je tisto, kar njo pritegne k ogledu določenega filma.
Katarina v svoji verjetno najslavnejši vlogi, v filmu Volk z Wall Streeta.
Kaj ta pandemija pomeni za vas, ste doma "na čakanju"? Kaj bi morali početi v tem trenutku, če ne bi bilo pandemije?
Ja, sem doma "na čakanju", vendar ne čakam, ampak skušam biti čim bolj aktivna in sem se lotila stvari, za katere prej ni bilo časa. Iz te bizarne situacije se skušam kaj naučiti. Prepričana sem, da nas je mnogo v teh "karantenskih" časih razmišljajo o tem, kaj je pravzaprav pomembno v življenju in kako so samoumevne stvari čez noč postale nedosegljive, kot na primer objem in druženje z ljubimi osebami. Če ne bi bilo pandemije, bi bila najbrž delovno kje v tujini. Ampak sem zelo vesela, da sem to obdobje preživljala v Sloveniji, doma.
So se kakšni projekti zaustavili, prestavili, kako se je spremenilo vaše delo? Čemu se lahko posvečate zdaj?
Kaj naj rečem, produkcija filmov, TV-serij se je popolnoma ustavila. Filmski festivali so za zdaj ukinjeni. Gledališča so zaprla vrata, tako da za igralce, še posebej tiste, ki smo samozaposleni, stvar ni rožnata. Skušam pa ne obupavati in se trenutno bolj posvečam glasbi in preostalim stvarem, ki me zanimajo.
Mislite, da bo ta kriza dolgotrajno spremenila zabavno industrijo? Bo filmska produkcija, ko se vse vrne v stare tire, morda potekala drugače?
Glede na to, da se je gledanost TV-programov občutno zvišala, in glede na to, da imajo razne platforme, kot je na primer Netflix, precej višji obisk, pomeni, da ljudje v kriznih časih pač potrebujejo zabavo oziroma "entertainment". Prepričana sem, da se bo po krizi spet veliko snemalo. Ogromno ljudi se je v karanteni lotilo ustvarjanja novih scenarijev, poleg tega pa je bilo veliko projektov ustavljenih zaradi pandemije, ki pa se bodo najbrž ponovno zagnali, ko se zadeve normalizirajo.
Je pa dejstvo, da bo narava dela drugačna. Nekje sem brala, da se bo spremenil na primer način cateringa, skupnih prostorov, kjer so slani in sladki prigrizki, kjer vsi jemljejo iz iste sklede, tega ne bo več. Preden boš podpisal pogodbo, boš moral podpisati, da greš snemat na lastno odgovornost, in da če dobis covid-19, to ni odgovornost produkcije.
Najbrž bo treba razkuževati filmske sete itd. To niso ugibanja, ampak delim, kar sem prebrala pred dnevi.
V irskem filmu Policist je zaigrala ob Brendanu Gleesonu.
Nekatere premiere so se že zamaknile, a v teh časih, ko moramo biti doma, ljudje zelo uživajo tudi v večnih klasikah, ki ne gredo nikoli iz mode. Katere so vaše najljubše, katerih filmov se nikoli ne naveličate?
Rada imam tako indie filme kot "blockbusterje", ampak tukaj je na hitro nekaj takih, ki jih najdeš tudi na NEO.
- Grand Budapest hotel (Wes Anderson)
- Birdman (Alejandro González Iñárritu)
- Osumljenih pet (Bryan Singer)
- Kaznilnica odrešitve (Frank Darabont)
- Izvor (Christopher Nolan)
- Lady Bird (Greta Gerwig)
- Večno sonce brezmadežnega uma (Michel Gondry)
Na podlagi česa se odločite, kateri film boste pogledali, kaj vas najprej pritegne? Je to zasedba, scenarij, režiser? Imate kakšen priljubljen žanr?
Hm, kaj pa vem. Imam mnogo prijateljev, ki pogledajo vse mogoče filme in mi potem tudi svetujejo, kaj si je treba nujno ogledati. Priznam, da me pritegne tudi zasedba. Imam tudi nekaj priljubljenih režiserjev in pogledam film že zaradi tega.
Se pa tudi zgodi, da sem popolnoma nekritična in kadar sem res utrujena ali pod stresom, si želim samo neke brezzvezne romantične komedije, kjer mi ni treba razmišljati, ampak se samo sprostim in tudi če si na koncu rečem, kakšen brezzvezen film, ni panike. Recimo, da imam kar širok spekter tega, kar pogledam. Tudi žanrsko me zanima vse, od drame, akcije, znanstvene fantastike, komedije ...
Al Pacino je recimo tak primer, da je skoraj vsak njegov film "za pogledat", kakšne spomine imate na delo z njim? Vam je dal kakšen življenjski/karierni napotek?
Ja, Pacino je pač legenda. Danes praznuje častitljivih 80 let. Pacino, De Niro, Jack Nicholson, Anthony Hopkins so nekateri meni bolj dragih. Spomini na Pacina? Uf, spomini so res lepi, bil je izredno prijazen in spoštljiv, in se včasih ujamem, da še kar ne verjamem, da sem snemala z njim.
Od njega sem se naučila, kako zelo moraš biti tukaj in zdaj, ko snemaš. Že na avdiciji je improviziral in če bi se jaz striktno držala scenarija, bi zafrknila avdicijo, se zmedla in padla v paniko.
Tako pa sem ga poslušala, in ko je začel z novim izmišljenim tekstom, sem začela improvizirati nazaj. Tako sva se z dialogom popolnoma oddaljila od scenarija, pa vendar še vedno v okviru likov, ki sva jih igrala. In tudi na snemanju se lahko tako zgodijo magični trenutki, ki niso vnaprej napisani. Moraš biti pa osredotočen in prisoten v liku.
Pred petimi leti je igrala ženo legendarnega Ala Pacina v filmu Danny Collins.
Sta s Pacinom ali katerim od drugih zvezdnikov, s katerimi ste delali na hollywoodskih projektih, še kaj v stiku?
Z Margot (Robbie, op. p.) in s Pacinom. Ampak ni pa tako, da jih kličem vsak mesec in težim, ali gremo na Zoom, ali Skype, ali Facetime, ali WhatsApp (smeh, op. p.).
Ali morda na filme gledate na drugačen način, ker ste iz filmske industrije in veste, kako vse skupaj poteka?
Seveda. Osredotočam se na igralce, a vendar opazim tudi, kaj se dogaja z režijo, scenografijo, lučjo, scenarijem itd. A vseeno se znam prepustiti zgodbi.
Moj prijatelj režiser vse gleda samo skozi oči režiserja. In medtem ko je npr. blazno žalostna scena in se na pol jokam, on reče: "A si videla ta kader, stara?" "Ne, nisem ga videla, stari, ker jokam (smeh, op. p.)."
Še hodite kaj v kino, seveda v časih, ko se to da, ali se vam zdi ob vsej tej tehnologiji precenjen?
Še hodim v kino in ne, ne zdi se mi precenjen. Kino se mi zdi tako zelo romantičen. Posebno doživetje je, ko gledaš film na velikem platnu. Določene filme je res treba doživeti na velikem platnu, tudi koncentracija je boljša.
Ko doma gledaš film po televiziji, vmes kaj poješ, greš na stranišče, brskaš po telefonu, se malo pogovarjaš in fokus ni tak kot v kinodvorani. Dejstvo je, da nam je zdaj mnogo filmov dosegljivih zaradi interneta in raznih platform. A vseeno mislim, da kino še ne bo umrl.
V zadnjih letih niste igrali samo v priznanih filmih, ampak tudi v seriji Berlinski urad. Kaj vam je ljubše, snemanje serije ali filma?
Pri filmu se vzame več časa za posamezno sceno, na serijah se ponavadi mudi, tako da imaš bolj občutek neke industrije kot umetnosti.
Po drugi strani pa serija nudi razvoj lika, še posebej če tvoj lik nastopa v več delih neke serije. Imaš precej več snemalnih dni, liku se v seriji, ki skupaj tvori na primer več kot deset ur, zgodi precej več kot v 90-minutnem filmu. Kaj pa vem, oboje mi predstavlja velik užitek. Igra je igra.
Preverite tudi:
