Howard Shore - Hobit: Smaugova pušča

Drugi del filmske trilogije Hobit režiserja Petra Jacksona, Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug), gledalca brez obširnejšega uvoda pahne v skoraj tri ure dolgo dih jemajočo akcijo, polno zabave, humorja in nevarnosti.

Pogumna štirinajstčlanska ekipa z Gandalfom na čelu se mora tokrat na poti k Samotni gori in škratjemu zakladu, ki ga pred vsiljivci bolestno varuje kolosalna leteča zloba, zmaj Smaug, spoprijeti s številnimi nevarnostmi: od horde podivjanih orkov in njihovega vodje, Skrunilca Azoga, neprijaznih gozdnih vilincev in grozljivih, vedno lačnih pajkov na eni strani do nezaupljivih prebivalcev obubožanega jezernega mesta v senci mogočne gore in njihovega politično skorumpiranega župana ter samega zmaja na drugi.

Film je po mnenju številnih, kritikov in občinstva, boljši od svojega predhodnika v marsičem. Zaradi obravnave tem obsesije in korupcije je resnejši (komičnih trenutkov kljub temu ne primanjkuje), zgodbe prav tako ne obremenjujejo nepotrebno razvlečeni in s tem posledično preveč dolgočasni prizori (razen morda določeni deli prizorov, ki se odvijejo znotraj mesta na jezeru). Zaradi gomazeče osemnožne nadloge, čudovitega podzemnega vilinskega kraljestva, napetega rečnega pobega s sodi in kljub propadu privlačnega jezernega mesta, z velikim spopadom med Gandalfom in Nekromantom v zapuščeni trdnjavi Dol Guldur v središču Mrkolesja in veličastnim zmajem je vizualno impresivnejši in spektakularnejši ter tako prava paša za oči.

Kako pa je tokratno zgodbo uglasbil oskarjevec Howard Shore, ki se je s prigodami in tegobami Srednjega sveta spoprijel že v peto?

Splošno gledano je Smaugova pušča za poslušalčeva ušesa zahtevnejši zalogaj od Nepričakovanega potovanja (An Unexpected Journey). V primerjavi s tem je tudi bolj dokončano in bolj enotno delo. Stoji na osrednjem stičišču v časovnici trilogije Hobit in deluje kot most, ki povezuje že znane napeve iz prvega dela z glasbeno zapuščino trilogije Gospodar prstanov (The Lord of the Rings).

Shoru uspeva skoraj nemogoče, saj z vsakim novim likom in lokacijo predstavi novo glasbeno temo, novo identiteto. Film zgodbe tako ne pripoveduje zgolj prek podob, ampak tudi z inovativno uporabo različnih glasbil, ki jih skladatelj mojstrsko vkomponira v bogato tapiserijo raznolikih zvokovnih izjav. Glasba, predstavljena na posebni dvojni izdaji, je tako masivno gosta, kompozicijsko kompleksna in tematsko bogata.

Tem je veliko, temu ne moremo oporekati, a v primerjavi s Potovanjem s takoj prepoznavno glavno temo za Megleno gorovje (The Misty Mountains) v Pušči takih tem ni. Vsaj tako spevnih ne.

Shore teme za Gorovje v Pušči tudi ne nadgradi ali je kakorkoli uporabi, da bi ta album tematsko povezal s prvim. Številni bi lahko to skladateljevo potezo razumeli kot dejstvo, da protagonisti pač fizično niso več v tem gorovju. A v prvem delu je skladatelj dotično temo pravzaprav povezal z junaškimi dejanji škratov in hobita, ne z geografsko lokacijo, zato bi bila uporaba te teme, seveda v kompozicijsko predrugačeni formi, v drugem delu več kot dobrodošla. Prav tako ni nikjer mogoče zaslediti nadvse raztresene in čudaško zveneče, a nenavadno privlačne teme za čarovnika Radagasta Rjavega, pa čeprav v Pušči odigra eno od pomembnejših vlog, ki bo pomembno vplivala na tok življenja v Srednjem svetu.

Je pa tako znana zahrbtna, zlovešča tema za Edini prstan subtilno predstavljena v skladbah Mrkolesje (Mirkwood), Muhe in pajki (Flies and Spiders) in pozneje, ko se Bilbo igra z novopridobljeno "igračko", v skladbi Praznik zvezdne svetlobe (Feast of Starlight).

Ena od pomembnejših novih tem, predstavljenih v Smaugovi pušči, je tista za popolnoma izmišljen lik, ki v knjižni obliki sploh ne obstaja, vilinko Tauriel. Tema se v nežnejši obliki za oboo pojavi proti koncu skladbe Gozdno kraljestvo (The Woodland Realm), v vsej svoji bogatejši in polnejši muzikalni lepoti pa v skladbi Praznik zvezdne svetlobe. Tu Shore na skoraj angelski način s pomočjo kristalno čistega deškega soprana predstavi nenavadno romantično naklonjenost vilinke in škrata Kilija.

Veličastno, nadvse junaško zvenečo fanfarsko različico Taurieline teme skladatelj nato uporabi v izjemno napeti skladbi Gozdna reka (The Forest River), ki prekipeva od neizmerne energije violinskih ostinatov, trobil in godal.

Shore je lastno glasbeno identiteto – sicer zelo temačno in skrivnostno – skreiral tudi za voznika barke po jezeru, Barda. S pompoznim maršem pa je več kot odlično izrisal vase zagledanega, izmuzljivega in prevarantskega župana jezerskega mesta.

Najboljše je skladatelj seveda pustil za konec. V zadnji četrtini albuma, ki je namenjen izključno legendarnemu kuščarju Smaugu in njegovi podli igri z malim hobitom in škrati, je z masivnimi gongi in činelami, neštetimi rogovi, ter kovinsko zvenečimi tolkali in različnimi variacijami Smaugove teme z azijskimi podtoni ustvaril skorajda apokaliptični, predvsem pa neponovljiv glasbeni "tour de force". Izjemno!

Kot pri vseh albumih z glasbo iz Srednjega sveta je tudi na tem vokalna skladba z naslovom Vidim ogenj (I See Fire), ki jo je prispeval mladi britanski glasbenik Ed Sheeran. V primerjavi z lanskoletno čudaško pop/rock/indie izvedbo Pesmi o Samotni gori (Song of the Lonely Mountain), ki jo je odpel Neil Finn, ima tokratna skladba tisti pravi melos Srednjega sveta (čeprav še ne doseže eterične lepote Enye in Annie Lennox iz Gospodarja prstanov).

V Sheeranovem glasu je mogoče zaslediti lirično žalost in melanholijo, skladba pa zaradi postopnega nadgrajevanja od solo kitare do orkestralne izvedbe deluje močno, če ne že mogočno. Prav tako se zdi, kot da ne bi šlo za avtorski izdelek, temveč ponarodelo ljudsko pesem, ki se prenaša iz roda v rod. Da ne bo pomote, ne gre za kritiko. Ne, Sheeranu pojem hvalo, da je za potrebe Smaugove pušče ustvaril tako izjemno skladbo.

Jacksonu pa ploskam, da je za izvedbo tokratne glasbe izbral člane Novozelandskega simfoničnega orkestra, ki so pod vodstvom izkušenega dirigenta Conrada Popea opravili prvovrstno delo. Naj spomnim, Nepričakovano potovanje je lani prav tako precizno in z "gustom" odigral legendarni Londonski filharmonični orkester.

Tako, decembra letos nas čaka samo še sklepni del trilogije, Tja in spet nazaj (There and Back Again). Ne dvomim, da Shoru ne bi uspelo še v zadnje. Zagotovo bo za veliki finale ustvaril nekaj magičnega in tako zadovoljno zapustil fantastični svet, katerega zvest obiskovalec je bil zadnjih 15 let svoje neverjetne glasbene kariere.