Elton John je še vedno car

Najprej je na oder dvorane v Stožicah stopil slovensko hrvaški duet 2Cellos, ki je začel z energično različico Jacksonove Smooth Criminal. Duet je v trenutku navdušil občinstvo. Luka Šulić je občinstvo nagovoril v slovenščini in le to je prvič padlo v ekstazo. Nadaljevala sta s svojo izvedbo uspešnice U2, za katero sta že na sredini skladbe dobila gromoglasen aplavz. Ni pa jih bilo malo, ki so With Or Without You peli – nekateri tudi iz olajšanja, ker je po prvih petih minutah postalo jasno, da v dvorani ni več»Stingovega odmeva«. 2Cellos sta zmlela še uspešnici Guns N' Roses in Nirvane ter se presenetljivo hitro začela poslavljati. Nato sta odigrala prve takte Johnove Saturday Night's Alright (For Fighting) in v naslednjem trenutku je bila na odru že vsa skupina, vključno z Eltonom Johnom. In predstava se je začela. Tonski mojstri so bili očitno seznanjeni z akustičnimi težavami dvorane v Stožicah in so verjetno zato zelo počasi gradili zvočno podobo. Tudi po skladbi I'm Still Standing je bil zvok še vedno nekako moten in tih in tudi posamičnih instrumentov se še vedno ni najbolje slišalo, tako da je šla omenjena skladba »malo mimo«. Kljub temu pa se je slišalo, da je John v vrhunski formi in da je s seboj pripeljal izjemno spremljevalno skupino, katere člana sta tudi 2Cellos. Začetne tehnične težave je reševalo velikansko projekcijsko platno, sestavljeno iz številnih led lučk, ki je s hipnotičnimi in pisanimi animacijami v slogu sedemdesetih učinkovalo fantastično.

Glede zvoka se je vse spremenilo že v naslednji skladbi, staremu in danes od večine pozabljenemu biseru Madman Across The Water, v kateri je Elton prvič zares pokazal, kako se je stvarem streglo v sedemdesetih. V epsko dolgi, verjetno okoli četrturni, izvedbi te pesmi je bend zaneslo globoko v vode pristne, skoraj progresivno psihedelične improvizacije sedemdesetih. Elton pa je z izjemnim klavirskim solom pokazal, zakaj je v sedemdesetih, ko je bilo izbiranje najboljšega svetovnega klaviaturista leta še pomembno in smiselno dejanje, redno mešal štrene monstrumom črnobelih tipk, kot so Keith Emerson, Chick Corea, Rick Wakeman, John Lord in podobnim. Občinstvo, med katerim je bilo tudi veliko takšnih, ki so verjetno spremljali Eltona že v njegovih rockerskih časih, je to spektakularno zvočno odisejado pospremilo z glasnimi ovacijami. Navdušeni pa so bili tudi tisti, ki so čakali na tiste njegove bolj znane »radijske« pop uspešnice.

Nato je Elton nasul še kopico svojih uspešnic in velikih skladb, med katerimi so bile tudi Holiday Inn, Tiny Dancer (ki jo je posvetil sebi), Goodbye Yellow Brick Road, Candle In The Wind, velišastna Rocket Man, ob kateri je občinstvo že v prvi tretjini prvič vstalo s stolov, I Guess That's Why They Call It The Blues, najnovejši Hey Ahab in Gone To Shiloh, ki ju je posnel s svojim vzornikom Leonom Russelom, Sacrifice, Sad Songs (Say So Much), Something About The Way You Look Tonight, Sorry Seems To Be The Hardest Word, Don't Let The Sun Go Down On Me, Are You Ready For Love, The Bitch Is Back, Crocodile Rock, ob kateri je občinstvo lahko edinkrat pelo in zadnjo Your Song, s katero se je sam ob spremljavi klavirja poslovil. Manjkale so Nikita, Blue Eyes, I Don't Wanna Go On With You Like That, Don't Go Breaking My Heart in še nekatere, tudi Pinball Wizard bi se zavoljo obujanja starih časov prilegla. Vendar Eltonu tega ne gre zameriti, saj je igral praktično tri ure.

V živo daje Elton John povsem drugačen vtis od tistega, ki ga o njem ustvarjajo mediji, ki ga prikazujejo kot razvajenega bogataša, ki ne zna skrbeti za svoj denar, da o čem drugem sploh ne govorimo. Že desetletja pa ti isti pisuni pozabljajo, da je Elton John, ne glede na vse, garač, glasbeni mag in virtuoz, ki mu ni para. Predvsem je Elton zelo pozoren do občinstva in tudi do svoje skupine. Če bi bil tako muhast in tečen, kot ga prikazujejo mediji, verjetno ne bi predstavil vsakega člana skupine posebej. Ko smo že pri tem, so v njej med drugimi tudi Rose Stone, sestra Slyja in ustanovna članica legendarnih funk bojevnikov Sly & the Family Stone, originalni bobnar Elton John Benda in seveda 2Cellos, ki sta ob Eltonovem predstavljanju dobila aplavz večera. Drugo pozornost, ki jo zmorejo le največji, je Elton pokazal, ko se je sam vrnil na oder na edini dodatek. Preden je sedel za klavir, se je z roba odra rokoval z obiskovalci in prav vsem v gruči, ki mu je molila vstopnice, kakšnih pet minut mirno dajal svoj podpis. Nehal je šele, ko so začeli prihajati novi obiskovalci z enako željo.

Elton John je predvsem pokazal, da ga malo briga za tisto triminutno podajanje (ali rutinsko nizanje) znanih skladb in da ga bistveno bolj privlačijo rockerske vrline, kot so zahtevno muziciranje, bendovski duh ter ustvarjanje energije med skupino in občinstvom. Veličina Eltona Johna pa je v tem, da ob tako zastavljenem koncertu niti z trenutek ne pozablja tudi na tisto pop barvitost, po kateri je v današnjih časih najbolj znan. Poleg tega ima Elton pri svojih štiriinšestdesetih letih še vedno poln glas in je za povrh še izvenserijski pianist, ki zna biti tako pop sentimentalen, brezkompromisno rockerski in tudi prvinsko rock'n'rollerski. Skratka, tako organizacijsko, kot glasbeno je bil koncert Eltona Johna vrhunski dogodek, do zadnjega centa vreden sicer precej dragih vstopnic.