ocena filma
Petek, 19. 4. 2024, 22.12
7 mesecev, 1 teden
Ocena filma Državljanska vojna: Vsaka vladavina se konča
Državljanska vojna: Ameriški zdrs v propad
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,69
Krilatica veli, da je resnica prva žrtev vojne, a film poudari, da obstajajo objektivni novinarji in fotoreporterji, kot je glavna junakinja Lee, ki se na vse kriplje in za ceno lastne varnosti trudijo pokazati, kaj se dogaja.
Državljanska vojna: Vsaka vladavina se konča je ameriški film o zaključnih fazah vsesplošnega oboroženega konflikta med vlado ZDA in secesionističnimi silami. Zgodba je podana skozi objektivno perspektivo skupine novinarjev, ki potuje iz New Yorka proti prestolnici, da bi dobila zadnji intervju s predsednikom pred njegovim napovedanim porazom.
ZDA so v zadnjih letih vse bolj polarizirana družba in v napadu na Kapitol 6. januarja 2020 so se pokazali celo zametki oboroženega konflikta. Film britanskega režiserja Alexa Garlanda (Ex_Machina, Uničenje) potencira to družbeno psihozo in prikaže, kam bi to lahko pripeljalo, če vse skupaj še bolj iztiri. Pri tem se povsem izogne vzpostavljanju kakršnihkoli vzporednic z dejanskimi politiki, strankami ali strujami, saj podobno kot poročevalci, skozi katere poda perspektivo, noče biti propagandno orodje, temveč opozorilo pred nevarnostjo.
Poglejte napovednik:
Objektivno novinarstvo in filmski realizem
"Ko si enkrat začneš zastavljati vprašanja, ne moreš nehati. Zato si jih ne zastavljamo. Mi zabeležimo dogajanje, da si jih lahko zastavijo drugi," pove glavna junakinja filma, zagrizena in otopela fotoreporterka Lee, ki jo odlično upodobi Kirsten Dunst. Na pot v Washington se odpravi v spremstvu Reutersovega poročevalca Joela, starejšega kolega Sama in nadobudne, neizkušene mlade fotoreporterke Jessie. Kot so izpostavili že drugi kritiki, ima njihovo potovanje v mnogih pogledih vzporednice z vožnjo s čolnom v Apokalipsi danes! (Apocalypse Now!), ko so za vsakim ovinkom soočeni z novo grozo in norostjo.
Nick Offerman v vlogi predsednika ZDA, ki sproži državljansko vojno. Ne glede na to, da so ob premieri napovednika mnogi v njem videli oziroma želeli videti Donalda Trumpa, ni tako.
Neposredna pot ni mogoča, izvemo, ker je Filadelfija neprehodna, zato potujejo naokrog, pogosto skozi ruralne predele, ki so povsem odrezani od vsega. Skozi ta srečanja gledalci dobimo bežne vpoglede v dogajanje, pogosto zgolj z drobci konteksta: pol tanka bencina je vrednih 300 kanadskih dolarjev, na nogometnem stadionu je begunsko taborišče, z nadvozov v Pittsburghu poleg grafitov za nogometni klub (GO STEELERS) visijo trupla …, ko novinarji spremljajo spopad med vojaki v uniformah in takimi v havajskih srajcah, ne vemo, kateri so okupatorji in kateri zgolj branijo svoj dom – če sploh kateri. V enem primeru ostrostrelec Joelu povsem jasno razloži, da zgolj strelja na človeka, ki je prvi streljal nanj. To je vsa politika, ki je pomembna.
Politične implikacije
Državljanska vojna gledalcu ne ponudi jasnih odgovorov o vzrokih za nastanek konflikta. Izvemo, da jedro odcepiteljskih sil sestavljajo t. i. Zahodne sile zveznih držav Kalifornije in Teksasa. Iz druge smeri nad Washington pritiska še t. i. Floridska zveza, novinarji pa mimogrede navržejo še maoistično vlado v Portlandu. Politično vse to nima prav zares smisla, saj sta na primer Teksas in Kalifornija svetovnonazorsko izredno narazen, a ta naveza povsem zabriše kakršnekoli namige na demokrate in republikance in prenese fokus na rezultat konflikta – vsesplošni kaos in trpljenje s kančki upanja, ki izvirajo iz ponovne izgradnje lokalnih skupnosti.
Opustošenje, skozi katero se morajo prebijati junaki, spominja na filme o zombijevskih apokalipsah …, kot je na primer 28 dni kasneje …, za katerega je avtor tega filma napisal scenarij.
Te oaze človeške normalnosti so redke, saj gre za vojni film, poln nasilja, eksplozij, strelskih obračunov in opustošenja. Alex Garland se na tem področju izkaže kot mojster spektakla, ki pa, podobno kot v drugih mojstrovinah vojnega filma – recimo Popolni bojni opremi (Full Metal Jacket), Sestreljenem črnem jastrebu (Black Hawk Down) in prej omenjeni Apokalipsi danes! (Apocalypse Now!) –, služi izključno šokiranju, da bi prikazal grozo vsesplošnega oboroženega konflikta. In to mu uspe. Po odhodu iz kinodvorane se je še nekaj časa težko znebiti občutka pretresenosti od vseh zvočnih in vizualnih napadov filma na gledalčeve čute. Garlandu je sicer to uspelo že med snemanjem, saj je Kirsten Dunst po snemanju sporočila, da trpi zaradi simptomov, ki spominjajo na posttravmatski stres.
Objektivno in subjektivno
Državljanska vojna je sicer filmski presežek na številnih področjih, a ni brez pomanjkljivosti. Tako so nekateri junaki skorajda novinarski klišeji (čeprav v vsaki redakciji najdemo njihove približke), predvsem pa je preveč očitno napovedovana usoda glavne junakinje. Kamera in montaža sta odlični, celo med prehajanjem med ultrarealistično perspektivo novinarskega fotoaparata in občasno nadrealističnim prikazom njihovega doživljanja zares šokantnih dogodkov, a zaradi podajanja širše perspektive film občasno izgubi to navezavo in posledično pristnost.
Eden od nenavadnih elementov filma, ki nekako potencira realnost, je barvitost mnogih vojakov. Nekateri imajo pobarvane lase in nalakirane nohte, drugi so v havajskih srajcah, najbolj strašljiv lik, ki ga igra Jesse Plemons, pa nosi rožnata sončna očala.
Igralska zasedba je izjemna. Že omenjena oskarjevska nominiranka Kirsten Dunst upodobi Lee kot hladno in odtujeno profesionalko, ki je v lovu za posnetki žrtvovala del človečnosti, a je vseeno pristno povezana z ljudmi okrog sebe. Wagner Moura (Narcos) je povsem prepričljiv, težava je le v tem, da je tako vizualno kot tudi kot lik morda nekoliko preveč podoben Pedru Pascalu iz serije The Last of Us, kar je eno tistih nenavadnih naključij, saj je serija prišla na spored, ko se je film že snemal. Cailee Spaeny, ki smo jo nazadnje videli v Priscilli, z upodobitvijo mlade Jessie ponovno navduši, medtem ko Sama prepričljivo odigra Stephen McKinley Henderson, ki je z Garlandom že sodeloval pri seriji Devs. Posebni omembi si zaslužita Jesse Plemons v vlogi psihotičnega vojaka, ki polni množično grobišče, in Nick Offerman kot predsednik ZDA.
Prav na ta lik in Offermanovo suvereno upodobitev so letele največje kritike filma že od premiere napovednika. Mnogi so v njem videli oziroma želeli videti Donalda Trumpa, prikaz krvave državljanske vojne v volilnem letu, ki bo nedvomno postreglo s številnimi kontroverznostmi, pa so označili kot nevarno provokacijo in brezobzirno pehanje za hitrim zaslužkom. Čeprav je film postal uspešnica tudi zaradi kontroverznosti, pa Offermanov predsednik ni Trump in tudi ambicije tega filma s prikazom sesutja družbe presegajo zaslužkarstvo ali anemično kritiko katerekoli posamične politične strani.
Prestrašena Jessie med prvim fotografiranjem oboroženega spopada in zaščitniški Joel, ki jo usmerja. Cailee Spaeny in Wagner Moura sta v vlogah odlična.
Ali je film Državljanska vojna: Vsaka vladavina se konča (Civil War) vreden ogleda?
Podobno kot desant na Washington v zadnjem dejanju je celoten film desant na gledalčeve čute in čustva, tako da primerjave s Sestreljenim črnim jastrebom niso zgrešene. Ker se dogaja v bližnji, vse preveč prepričljivi različici prihodnosti, je lahko ta izkušnja še bolj pretresljiva, Garlandova režija in igra celotne zasedbe pa jo še potencirata. Glede na kritike in odzive občinstva na spletu, nekatere gledalce to prevzame, druge odbije, spet tretjih pa sploh ne prepriča. Zanimivo je ob premieri podobno veljalo tudi za prva dva filma, za katera je Garland napisal scenarij – 28 dni kasneje … in Sončna svetloba (v katerih je prav tako uničil svet), ki danes veljata za žanrski klasiki.
Vojaška baza Zahodnih sil v pripravah na napad na Washington.
Državljanska vojna: Vsaka vladavina se konča (Civil War)Režije: Alex Garland
Igrajo: Kirsten Dunst, Stephen McKinley Henderson, Sonoya Mizuno, Nick Offerman, Jesse Plemons
Žanr: Vojni film
Dolžina: 109 minut
Preberi še:
