Damjan Kozole: Največji izziv snemanja filma Projekt: rak? Da Ulay ostane živ.

Ideja dokumentarnega filma o Ulayu se je začela oblikovati poleti 2011, a jo je nepričakovano prekinila umetnikova bolezen – ne glede na to je Damjan Kozole svoj projekt nadaljeval ter posnel leto dni Ulayevega boja z rakom in njegovega potovanja po svetu, katerega namen je bil (morda še zadnji) obisk prijateljev. Glavna tema filma je torej Ulayevo telo – telo, ki ga je umetnik tudi med svojim ustvarjanjem poleg svoje spolne identitete postavljal v središče svojih del, pa naj bodo to fotografije ali intimni performansi. Ulay ali Frank Uwe Laysiepe, leta 1943 v Solingenu v Nemčiji rojeni umetnik, je morda najbolj znan po svojem umetniškem sodelovanju z Marino Abramović. Njuno delo je bilo usmerjeno v preizpraševanje vidnih moških in ženskih značilnosti ter v premikanje fizičnih omejitev telesa. Po koncu njunega skupnega dela leta 1988 se je, tako kot v svojih začetkih, osredotočil na fotografijo, s katero je nagovarjal položaj marginaliziranega posameznika v sodobni družbi ter na novo raziskoval vprašanje nacionalizma in njegovih simbolov. Kljub tovrstnemu fokusu je še vedno ostal povezan z vprašanjem uprizoritvenega, v okviru česar so nastajale nenehne "provokacije" občinstva prek različnih performansov, delavnic in performativnih predavanj.

Projekt: rak bo svojo premiero doživel 12. septembra na Festivalu slovenskega filma, na isti večer pa ga bo v sklopu praznovanja 4. obletnice mogoče videti tudi v Kinu Šiška.

Film ste načrtovali, še preden je Ulay izvedel, da ima raka, zato je film drugačen. Kako ste prilagodili svoje načrte oziroma kakšen koncept bi imel film, če bolezni ne bi bilo? Začetna ideja je temeljila na Ulayevem projektu Fototot (Smrt fotografije) iz leta 1976. Šlo bi za filmsko rekonstrukcijo, delovni naslov je bil Filmtot (Smrt filma). Tako kot Ulay v svojem projektu problematizira minljivost fotografije ter jo pripelje do teme, črnine in uničenja, bi bil film v svoji prvotni ideji podvržen dolgotrajnemu izginevanju v temo, zadnji del filma bi bila samo še tema in glas v njej. Radikalna konceptualna ideja, od katere sem odstopil, ko se je pojavila bolezen.

Naslov filma je Projekt: rak. Naslov namiguje na to, da je za Ulaya, ki je umetnik in je med svojim ustvarjanjem svoje telo neštetokrat izpostavil ekstremnim razmeram, tudi rak posebne vrste performans? Ulayeva bolezen je spremenila vse, in to celo do te mere, da je odločilno posegla v zgodbo filma. Ker smo, recimo temu pogojno, ostali brez svojega projekta Filmtot, je nastal Projekt: rak. Za Ulaya je bila to seveda najbolj ekstremna preizkušnja telesa in to leto dni, od novembra do novembra, kolikor ga je spremljala kamera, smo dejansko razumeli kot performans. Življenjski performans. Nihče ni vedel, kako se bo končal, in kot Ulay namigne na koncu filma, bi lahko bil konec filma precej drugačen.

Ulay pravi, da je vaš film protiutež filmu The Artist is Present. Kakšen je vaš pogled na to? The Artist is Present je film, ki odlično predstavlja Marinino identiteto, ki je v resnici zelo različna od Ulayeve. Jaz se sicer s tem filmom nisem veliko ukvarjal. Zanimal me je Ulay, njegov karakter, njegova osebna zgodovina. Gre za dve zelo različni osebi in dva zelo različna filma. Ko Ulay omenja protiutež, najbrž misli, da je Marinin film dramatičen, celo teatralen in spektakularen, naš film pa je prizemljen, realističen in preprost.

Kot je v enem od intervjujev dejal Ulay, je vztrajal, da bi bil film črno-bel. Vi ste naredili barvnega. Zakaj taka odločitev? Gre za odnos med vašimi in arhivskimi posnetki, ki so večinoma črno-beli? Ulay je od začetka vztrajal, da naj bo film črno-bel. Ker je bila začetna ideja Filmtot, je imelo to kontekstualni smisel. Film se je potem vsebinsko zelo spremenil in vztrajanje pri črno-beli sliki bi bilo zelo formalistično. To je bilo jasno tudi Ulayu. Recimo, da je skozi proces dela skupaj dozorela ideja, da filmu vrnemo barve. To se je zgodilo zadnji dan v montaži, tako da je bilo kar nekaj ljudi šokiranih, ko so izvedeli, da je končna različica v barvah.

Želel je tudi, da pogovore posnamete le enkrat, saj pravi, da ni igralec, temveč umetnik performasa. Koliko se to pozna pri končnem izdelku? Film je zato manj zrežiran in bolj spontan, to si upam trditi.

Sam pravi, da je zelo odprta in iskrena oseba. Kako ga dojemate vi? Ulay je zelo neposreden. Ves film je pravzaprav moj pogled na njega. Ne toliko na to, kaj je naredil v življenju, kot to, kdo je on kot oseba, zato je moj odgovor na vaše vprašanje, kako ga dojemam, skrit v tem filmu.

Ulay pravi, da je zanj proces ustvarjanja pomembnejši kot rezultat. Kako lahko to izjavo prenesete v svet filma, glede na to, da je ta navsezadnje namenjen gledalcem, po drugi strani pa tudi drag? Pri filmu seveda takšen princip ne zdrži. Vse je usmerjeno v končni rezultat. Proces je pomemben toliko, da dobiš material, ki ti omogoči rezultat.

Intervju z Ulayem ne mine brez vprašanj o njegovemu odnosu in delu z Marino Abramović. Kako ste njune spomine in njun odnos dojeli, si ga interpretirali kot zunanji opazovalec? Ulayeva umetniška podoba je vezana na ime Marine Abramović, to je jasno. Marina je superzvezda sodobne umetnosti in referenca za Ulaya, tako pač je. Njuno 11-letno razmerje velja za eno najbolj strastnih in produktivnih razmerij dveh umetnikov v vsej zgodovini. Njun odnos danes, tudi na snemanju, pa bi lažje opisal z dvema besedama: love – hate. Očitno je še veliko odprtih stvari, morda celo ran med njima, to se vidi v filmu The Artist is Present in samo še nadaljuje v mojem filmu …

Največji izziv snemanja tega filma? Da Ulay premaga bolezen in ostane živ, jasno. V filmskem smislu pa, kako v montaži organizirati in selekcionirati več kot 50 ur posnetkov.

K sodelovanju pri glasbeni opremi filma ste znova povabili Silence. Zakaj se po vašem mnenju tako dobro ujamete? Silence delajo glasbo, ki ustvarja intenzivne atmosfere, skoraj podobe. In te minimalistične atmosfere so zelo blizu mojim atmosferam v filmih.

Sami ste kot filmski ustvarjalec začeli v svetu glasbe – s snemanjem koncertnih videov in podobno, pozneje pa ste videospote snemali tudi za Vlada Kreslina. Kaj vam glasba pomeni v zasebnem življenju? Rad imam glasbo, rad pa imam tudi tišino.

Dandanes se pogosto poudarja, da režiserji, kot sta npr Rok Biček in Nejc Gazvoda, zaradi posebnega, malce drugačnega zagona predstavljajo svetlo prihodnost slovenskega filma. Kaj po vašem mnenju to mlajšo generacijo loči od starejše? Tisto, kar dela mlajšo generacijo režiserjev zanimivo in prepričljivo, je, da se ukvarjajo z junaki svoje generacije in s težavami, ki so jih občutili na lastni koži. Hkrati pa imajo zavest o sodobnem filmu in so pripravljeni snemati v težkih, ne ravno idealnih razmerah. To je kombinacija, ki daje dobre filme. Ne samo ta dva, danes je vsaj deset mladih režiserjev v Sloveniji, ki lahko presenetijo.

Za konec me zanima še, kakšne projekte načrtujete za prihodnost? Ravno zdaj sodelujem kot koscenarist pri hrvaškem filmu Najboljši prijateljici, ki bo posnet v Hamburgu, režiral pa ga bo moj kolega Ognjen Sviličić. Kaj bo po tem, ne vem. V glavi imam nekaj projektov.