Torek, 2. 7. 2013, 7.09
8 let, 7 mesecev
Christa Theret: Francoski film potrebuje več cinizma in ironije
Francoska igralka Christa Theret, ki je med letošnjimi dobitniki nagrade shooting stars družbo delala Juretu Henigmanu, se lahko pri svojih dvaindvajsetih pohvali že s kar osmimi celovečernimi filmi – nazadnje je svoje gledalce omrežila kot Andrée Heuschling, zadnja muza impresionističnega slikarja Pierr-Augusta Renoirja , obenem pa prva igralka v filmih njegovega sina Jeana Renoirja. V filmu, naslovljenem preprosto Renoir, ki se je lani v Cannesu potegoval za nagrado Un Certain Regard, je režiser Gilles Bourdos mladenko postavil v vlogo s precejšnjo mero golote, a ob tem žensko telo naslikal kot nekaj čudovitega, brez kakršnikoli seksualnih konotacij. "V filmu ni nobenega voajerizma," je v enem od intervjujev dejala Christa. "Celo na snemanju se nisem počutila neprijetno."
"Pri vživljanju v vlogo sta mi pomagala oče, ki je prav tako slikar, in mami, ki je bila manekenka – tako sta se pravzaprav spoznala. Ko sem bila majhna, sem se navadila, da oče slika ženske, in začela razumeti, kakšen je odnos med njimi. Ne gre za spolnost, vse skupaj je precej bolj abstraktno. Pri muzah gre bolj za njihovo osebnost, ne samo videz."
Leto pozneje se je deklici še enkrat nasmehnila sreča – tokrat jo je našel neki drugi producent, ki je iskal neprofesionalno igralko najstniških let. Pri štirinajstih je tako Christa odigrala vlogo v filmu Lole Doillon Et toi t’es sur qui.
In čeprav jo na francoskih ulicah mimoidoči dostikrat prepoznajo in pozdravljajo, Christa same sebe še ne dojema kot pravo igralko, obenem pa jo skrbi tudi kariera, pri kateri je posameznik pogosto odvisen od želja in zahtev drugih. "Pritisku se ne morem izogniti. Po drugi strni pa počnem to, kar želim. Čez čas se bom še bolj sprostila in resnično uživala."
Christa Theret naj bi sicer trenutno bila sredi snemanja filma La société des jeunes pianistes, predelavi istoimenskega romana pianista Ketila Bjørnstada v režiji Lionela Delplanqua.
"Muke, ki jih lahko doživlja umetnik, razumem. Sploh zdaj, ko imam tudi sama poklic, v katerem si odvisen od drugih." Kljub svojim dvomom pa mladenka o francoski kinematografiji razmišlja z navdušenjem. "Mislim, da ustvarjamo stvari, ki so čudovite in nepozabne. Na splošno v francoskem filmu zelo uživam. Kljub temu pa se mi zdi, da bi lahko vseboval nekoliko več cinizma in ironije."