Accept briljantni pred sramotno prazno dvorano

V Kinu Šiška se je pisala zgodovina. Najprej je na oder prišla legendarna skupina Lene kosti, slovenski heavy metal bend z najdaljšim stažem. Od prvotnih članov je v bendu ostal le neutrudljiv pevec Milan Krušič, ki se je tokrat predstavil z izvrstno ekipo izjemno mladih glasbenikov, ki so trgali in grizli tako na klasičen, star, kot tudi na moderen način. Kombinacija mladostne energije in izkušenosti, kakršno le malokrat zasledimo v slovenskem prostoru, je delovala brezhibno. Krušič, ki je verjetno najboljši slovenski metal frontman vseh časov, je pred zadnjo skladbo v svojem slogu nagovoril peščico (kakšnih sto, op. p.) gledalcev: "Imam slabo novico, za vse, ki ste tu, in dobro za vse tiste p*č*e , ki se skrivajo zunaj. To je zadnji nastop Lenih Kosti. Štiriintrideset let smo se je***i z vami …" Odžagali so še skladbo Heavy Artillery in to je bilo to. Brez pompa, brez velikih zgodb in nakladanj je šel v zgodovino še en velik slovenski bend, ki mu tisti samooklicani poznavalci, ki imajo dostop do medijev ali imajo kakšno drugačno moč na naši glasbeni sceni, nikoli ne bodo dali priznanja in veljave, kakršno si Lene kosti nedvomno zaslužijo.

Do nastopa Accept je v dvorano prišlo še kakšnih slabih tristo metalcev, kar je bilo skupaj s tistim, ki so že bili notri, ravno toliko, da je dvorana še vedno delovala grozljivo prazno. To dejstvo pa Accept ni niti malo zmotilo. Že v uvodnih skladbah Hung, Drawn and Quartered ter Hellfire so s tistim ultradiscipliniranim nastopom in fantastičnim igranjem ustvarili napeto in nadvse intenzivno ozračje. Peterica je jasno pokazala, da ji je popolnoma vseeno, koliko ljudi je v dvorani, in da bo dala vse od sebe. In tako je tudi bilo!

Sledil je prvi klasik Restless And Wild in občinstvo, ki je točno vedelo, kaj bo dobilo, je prvič padlo v ekstazo. Zvok je bil izjemno čist, glasnost pa na robu bolečine. Ozvočenje v Šiški je dobesedno krvavelo, kljub temu pa je bilo slišati vsako činelo, vsako drgnjenje po strunah, kar je na koncertih redek privilegij. Le pevec Mark Tornillo je občasno izginil. Očitno se je preveč dobro slišal v monitorjih, saj je velikokrat umaknil mikrofon od ust tudi za pol metra, kar pa seveda pove, kako močan glas ima. Sicer pa je Tornillo izjemna zamenjava za dolgoletnega pevca in soustanovitelja skupine Uda Dirkschneiderja. Poje lahko ravno tako grobo in hrapavo, kot je to počel njegov predhodnik. Poleg tega pa obvlada še izjemno visoke in čiste lege, kar je bend še posebej dobro izkoristil pri novejših skladbah.

Accept so mleli z redko slišano intenzivnostjo. Vrstile so se nove in stare skladbe, kot so Losers And Winners, Stalingrad, Breaker, Bucket Full Of Hate, Monsterman, Shadow Soldiers in Neon Nights. Accept so uživali, kot da igrajo na največjem stadionu. Čeprav je povprečna starost članov precej čez petdeset let, pa je bend – kot bi ga sestavljali najstniki – še vedno v lovu za tistim ultimativnim riffom, ki te vrže po tleh. In takšni riffi so se vrstili v rafalih. Bend je zares uigran. Bobnar Stefan Schwarzmann je garač in pravi divjak, vodja skupine, kitarist Wolf Hoffmann, je med skladbo Bulletproof, ki je sledila, navdušil z nenavadno solistično točko, v kateri je kombiniral najbolj čudne kitarske zvoke z efektom wah-wah. Tudi sicer je Wolfy, kot ga kličejo prijatelji, pravi vodja, ničkolikokrat pa je prevzel tudi vlogo frontmana. Povratnik v skupino, drugi kitarist, Herman Frank, je navdušil z nekaj izrednimi solističnimi izleti, predvsem pa z izjemno intenzivno izvedenimi riffi. Posebno poglavje je drugi starosta skupine, basist Peter Baltes, ki je navduševal z vrtoglavo in dih jemajočo tehniko. Z Wolfyjem pa sta uprizorila tudi pravi kitarsko-basovski dvoboj. Treba je tudi povedati, da so vsi, razen bobnarja, tudi izvrstni pevci, kar so pokazali tako pri tistih bolj tulečih refrenih, pri katerih je treba izpostaviti njihovo himničnost, kot tudi pri tistih refrenih, kjer je treba predvsem točno in pravilno peti. Kombinacija izjemnega igranja, zvoka na robu nevarnega in skoraj do koraka dodelanega odrskega nastopa je delovala veličastno.

Accept so v izjemen slogu odigrali prav vse načrtovane skladbe. V zadnjem času namreč ni bilo malo koncertov pri nas, na katerih so izvajalci, takoj ko so videli, da prizorišče ni popolnoma napolnjeno, drastično zmanjšali seznam skladb. Accept so za kaj takšnega preprosto preveč pošteni in preveč profesionalni. Morda celo njihova največja odlika pa je, da jim je v napol prazni dvorani uspelo pričarati neverjetno intenzivno, včasih celo magično vzdušje, katerega bistvo je, da izvajalec in občinstvo postanejo eno. Oboževalci so definitivno dobili vse in še več za svoj denar. Accept so do konca odigrali še skladbe Aiming High, Princess Of The Dawn, Up To The Limit, No Shelter, Pandemic in Fast As A Shark. V dodatku pa še Metal Heart, Teutonic Terror in Balls To The Wall.

Slab obisk pa spet odpira stare rane slovenske glasbene scene in vprašanje nivoja naše popularnoglasbene kulture. Tista Cankarjeva o hlapcih, ki capljajo, žal še danes zelo drži. Podobno kot v politiki, kulturi nasploh in gospodarstvu pri nas preprosto ne znamo izluščiti najboljšega. Bližji so nam izvajalci, za katerimi stojijo neke, ponavadi puhle, zgodbe. Na koncertih, torej v akciji, pa takšni bendi ponavadi "zmrznejo". Tisto najbolj neposredno in v najčistejši obliki, kot tudi tisto, kar bi preprosto iz "kulturnih razlogov", ki kažejo na nekakšno razvitost in razgledanost, morali skusiti, pa ponavadi zavrnemo. In to še zdaleč ne velja samo za metal sceno. Kljub temu pa se še vedno (in to zelo radi, op. p.) sprašujemo, zakaj tisti s samega vrha, kot so na primer Red Hot Chili Peppers, pridejo na Hrvaško in ne k nam. V isti sapi pa hitro pozabimo, da sta pri nas "padla v vodo" tako koncert Michaela Jacksona kot Madonne. Odgovor na vse to razmišljanje je seveda na dlani in je za povrh še zelo preprost. Slovenija na žalost spada med tretjerazredne in po osveščenosti zelo slabo razvite glasbene trge. In to dejstvo je zaskrbljujoče.

Accept bi preprosto moral videti oziroma predvsem slišati vsak, ki misli, da je metalec. Včeraj pa ni bilo videti praktično nikogar z notranjske, primorske in štajerske metal scene. In vsem tem kot tudi drugim, ki se imajo za rockerje: "Zamudili ste in to 'big time'".