OCENA FILMA: 00:30 – Tajna operacija

Ustvarjalna naveza, ki je posnela Bombno misijo, najboljši film o iraški vojni, se po štirih letih vrača z najboljšim filmom o lovu na Osamo bin Ladna. To je to – popolnejšega, nazornejšega in razburljivejšega prikaza dolgotrajnega iskanja (ter hitre usmrtitve) vodje teroristične mreže Al Kaida, kot je 00:30 – Tajna operacija, ne bomo dočakali.

Režiserki Kathryn Bigelow in scenaristu Marku Boalu uspe izjemen podvig, ki je v primerjavi z Bombno misijo neprimerno zahtevnejši in ambicioznejši: desetletni lov na terorista številka ena strneta v 150-minutni proceduralni triler z visoko razvedrilno vrednostjo, ki nas posrka v zgodbo in drži v napetosti do sklepnega dejanja – eksplozivnega finiša, v katerem pripadniki elitne mornariške enote Tjulnjev napadejo utrjeno hišo v pakistanskem Abbottabadu.

Film nam kronologijo lova na najnevarnejšega in najbolj iskanega ubežnika predstavi s perspektive moštva operativcev Cie – majhne skupine pogumnih posameznikov in posameznic, ki so tvegali svoja življenja za to, da so bin Ladna prek njegovega kurirja na koncu tudi izsledili.

Pri tem so si pomagali z različnimi metodami pridobivanja obveščevalnih podatkov, ki naj bi vključevale tudi napredne oblike zaslišanj, kar je samo "ljubkovalni" izraz za mučenje, prikaz katerega je dvignil toliko prahu.

So bile specifične metode, kot je na primer simulacija utapljanja, uporabljene pri specifičnih osebah? Popolnoma samoumevno je, da so morali ustvarjalci nekatera zgodovinska dejstva prirediti v dobro zgodbe, toda scenarij, ki ga je nekdanji novinar Boal napisal po pričevanju očividcev, ostaja zvest zgodovinskemu izročilu.

Napredne oblike zaslišanj so (bile?) sestavni del vojne proti terorizmu, pa če nam je to všeč ali ne. Tajna operacija mučenja sicer neposredno ne obsodi, kar pa še ne pomeni, da ga opravičuje. Če kaj, nam pokaže, da so napredne oblike zaslišanj res mučenje.

Kontroverznost, ki izhaja iz prvih 45 minut filma, je torej odveč, saj se Bigelowova in Boal odrečeta kakršnemukoli političnemu komentarju in moralni sodbi. Zapleteno zgodbo predstavita v hladnem, objektivno-poročevalskem slogu, oropanem čustev, zaradi katerega Tajna operacija spominja na novinarsko reportažo oziroma visoko stiliziran dokumentarec.

K realizmu pripomore tudi režiserkin občutek za detajle in njena uporaba različnih snemalnih tehnik – od snemanja v temi in pri naravni svetlobi do snemanja z ročno vodenimi kamerami –, ki pa so tako nevsiljive, da jih med ogledom filma niti ne opazimo.

Podobno kot je uspeh Bombne misije slonel na prepričljivi igri Jeremyja Rennerja, je tokrat steber filma Jessica Chastain, ki v vlogi agentke Cie Maye pooseblja celotno operacijo. Za njenim videzom porcelanaste lutke se skrivata jeklena volja in odločenost, ki sta jo po desetletju predanega dela naposled pripeljali do cilja.

Po zaslugi Chastainovega nastopa, ki kar kliče po nagradah, nam Maya zleze pod kožo, kljub temu da skoraj nikoli ne pokaže čustev in da o njenem zasebnem življenju ne izvemo ničesar.

Nastopi drugih, širši javnosti relativno neznanih, toda odličnih igralcev, so podobno učinkoviti, Bigelowova pa iz njihovih vlog, naj so te še tako majhne, iztisne maksimum. To najbolje ponazori prizor, v katerem operativec, zadolžen za zaslišanja zapornikov, s sladoledom hrani opice.

Z enim samim dejanjem se nam brez besed odkupi za mučenje, ki smo mu bili priča pred tem, saj nam na ta način pokaže, da ni sadist in da je samo opravljal svoje delo. Sodbo o njegovem delu, ki ga je odobrila ameriška administracija, pa film prepušča gledalcu.

Sodba o samem filmu je veliko preprostejša: Tajna operacija potrjuje, da Bombna misija ni bila naključje, pač pa začetek edinstvenega sodelovanja med režiserko in scenaristom z enotno vizijo, ki se na svojih področjih ujemata in dopolnjujeta.

Če zraven prištejemo še odlično igralsko zasedbo in zanesljivo tehnično ekipo, so ustvarjeni pogoji za mojstrovino, s katero si je Kathryn Bigelow, prva prejemnica oskarja za režijo, dokončno utrdila status filmske ustvarjalke najvišje ravni.

Tajna operacija ni samo najboljši film o lovu na Osamo bin Ladna, temveč tudi najboljši film leta 2012.

Napovednik filma: