Vufing: v zameno za delo na kmetiji dobite hrano in spanje zastonj

Kmetijstvo oziroma samooskrba s hrano je vedno bolj zaželena popoldanska dejavnost in veliko mladih si kmetijske izkušnje pridobiva v mednarodni izmenjavi WWOOF (wwoofing, slovensko vufing).

Vufanje nima osrednje organizacije, temveč je zgolj mreža 61 nacionalnih in skoraj toliko avtonomnih organizacij (WWOOF Independents), ki združujejo več tisoč ponudnikov na skoraj vseh celinah in državah. Najbolj zaželena lokacija so Havaji, a med državami, ki nudijo delo na kmetiji, je tudi Slovenija.

Prostovoljno delo na kmetiji tudi v Sloveniji V mrežo WWOOF je kot ena izmed 39 slovenskih kmetij vključena tudi ekološka kmetija Šlibar iz Tržiča. Na kmetiji se že več let ukvarjajo s poljedelstvom in sadjarstvom, gojijo govedo in svinje, se ukvarjajo z domačo trgovino, pečejo kruh in pekovske izdelke. Pred dobrim letom so se odločili, da se bodo prijavili v mrežo, saj so postali družina s šestimi otroki in so potrebovali pomoč. Že od leta 2010 so na njihovo kmetijo prihajali študentje in dijaki, ki so na kmetiji pomagali znotraj delovne prakse. Ko je na kmetijo prišlo dekle iz Poljske in se je dobro obneslo, so se odločili, da se bodo vključili v mrežo WWOFF. "Ker smo bili že navajeni, da je vedno nekdo na kmetiji, nam to ni bilo nič novega," nam je povedal gospodar kmetije Gregor Šlibar.

Želijo si, da oseba pri njih ostane vsaj en teden, v povprečju pa ostajajo 14 dni. "Priporočljivo je, da ostanejo malce dlje, da se navadimo eden na drugega, sploh ker imamo majhne otroke. Eno dekle je bilo tako dolgo, da se je navadilo že na različna dela in smo lahko šli za nekaj dni na dopust."

Največkrat se za prostovoljno delo na kmetiji odločijo mladi, stari od dvajset do trideset let, študenti, ki si želijo pridobivati kmetijske izkušnje skozi delo.

Poleg dela na kmetiji tudi varstvo otrok Na njihovi kmetiji prostovoljci počnejo vse: od pomoči v hlevu, pobiranja pridelkov na njivi, pomagajo pri pripravi paketov za na tržnico, izdelovanju sokov, varstvu otrok. Podobno kot drugje se tudi na kmetiji dela od štiri do šest na ur na dan v zameno za hrano in prenočišče: "Odvisno od sezone in količine dela, ki ga imamo na kmetiji. Res največkrat delajo nekje do osem ur na dan, sobote in nedelje pa so ponavadi proste. A spet odvisno od količine dela."

Na kmetiji Šlibar imajo urejen del hiše, kjer bivajo prostovoljci. Imajo svojo kuhinjo, kjer si lahko tudi sami kaj skuhajo, vsaj kakšno kavo, vse preostale obroke pa jedo skupaj z družino.

Zakaj Avstrijcev ni v Slovenijo? Odkar so v mreži WOOOF, so imeli na kmetiji prostovoljce že skoraj z vseh koncev sveta. "Največ jih pride iz Združenih držav Amerike, Nove Zelandije, Nemčije, Francije in Avstralije. Zanimivo pa mi je, da nikoli še nihče ni prišel iz naše sosednje države Avstrije, malo bolj pa mi je jasno, da nikogar še ni bilo iz Južne Amerike in Afrike."

Na kmetijo pridejo od maja do septembra, ko je na kmetiji največ dela. Največkrat jih je na kmetiji šest naenkrat, bilo jih je že tudi več. "Najpogosteje pridejo posamezniki. Smo pa imeli tudi družino iz ZDA, ki so šli za eno leto na potovanje okoli sveta. Pri nas je bil tudi starejši par iz Nizozemske. Nekateri se vrnejo, največkrat pa so to enkratne izkušnje. Slabih izkušenj še nismo imeli," sklene Gregor Šlibar.

Urša s fantastično izkušnjo iz Toskane Na vufing v tujino pa odhaja tudi precej Slovencev. Urša Košenina ima na vufing prekrasne spomine. Prijatelj iz Toskane je njej in njenemu fantu povedal, da je njegov sosed v Toskani v vufing sistemu in da k njemu vsako sezono prihajajo mladi na pridobivanje izkušenj.

"Ker sva si želela pridobiti izkušnje iz pridelovanja sira, sva temu kmetu poslala e-pošto, da bi se rada oglasila in kdaj lahko prideva. Tam sva ostala en mesec in lahko govorim samo v presežkih. Imela sva se fantastično."

Urša in njen fant sta maj preživela na kmetiji v Toskani, v družini s štirimi otroki in številnimi kozami, kokošmi, mačkami in psi. Celo osla imajo. "Družina živi v leseni hiši, ki jo je gospodar sam naredil, in so zelo povezani z naravo. Večino izkušenj, ki jih je dobil v kmetijstvu, so plod opazovanja in delanja z naravo. Otroci hodijo v šole, ampak popoldneve večino časa preživljajo v okoliških gozdovih in na travnikih."

Dobra italijanska hrana in razpoloženje Na dan sta delala od pet do šest ur, vse, kar je bilo mogoče. Delala sta na vrtu, sadila, molzla koze, čistila v hlevu. Za svojo pomoč na kmetiji sta dobila zastonj prenočišče in hrano.

"Spala sva v prikolici, ki jo imajo poleg kmetije. Jedla sva trikrat na dan res odlično hrano. Italijani so res dobri kuharji in ta gospodar je noro dobro kuhal. Zjutraj smo skupaj spili kavo in se pogovorili, kaj se bo delalo. Ampak to res tako bolj na počasi. Med tednom sva delala, konce tedna pa sva imela proste in sva z avtom raziskovala okolico."

Zanju je bila to res enkratna izkušnja, po vrnitvi domov sta dobila hišo in zemljo in tako izkušnje, ki sta jih dobila v Italiji, prenašata na svoj vrtiček. Z družino sta ostala v stikih in pred časom so ju obiskali v njunem domovanju.