Vrtnarka z drugačnim mnenjem: S prekopavanjem vrta si nalagamo dodatno delo #video

Foto: Vid Ponikvar Jerneja Jošar je diplomirana agronomka, ki s svežim pogledom na vrtnarjenje daje občutek, da lahko vrtnari vsak. Da ti za vrt ni treba žrtvovati večine svojega prostega časa, neprestano kljubovati plevelu ali na vrtne gredice zlivati ogromnih količin vode.

Strokovnjakinja iz Prekmurja je svoj pogled na vrtna opravila strnila že v tri knjige – najnovejša, Vrtnarimo z Jernejo, je pri Mladinski knjigi izšla pred kratkim –, o tej temi predava in svoje znanje in izkušnje deli na svetovalnih ulicah v Vrtnarski hiši, ki jo vodita skupaj z Maticem Severjem. On skrbi za trajnice, medtem ko Jerneja vodi ekološki program za vrtičkarje.

Z izjavo v intervjuju z naslovom Prekopavanje vrta je pljuvanje v lastno skledo, ste zbudili veliko zanimanje naših bralcev. Je takšno razmišljanje v naši družbi še vedno nekonvencionalno?

Da, predvsem starejše je težko prepričati, da se lotijo drugačnih metod vrtnarjenja, pa čeprav bi jim te zelo olajšale delo na vrtu. Vzorci so preveč zakoreninjeni.

Na moje veselje pa je vedno več prekaljenih vrtnarskih mačkov, ki prihajajo na predavanja, poslušajo, sprašujejo in kar v očeh jim vidim, da so radovedni in vem, da se bodo dela poskusili lotiti drugače. Če ne že tisto leto, pa naslednje, ko bodo prebrali še kakšen članek ali knjigo na temo vrtnarjenja na bolj enostaven način.

Video: Kako spomladi pripravimo tla?

Od kod izvira vaša simpatija do vrtnarjenja?

To je tema, ki mi je od nekdaj blizu. S starši smo pogosto obiskovali stare starše na podeželju v Prekmurju, kjer sem bila nenehno v stiku z naravo. Tudi moja mama je imela izredno rada cvetje in že kot majhna deklica sem na primer stari mami okna stalno okraševala z majhnimi šopki, spomnim se, da sem že kot otrok kosila kravo za hranjenje kokoši in podobno. Kar nekako sem odrasla s tem in precej čudno bi bilo, če bi za smer študij izbrala kaj drugega kot agronomijo.

Znanje, ki ga na predavanjih in svetovalnih uricah v Vrtnarski hiši delite z drugimi, je verjetno plod vaših izkušenj, ne pa izobraževanja ali družinske prakse pri obdelovanju vrta, saj je nekoliko ali pa kar precej drugačno od ustaljenih smernic.

Res je. Starši so imeli povsem drugačne metode dela na vrtu in z očetom sva imela kar nekaj besednih bojev na to temo. Prekopavanje vrta je bilo pač nekaj, s čimer je odraščal, zakoreninjene vzorce je vedno težko spremeniti.

Res pa je, da tudi moja stara mama na stara leta ni več "štiala", pa ne načrtno, ampak zato, ker sama tega napora ni več zmogla. Pa je vrt še vedno normalno obrodil sadove.

Video: Katerih vrtnih opravil se lahko lotimo že sredi marca?

Preberite iz rubrike vrt:

-> Naj bo vaš vrt še bolj prijeten
-> Kako se lotiti dela na vrtu #nasvet
-> Vrtnarski triki, ki vam jih ne bodo zaupali v vrtnarskem centru

"Zakoreninjene vzorce je težko spremeniti." Foto: Vid Ponikvar

Večina ljudi obdelovanje vrta še vedno vidi kot nekaj, kar zahteva ogromno časa, volje, navsezadnje tudi znanja. Vaše razmišljanje in metode so drugačni. Pravite, da je mogoče vrt obdelovati z minimalno napora, a premišljeno. Kako težko vam je bilo kot mladi ženski opozoriti na svoj prav? Starejše ljudi, ki že vse življenje prekopavajo vrt, ga zalivajo, pulijo plevel, so stalno na preži za škodljivci, je težko premakniti. So vam namenili veliko opazk?

Seveda, neprestano. Sama vedno pravim: če želiš biti vse dneve na vrtu, si lahko. Vedno je kaj za brkljati. Predstavljam si, da vrt starejšim generacijam pomeni neke vrste sprostitev, medtem ko si mlajši najdemo kaj drugega. Jogo, meditacijo ali kaj podobnega.

Osebno se mi zdi, da je fino, če vrt uredimo tako, da bo obrodil tudi takrat, ko nas ni doma.

Da si lahko brez slabe vesti privoščimo teden dni počitnic in da nam ni treba prosjačiti prijateljev ali sorodnikov, naj nam pridejo zalivat vrt. Da nas ne skrbi, kako se nam razrašča plevel.

Pri vrtnarjenju kombinira elemente permakulture in biodinamičnega kmetovanja, pri setvi in sajenju pa se ravna po luninem setvenem koledarju. Foto: Vid Ponikvar

Vaša metoda združuje vse po malem. Združili ste tako permakulturo, ki se zavzema za posnemanje vzorcev iz narave, kot tudi biodinamično kmetovanje. Opirate se tudi na lunin setveni koledar. Koliko let je trajalo, da ste ugotovili, kaj in v kakšni kombinaciji stvari deluje?

Že dlje časa se natanko držim luninega setvenega koledarja, kar se mi je vedno obrestovalo, so mi pa tuji razni pripravki, kot so na primer pripravki iz živalskega roga in drugi živalski dodatki, ki se uporabljajo v biodinamičnem kmetovanju. Prav tako mi ne ustreza niti dinamiziranje pripravkov. To pomeni, da gre na primer pri mešanju pripravkov za številne ponovitve.

Upam, da se ne ponavljam, vendar moram znova opozoriti na izkušnjo, ki me je udarila po glavi, če se lahko tako izrazim, in mi pomagala spremeniti svoj pogled na obdelovanje vrta.

Preden sem se pridružila Maticu Severju v Vrtnarski hiši, sem se zaradi zaposlitve z vrtom lahko ukvarjala šele zvečer, ko sem bila že utrujena od vsega, kar se mi je tisti dan zgodilo. Kar naprej sem hitela in bila nenehno pod stresom.

Predstavljam si, da ste vrtna opravila zato precej poenostavili.

Tako je. Zgodilo se mi je na primer, da sem prišla zvečer domov, pograbila solato in odhitela do svojega 15 minut oddaljenega vrta. Vsa nervozna sem sadila solato, zato pač, ker je bil ta dan primeren za list in če bi ga zamudila, bi bil pravi dan za to šele čez 14 dni, kar je za solato zelo dolga doba.

Preberite še:

• Rajko Podgornik: Čas celi rane, a brez čistke v glavi ne gre

Foto: Vid Ponikvar

Zaradi vsega skupaj sem bila nekajkrat celo na robu solza, zato sem si dopovedala, da si tega več ne bom dopustila. Če že luna in konstelacija planetov vplivajo na rastline, potem ima vpliv najverjetneje tudi moja energija. To sicer ni znanstveno dokazano, vendar čutim, da je tako.

Trudim se, da upoštevam lunin setveni koledar, ker to niso nobene čirulečarule, ampak je resnično in ima znanstveno podlago v desetletje dolgih poskusih.

Ampak! Kadar ne gre, pač ne gre. Ni se treba postavljati na glavo, ampak poskusimo rastlinam pomagati na drugačen način.

Kaj je najpomembnejše pri obdelovanju vrta? Kaj je najbolj osnovno, čemur moramo zadostiti?

Najpomembnejša sta pravilna priprava tal (oglejte si prvi  videoposnetek, op. a.) – sama uporabljam organsko zastirko iz slame, pokošene trave, sena in listja – in gnojenje.

Gnojimo samo spomladi, medtem ko jesensko gnojenje lahko izpustimo. Kmetje sicer gnojijo tudi jeseni, vendar to počnejo bolj kot ne zato, ker imajo na voljo ogromne količine hlevskega gnoja, ki se čez zimo dobro uleži. Težava hlevskega gnoja je v tem, ker se večina dušika spira v podtalnico, kjer se tvorijo škodljivi nitrati. S tem naredimo veliko izgube.

Kaj se zgodi, če smo z gnojenjem preveč radodarni?

Če preveč gnojimo z dušikom, se lahko zgodi, da fosforja in kalija, tudi če sta v tleh, rastlina ne more izkoristiti. To v praksi pomeni, da imamo bujno rast, rastlina pa slabše cveti in ima manj kakovosten plod. Ker ni dovolj hranil, je rastlina bolj šibka in bolj dovzetna za različne bolezni.

Številni, predvsem starejši, so prepričani, da na vrtu ne bo rasti, če ga ne bomo pognojili s hlevskim gnojem. Mlajši dopuščajo tudi drugačno možnost in radi prisluhnejo tudi drugačnim nasvetom.

Je na vaših predavanjih večinoma mlajša publika?

Ne, to je še vedno težava (smeh, op. a.). Starejši radi pridejo, mlajše pa je težko privabiti.

Kako se starejši odzovejo na vaše besede, ki so precej drugačne od tistega, kar sami prakticirajo dolga leta?

Različno. Včasih opazim kakšnega gospoda, ki me čudno gleda, pa ga kar ogovorim: 'Gospod, vi mi zagotovo nič ne verjamete.' Verjetno sem videti, kot da v življenju še ne bi držala lopate v rokah. Običajno jim svetujem, naj poskusijo, pa bodo videli.

Govorim o stvareh, ki sem jih izkusila na lastni koži. Nikoli ne govorim na pamet. Tudi ko govorim o zastirki in o razlogih, ki govorijo proti prekopavanju zemlje, že sproti razlagam, zakaj in kako. Tega sem se navadila po vprašanjih, ki so mi jih redno zastavljali na predavanjih.

"Kdor ne verjame, naj poskusi. Nekaj gredic naj uredi po stari in nekaj gredic po novi metodi, pa bo videl, kaj mu je bližje." Foto: Vid Ponikvar

Koliko samozavesti ste potrebovali, da ste kot mlada ženska oporekali starejšim izkušenim vrtičkarjem?

Priznam, na začetku me je bilo zelo strah. Prvo predavanje sem imela v Konzorciju Mladinske knjige, tam sem bila prej redna stranka v kotičku, kjer prodajajo knjige s tovrstno tematiko. Prve minute je vedno stresno, potem pa mi steče in me je težko ustaviti. (smeh, op. a.).

Ste bili na predavanjih kdaj deležni izredno nasprotujočih mnenj ljudi z dolgo vrtnarsko kilometrino?

Dogaja se, da me ljudje vprašajo o nekaterih zadevah, potem pa jih skupaj predebatiramo.

Če je kdo res velik skeptik, mu preprosto razložim svoje metoda vrtnarjenja, mu pojasnim, da veliko ljudi po svetu ravna podobno, a da je po drugi strani res, da imajo moji starši že vrsto let drugačne načine obdelave vrta.

Kdor ne verjame, naj poskusi. Nekaj gredic naj uredi po stari in nekaj gredic po novi metodi, pa bo videl, kaj mu je bližje.

Koliko vam je pri tem koristilo znanje s fakultete?

Zelo malo.

Foto: Vid Ponikvar

Se vam zdi, da slovenske šole otroke dovolj dobro seznanijo s temi znanji?

Odvisno, nekatere šole in vrtci so se že vključili v sistem ekološki vrtovi, ki ga vodi Inštitut za trajnostni razvoj. Njihovi predavatelji znanje predajajo učiteljicam, te pa potem to delijo z otroki. Vse je odvisno od šole in učiteljev.

Omenili ste zalivanje. Kakšen pristop vam je najbolj blizu?

Zelo redko zalivam. Zalijem predvsem sadike, ker so pač dojenčki in je zanje treba poskrbeti, ko pa vrt že bujno uspeva, to ni več potrebno.

Zaradi zastirke?

Zaradi zastirke in zato, ker vrta ne prekopavam, s tem pa ne uničujem organizmov, ki so v tleh. V mojih jih je ogromno in zelo so koristni, saj delajo humus, ki prsti daje tako strukturo, da so trdi delci in pore v ravno pravem ravnovesju. To pomeni, da so tla rahla, voda pa se zadržuje v ravno pravšnji meri.

Ukvarjate se tudi z načrti kolobarjenja, tako imenovanim kolobarčkom. Kako ozaveščeni smo Slovenci o tem?

Premalo. Za izdelavo načrta kolobarjenja se običajno odločijo ljudje, ki so si tak načrt želeli izdelati sami, pa so ugotovili, da se zaradi prevelikega števila spremenljivk ni izšlo.

Foto: Vid Ponikvar

Zakaj kolobarimo?

Zato, ker imajo rastline iste družine iste škodljivce, in če jih sadimo na isto mesto, imamo kar naprej iste težave. Če posadimo nekaj drugega, se bo škodljivec spravil drugam oziroma se bo njegova populacija zmanjšala.

Predlaga, da pri nakupu semen prednost namenimo domačim in avtohtonim sortam. Foto: Vid Ponikvar

Preberite si še nekaj praktičnih nasvetov, ki vam bodo prišli prav pri obdelavi vrta:

Velikost vrta: štiričlanska družina za sprotno porabo zelenjave potrebuje približno 20 kvadratnih metrov velik vrt.

Kakovost semen: pri nakupu semen, če je le mogoče, izbirajmo ekološko pridelana. Prednost namenimo avtohtonim in domačim sortam. Pri nakupu konvencionalnih semen se izogibajmo tistih, ki imajo oznako tretirana. To pomeni, da so semena namočena v fungicide. Kako jih prepoznamo? Po barvi. Semena so nenaravno modre ali rožnate barve. Semen ne hranimo predolgo in jih ne kupujmo na zalogo. Tudi seme ima rok trajanja. Nekatere rastline kalijo zelo dobro tudi po štirih letih, nekaterim pa kaljivost tako drastično upade že po enem letu, da se jih ne splača več sejati. To velja za dišavnice in enoletne cvetlice.

Visoke grede: visoke grede so primerne za območja brez rodovitne prsti in za urbano okolje, na primer za atrije, kjer so tla zabetonirana, in si lahko vsak sam postavi vrtiček. Visoko gredo izdelamo tako, da v leseno ogrado zaradi drenaže najprej naložimo material z vrta ali gozda (veje ali listje), temu sloju sledi kompost in nato še približno 30 centimetrov prsti.

Jajčne lupine: so odlično gnojilo (koristne za krepitev celičnih sten rastlin) in prepreka za polže.

Foto: Vid Ponikvar

Časopisni papir: odrezane rastline shranjujemo v časopisni papir, ki zadržuje vlago in jih tako ohranja sveže.

Plevel: s pleveli ni nič narobe. Veliko je užitnih in jih lahko jemo v solati, svetuje Jošarjeva. Lep primer užitnega plevela so navadne zvezdice ali kurja črevca, ki jih prepoznamo po lepi zeleni preprogi, ki jo ustvarijo na zemlji, in so odličen dodatek k solati.

Pleveli so bogati z bioaktivnimi snovmi, pomembnimi za prehrano ljudi, in to precej bolj kot zelenjava, ki jo gojimo. Vsebujejo tudi velike količine dušika, fosforja, kalija, kalcija, elementov, ki so potrebni za rast rastlin. Tako iz koprive lahko naredimo tekoče gnojilo, ki vsebuje veliko dušika, iz preostalih vrst plevela pa gnojilo, ki vsebuje veliko fosforja, kalija, kalcija in drugih snovi.

Kako pripravimo gnojevko iz plevela? V nekaj litrov vode namočimo plevel in počakamo, da začne vreti. Zmes vsak dan premešamo. Ko se preneha peniti – po približno enem tednu –, je to znak, da je gnojilo narejeno. Razredčimo ga v merilu 1:10 in s tem zalivamo rastline.

Polži: Jerneja se pri odstranjevanju polžev poslužuje več naravnih metod, a žal ugotavlja, da nobena ni povsem učinkovita. "Bližje mi je fizično odstranjevanje kot uničevanje," pravi Jerneja, ki stavi predvsem na bezgove liste, ki jih dodaja k zastirki.

Foto: Ana Kovač