Saša Einsiedler: Vsak otrok potrebuje kotiček, ki je samo njegov

Imate pet otrok. Koliko otroških sobic ste opremili? Štirje otroci imajo vsak svojo sobo, najmlajši hčerki pa sta skupaj. Za zdaj še niti ne želita, da bi ju ločila, no, pa tako ali tako nimam več prostora …

Ste pri opremljanju upoštevali vsako otroško željo? Ko smo sobe opremljali, nas je vodila misel, kako čim ceneje narediti veliko … Niti nismo opremili vseh naenkrat, ampak smo jih dograjevali postopoma. No, želje sem upoštevala do te mere, da fanta nimata rožnato pobeljenih sten in da imajo punce bolj žive barve.

Kaj je bilo za vas pomembno pri opremljanju? Ste dajali prednost varnosti ali estetiki? Seveda, varnost je na prvem mestu. Z drobnimi dodatki, kot so plakati, slike in obeski, se lahko marsikaj "polepša". Kaj dosti se tudi nisem spogledovala pri opremljanju s kakšnimi načeli, sledila sem svojemu občutku in logiki.

Česa v otroški sobi ne dovolite? Predvsem ostrih predmetov, pa raznih kolebnic in podobnega. Sploh v posteljo ne dovolim nič takšnega. Plakati in risbice so dovoljeni, seveda ne na steni, ampak na papirju, prilepljenem na steno. Je pa res, da je vsak od otrok v določeni starosti malo čečkal po steni in je to zdaj naš lep spomin na lumparije.

Kaj menite, da otroku pomeni otroška soba? Soba je zatočišče, varnost, dobro počutje. Mislim, da vsak potrebuje vsaj en kotiček, ki je samo njegov. Vidim tudi, kako znajo otroci braniti "svoj teritorij" in napoditi iz svojega kotička vsiljivca, kadar potrebujejo umik. In prav je tako.

Kdo pospravlja otroške sobe pri vas, kakšna so pravila? Otroci jih pospravljajo sami, no, mlajšima malo pomagam, ker sicer najdem kakšen šilček v predalu za perilo … Neutrudno jih skušam učiti, da po končani igri takoj pospravijo igrače, sicer se jih nabere preveč. Vse je odvisno od moje doslednosti, kajti za otroke ni lepšega, kot da pustijo vse na tleh … Pri večjih dveh pa le tu in tam malo pokukam v sobo, in ko je nered že res velik, ju opozorim. Sicer pa jima ne brskam po sobi, saj spoštujem njuno zasebnost.

V kakšnem spominu imate svojo otroško sobico? Nekaj let sva si jo delila z mlajšim bratom in to so bile stalne borbe – kdo bo pospravil, kdo je komu brskal po stvareh … Ko sva dobila vsak svojo sobo, je bilo zame pravo olajšanje. Nisem pa imela nikdar kaj prida pospravljene, še vedno je moja delovna miza za nekoga razmetana, zame pa je to ustvarjalen nered.