Igor Štromajer: Kadar se toliko ukvarjaš sam s sabo, je to vulgarno

Igor Štromajer je tisti umetnik, ki se je z Branetom Zormanom med letoma 2001 in 2011 lotil medmrežnega gverilskega baleta. Ballettikki in Opperi Internettikki so sledili še drugi odmevni projekti. Veliko med njimi jih je našlo svoje prostore v različnih umetnostnih institucijah po svetu, med drugim v pariškem Pompidouu, v madridskem Muzeju moderne umetnosti in v hamburški Kunsthalle. Njegova dela so tudi v zbirki Moderne galerije v Ljubljani in Umetnostne galerije Maribor. Igor Štromajer je tudi tisti umetnik, ki predava po Evropi in ZDA. Za svoje delo prejema priznanja in nagrade. V svojih večmedijskih projektih raziskuje izpraznjenost in dolgočasje komunikacijskih taktik v času obilja komunikacijskih orodij. Preverja možnosti in učinke delovanja algoritmov, od sestavljanja podob do pisanja knjig. Njegovo delo prežemajo mehki cinizem, pretanjeni in humorni komentarji. Na tak način govori o sedanjem svetu, pa tudi o umetnosti. V galeriji Aksioma se predstavlja s projektom Masaža ega. Živi v Frankfurtu in Ljubljani, dela po svetu.

Internet je se je začel kot obetavna platforma, prostor svobode, danes ga zaseda liberalistična logika, njegovo upravljanje je v rokah nekaj monopolističnih podjetij. Internet se je približno od leta 1995, ko se je razširil v naše domove, pa do danes izjemno spremenil. Pravzaprav zanj ne bi smeli več uporabljati iste besede. Na začetku se je z internetom resnično pojavil velik prostor svobode, ki se je zdel demokratičen. Bil je prostor prihodnosti, vseboval je element utopije. Danes je to zaprt sistem, v katerega ne moreš vstopati, ne dovoljuje več gverilskih intervencij, ne osebnih ne intimnih. Je reguliran in nadzorovan prostor, zaradi česar je postal izjemno dolgočasen.

Na kateri ravni je internet danes zanimiv za umetnike? Internet je danes popolnoma komercialna platforma, ki je lahko zanimiva z drugega vidika. Za kritiko poznega kapitalizma na primer. Lahko predstavlja tudi prostor za intimne mikrointervencije, ki jih skušaš spraviti skozi ta rigorozni sistem.

Navajate medijska teoretika Shavira in Parikko, ki pravita, da je prava prihodnost zunaj interneta. Ker živimo v času reguliranega interneta, drugje iščemo prostore, kjer še lahko svobodno dihamo. Če smo svobodo in prostor za radikalne ideje včasih iskali na internetu, ki je ponujal neskončne možnosti in utopijo, danes to iščemo zunaj tega. In kakor so stvari trenutno videti, je rešitev v realnih prostorih, saj internet takšen, kakršen je, ne ponuja nobene prihodnosti več. Gre za incestoiden sistem, ki se sesuva sam vase. Ne more se obnavljati, saj ne spušča vase nobene sveže krvi.

Omenili ste iskanje radikalnih idej, s tem se ukvarjate tudi v primeru izjave/serije Make Love Not Art oziroma – kot ste to prevedli – v Jebeš umetnost. V tem primeru gre za kritičen pristop k umetnosti. Trdim namreč, da je najbolj radikalno umetniško dejanje tisto, ki ga umetnik ne naredi. Pri tem ne gre za lagoden umetnikov položaj, ko ob tem, da nič ne naredi, zase trdi, da je genialen. Nasprotno, gre za aktiven položaj nedelovanja. Če sem umetnik, je seveda najbolj neumno to, da počnem umetnost, zato moram delati nekaj povsem drugega: počivati, se ljubiti, uživati, zapravljati denar. Torej početi stvari, ki s samo umetnostjo nimajo nikakršne zveze.

Gre tudi za izjavo, ki prevzema stereotipni pogled na umetnost. Ta v komercialnih kontekstih predstavlja le nepotreben del bivanja, celo strošek in podobno, saj v tem pogledu ne prinaša produkcij, ki jih potrebujemo? V proizvajanju umetnosti ni nič skrivnostnega. V umetnosti ni nobene dodane vrednosti, nič religioznega. Umetnost proizvajamo na enak način kot druge dobrine. Jo tudi prodajamo, iščemo nove trge, zato se umetnost, kakršno proizvajamo danes, idealno vklaplja v vse to, kar pozni kapitalizem prinaša s sabo. Deluje po povsem enakih principih.

Za svoj projekt Masaža ega pravite, da je najbolj vulgaren, ker je vulgaren ego? Kadar se toliko ukvarjaš sam s sabo in se potiskaš na rob mogočega, je to zagotovo vulgarno in neokusno. Projekt je nastajal tri leta in sploh ne z mislijo, da bo razstavljen v realnem prostoru. Začetek je bil zelo preprost. Izbral sem svojo portretno fotografijo, okoli oči sem dodal bel in rdeč krog.

To fotografijo sem potem tri leta uporabljal kot profilno sliko na vseh socialnih omrežjih. Neprestano in povsod. Profilno sliko sem montažno vključil tudi v zdaj že več kot 200 drugih fotografij, modelov, ki so brezplačno na voljo na internetu. Te so namenjene predvsem ozadjem. Montaž nisem izvajal ročno, uporabljal sem avtomatizirane algoritme. Kar je pri tem zanimivo, je to, da algoritem iz različnih podob v sekundi sestavi novo, zelo verodostojno podobo.

Ali v okviru projekta komentirate tudi načine, kako se predstavljamo na socialnih omrežjih? Socialna omrežja so izjemno frustrirajoča. O tem so bile narejene resne raziskave. Ob tem, ko gledamo naše prijatelje na Facebooka in tiste, ki jim sledimo na Twitterju, se nam zdi, da se drugim dogajajo krasne stvari, sami pa smo dolgočasni in prepuščeni rutini. Spremljamo, kako se drugi zbujajo v objemu dveh krasnih deklet, vsak teden potujejo, medtem ko sami živimo dokaj običajno, dolgočasno življenje. To povzroča strašen stres.

Na to se lahko odzovemo na dva načina. Eden je depresiven, druga pa, da začnemo na socialnih omrežjih ustvarjati umetno konstrukcijo samih sebe. To veliko ljudi počne tudi nezavedno, brez konceptualnih namenov. Že s tem, ko filtrirajo fotografije, ki jih objavljajo. Pišejo stvari, za katere predvidevajo, da bodo povzročile odobravanje. Ne pišejo o resničnih, grdih, neprijetnih in dolgočasnih stvareh. Sam sem se tega aktivno lotil tako, da sem namenoma gradil svojo idealno podobo. Igral sem to igro.

Vi ste jo igrali dolgo. Drži, in ta vztrajnost ima tudi svoje učinke. Ne gre za to, da bi ljudje zares verjeli, da se ti vse to dogaja in da vse to počneš, temveč te preprosto začnejo dojemati kot takšnega. Ozadja fotografij, ki sem jih uporabil v projektu, so namenjena prav tej masaži ega. Opozarjanju na "pumpanje" ega, saj gre za naslovnice knjig, velike plakate, slike v galerijah, članke v časopisih, kamor lahko umestiš vsebino, ki je povezana s tabo, recimo svojo profilno sliko.

Gre torej za situacije, v katerih nismo vsak dan, večina jih v teh tudi nikdar ni. Vsekakor pa te kažejo v izjemni luči, saj se tvoja podoba pojavi na ogromnem plakatu, na ženskem spodnjem perilu in v drugih banalnih kontekstih. Jasno je, da gre za montažo. A to sploh ni vprašanje, pomemben je učinek – kako deluje konstrukcija naše lastne identitete, pa ne le na naše prijatelje na Facebooku ali Twitterju, temveč tudi, kako vse to vpliva na naše lastno dojemanje samega sebe.

Rdeč in bel krog sta stopila iz vaše podobe. Nastajati so se začeli različni viralni odvodi. Gre za nazoren primer tega, kako nemogoče je predvideti in nadzorovati, kaj se bo z nami/našo podobo in materiali dogajalo na spletu? Da. Na spletu imamo lahko nadzor le nad svojim profilom, ki je zaprt sistem. Ne moremo pa nadzirati celotnega interneta in tega, kar se tam dogaja z našimi materiali po tem, ko jih enkrat javno objavimo.

Pa tudi v kontekstu svojega profila ne nujno – na Facebooku objavljene fotografije se lahko pojavijo še kje drugje. To je odgovornost, ki jo nosimo s tem, ko objavljamo na spletu. Ne glede na to, da se tega zavedamo, še vedno svojo zasebnost delimo z javnostjo. Drugače je, ko socialna omrežja uporabimo namensko, konceptualno, kot sem ga sam. V tem primeru imamo določeno moč: na svojem profilu lahko brišemo komentarje in blokiramo ljudi, ki nasprotujejo našim konceptualnim izhodiščem. Lahko smo popolni diktatorji. A to velja le za območje našega gesla, zunaj tega je seveda nemogoče nadzirati karkoli.

Zunaj interneta je manj nadzora? Vsekakor, še vedno je nekaj več svobode. Ta zanka med internetom kot nekoč obljubljajočim prostorom svobode in današnjim reguliranim internetom se je zgodila okoli leta 2000. Takrat, ko so velike korporacije začele graditi nadzorne sisteme, nastajati so začela družbena omrežja in kapital je uničil ves internet.

Znašli smo se v svetu, kjer je težko ločevati med digitalno in analogno identiteto. Formalno je to vse težje ločljivo, ker spletni servisi in socialna omrežja od nas vedno bolj zahtevajo resne in resnične podatke. Vse težje se je temu izogniti. Ta obroč se bo vse bolj stiskal, in ko bo tako ozek, da se ne bo dalo več premakniti, bodo tudi odhodi v prostor zunaj interneta številčnejši. Dokler pa sistem lastnikom storitev in omrežij prinaša velike dobičke, je to zanje popolnoma sprejemljiv sistem.

Kako vidite svojo portretno podobo projekta, s katero ste preplavili socialna omrežja, v razmerju do selfiejev? O tej povezavi sem sicer razmišljal, a moja portretna fotografija ni selfie, rekel bi celo, da je antiselfie. Selfieja nisem naredil nikoli v življenju. Tega namreč posnameš zato, da bi bil videti dobro. Bral sem članek, ki pravi, da ljudje po 40. letu ne delajo sefliejev. V teh letih za fotografijo, na kateri si videti dobro, potrebuješ že več časa.

Omenili ste fotomontažo, ki jo izvajate s pomočjo algoritma. Gre to v smeri vaše želje, da bi nekoč umetnost delali stroji? Že nekaj časa si želim in si tudi resno prizadevam za to, da bi umetnost delali stroji sami. Krasno bi se mi zdelo, če bi celoten umetniški proces potekal brez človeka. Želim priti do točke, ko bo stroj proizvajal umetnost za druge stroje, človek pa bo iz tega procesa popolnoma izključen. Algoritmi so procesi, ki so neprestano okrog nas in že nekaj časa obvladujejo naša življenja. Od borz do vsega, kar je povezano z računalniki. In zakaj bi ti šteli samo denar na bankah, zakaj ne bi proizvajali še umetnosti? Umetnost ni nič takega, česar ne bi zmogli delati stroji sami.

Umetnik bi tako lahko končno spal, užival, zapravljal denar, torej se ne več ukvarjal z umetnostjo. Končno mu enkrat ne bo treba več proizvajati. Morda bo končno celo propadel poklic umetnika, tega nadležnega in neulovljivega proizvajalca fantazem. Družba se hitro spreminja, zato je težko napovedovati prihodnost, sploh pa o njej vedno govorimo z vidika sedanjosti. Za zdaj kaže, da se moramo prihodnosti bati.