Bo spomenik žrtvam vseh vojn prostor sprave?

"Spomenik ni le objekt v prostoru. Je živ prostor. Kakovosten pa je tisti, ki neobremenjenemu z njegovo sporočilnostjo pusti spomin in oblikuje prostorsko izkušnjo. Je prostor, ki stimulira nove poglede in deluje optimistično," o simbolnem preseganju političnih in družbenih konotacij na ravni materialnosti o prvonagrajenem projektu natečaja Spomenika žrtvam vseh vojn pravi arhitekt, sicer tudi asistent na arhitekturni fakulteti, Rok Žnidaršič, ki se je z Mojco Gabrič, Samom Mlakarjem in Žigo Ravnikarjem podpisal pod izbrano zasnovo.

Projekt je bil izbran na javnem natečaju leta 2013, ki ga je v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izvedla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.

Prav Spomenik žrtvam vsej vojn, ki naj bi stal na Južnem trgu, je bil povod za 29. čajanko o sodobni umetnosti, ki jo je v Kino Šiška organiziral Zavod Gulag pod naslovom Kiparstvo in arhitektura v javnem prostoru: Spomenik žrtvam vseh vojn. Sodelovali so arhitekt in soavtor spomenika Rok Žnidaršič, umetnik in predstojnik oddelka za kiparstvo Univerze v Ljubljani Alen Ožbolt, arhitekt, ljubljanski podžupan, profesor in mestni urbanist Janez Koželj, razpravo pa sta usmerjala arhitekt Andrej Strehovec in kipar Zoran Srdić Janežič.

Enotnost v dvojnosti Enotnost v dvojnosti predstavljata stebra, ki sta glavni del zmagovalne rešitve arhitekturnega ateljeja Medprostor. Kot poudarja Žnidaršič, gre za dialog dveh enakovrednih, a različnih struktur, ki naj predstavljata temelj za spravo. Priložnost za ustvarjanje enotne zgodovine, je še prepričan arhitekt.

Za stebra so izbrali beton, ki je agregat peska in kamnov slovenskih rek in kamnolomov. Duh sprave in povezovanja pa ni vpisan samo v materialnost, temveč dodatno obeležen na višinski stopnji, ki gleda proti parku Zvezda in kjer naj bi bil umeščen citat Otona Župančiča: "Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt."

Glede na izbiro lokacije spomenika, ožje območje predvideva obseg zemljišča severno od Kongresnega trga in parka Zvezda, ter vzhodno od stavbe Kazina.

Širše območje pa zajema zemljišče severno od Južnega trga, ureditev tega je predvidel že Jože Plečnik, in sega do Knafljevega prehoda.

Ravno zaradi izbire lokacije spominskega obeležja, ki je zaradi simbolnega pomena tudi blizu parlamenta, "predlog predstavlja preoblikovanje celotnega mestnega predela, ki je veliko več kot le postavitev spomenika. Gre za intervencijo, ki želi odgovoriti na širše urbanistično vprašanje. Z vizijo oblikovati javni prostor odprt za različne načine uporabe," pojasnjuje Žnidaršič.

Arhitekt še pravi, da gre pri tem za pomemben del mesta, ki je dolgo čakal na svojo primerno vsebino. S tem, ko je dobil priložnost, da se "prostor nameni pieteti, vsem žrtvam vseh vojn, se s tem lahko oblikuje nov javni prostor sredi glavnega mesta, ki lahko predstavlja nov začetek družbe".

Ideja spomenika predstavlja poklon vsem padlim v vojnah, zlasti med prvo in svetovno vojno, posvečen naj bi bil tudi civilnim žrtvam vojne in revolucije, so opredelili pred dvema letoma v besedilu javnega natečaja.

Rešitev, ki bi v Ljubljani sprožila urbanistično energijo Za izbrano rešitev, ki tako kot lokacija od svoje izbire sprožata polemike, Janez Koželj, ki ni bil le v komisiji natečaja, temveč ima kot avtor tudi sam izkušnje z oblikovanjem spominskih obeležij (Pot spominov in tovarištva iz leta 1980 in Spominska kapela pod Krenom Kočevski rog iz leta 2004), pravi, da gre za rešitev, ki bo sprožila tudi urbanistično energijo.

Spomenik kot naracija politične moči Ob razpravi o vlogi spomenikov in možnosti nadideoloških zapisov v prostor je kot eno smer razmišljanja Zoran Srdić Janežič odprl skozi vprašanje: "Je posamezna travmatična izkušnja neke skupine več vredna kot pieteta vseh do vseh žrtev, ki jih naslavlja spomenik?"

Ob postavljanju spominskih obeležjih je za širši družbeni kontekst najbolj pereče vprašanje njihova politična konotacija, v kateri vsakokratna sedanjost na novo vzpostavlja razmerje do preteklosti in se tako ideološko z željo po stalnosti zapisuje v prostor.

Spominska obeležja lahko, kot poudarja Alen Ožbolt, ki se je z vlogo javnih spomenikov veliko ukvarjal, predstavljajo tudi zamrznitev časa. "Spomenik pa je v svojem sporočilu zaprt, na tak način pa totalitaren in dominanten."

Prostorsko obeležje kot nadideološki kraj Ali pa na drugi strani, če govorimo o spravnih spomenikih, obeležjih žrtvam vseh vojn, ta v prostoru želijo vzpostaviti točko nič.

V tem kontekstu se je na razpravi Alen Ožbolt vprašal, "kaj je danes spomenik? Kako je na podlagi različnih oblik mogoče tematizirati družbene konflikte? Smo res vsi enaki? Smo res demokratični? Smo res vsi Charlie"?

K temu pa ga je spodbudila pomembna misel enega izmed poslušalcev Gulagove čajanke, ki je komentiral ljubljanski spomenik in v razpravi omenjena nekatera druga podobna obeležja iz tujine: "ki so si vsa nekako oblikovno podobna in z dokaj malo vsebine. Kaj so sporočila teh spomenikov in čemu se sploh na teh polaga venec? To, da gre za postavljanje spomenikov, kjer se poklonimo skupinam vseh ideologij in barvah, jasno kaže, da se nahajamo v dobi, kjer prevladuje ideja, da živimo v postideološki in postpolitični dobi. Kjer spomenik tako ne predstavlja več neke moči ali ideologije, temveč predstavlja praznino. Kot da smo prešli iz dobe konflikta v družbo, kjer velja sprava, kjer nas veže skupaj nič ali nacionalizem, če bo na tem pisalo, da je domovina ena sama. In to je trik vseh teh spomenikov, ideologija, ki se zapisuje idejo o koncu zgodovine. Da gre tako za družbo, kjer se vsi strinjamo in kjer poteka medkulturni dialog, med tem ko je resnica ta, da družbo prečijo globoki konflikti. Ti spomeniki pa bodo zakrivali ravno to".

Žnidaršič je na to odgovoril, da je bila želja avtorjev zasnove ta, da ne "mislimo vsi enako, a da kljub temu lahko sobivamo. To je sporočilo, ki je dovolj optimistično, da bi se ta družba lahko začela ukvarjati s produktivnimi vprašanji".