Bob

Sankaštvo kot šport izvira iz Švice, kjer so bila že leta 1884 tekmovanja po zasneženih in zaledenelih cestah od St. Moritza do Celerine.

Zmagovalci teh preizkušenj so za nagrado dobili šampanjec. V štirisedem bobu so tekmovali že na prvih ZOI leta 1924 v Chamonixu, zmagala pa je seveda švicarska ekipa.

Prvi sankaški klub je bil ustanovljen leta 1897 v St. Moritzu v Švici, leta 1923 pa je bila ustanovljena Mednarodna zveza za bob in sankanje (FIBT). Sani za bob so leta 1892 ljudje poimenovali skeleton, saj jih je iz kovine sestavljena naprava spominjala na okostnjaka (angleško skeleton). Angleško ime "bobsleigh" se je uveljavilo nekoliko kasneje, razlaga pa je spet zelo preprosta. Na položnejših predelih cest, na katerih so potekala tekmovanja, so se sani s tekmovalci zelo upočasnile in včasih ustavile, zato so možje v njih poskakovali in se pozibavali, da bi jih spet spravili v tek. Od tod tudi ime, "to bob" namreč v angleščini pomeni prav poskakovanje, pozibavanje …

Sodobne sani za bob so narejene iz lahkih umetnih mas, oblikovane pa so kar se da aerodinamično. Zelo je napredovala tudi metalurška umetnost vlivanja drsalk. Določene so tudi dimenzije sani. Širina je 0,67 metra, dolžina pa 3,8 metra za bob štirised in 2,7 metra za dvosed. Drugi lahko tehta največ 390 kilogramov, štirised pa 630 kilogramov. Če posadka ne dosega omejene teže, lahko v sani dodajo uteži, saj pri sankanju glavno vlogo igra gravitacija, težje sani pa so hitrejše. Bob posadka na začetku porine, zato mora biti za vrhunske dosežke tudi izjemno fizično pripravljena. V zgodovini so trenerji reprezentanc v sankanju preizkušali tudi atlete, predvsem šprinterje. Najpomembnejši član ekipe je vendarle voznik ali pilot (veliko vrhunskih tekmovalcev izvira iz vojnega letalstva), posebno funkcijo pa opravlja še zavirač. Ta v bobu sedi čisto zadaj, zavirati pa sme šele za ciljno črto, vsakršno zaviranje na progi se namreč kaznuje z diskvalifikacijo.

Prva steza, namenjena izključno bobu, je bila odprta leta 1902, moderna steza pa mora biti dolga vsaj kilometer in pol ter imeti vsaj 15 ovinkov. Hitrosti, višje od 130 kilometrov na uro, niso pri bobu nič nenavadnega, v ostrejših zavojih pa tekmovalci občutijo pritisk petih G-jev.

Žensko tekmovanje v bobu je bilo na olimpijskih igrah prvič izvedeno šele leta 2002 v Salt Lake Citiyju. Dekleta tekmujejo le v bobu dvosedu, zmaga pa ekipa, ki v dveh tekih doseže najboljši čas. Pri moških, ki tekmujejo v dvosedih in štirisedih, zmaga ekipa z najboljšim časom v štirih vožnjah, tekmovanje pa poteka dva dni (po dve vožnji na dan). Sedemdesetletna zamuda pri vključevanju žensk v ta šport zagotovo ni posledica pomanjkanja sposobnosti pri nežnejšem spolu, saj je že leta 1938 Ketherine Dewey zmagala na ameriškem državnem prvenstvu.