Žan Košir: Medalja s SP mi manjka in bi lepo dopolnila zbirko

Tržičanu je po dveh drugih mestih na uvodnih tekmah sezone v začetku novega leta vendarle uspelo stopiti na najvišjo stopničko. Zmagal je v Bad Gasteinu, kamor ga vsako leto pride spodbujat njegov navijaški klub, kar se očitno obrestuje, saj je tu dosegel obe dozdajšnji zmagi v svetovnem pokalu. Pred njim je svetovno prvenstvo, kamor odhaja kot favorit, medalje s tega tekmovanja pa še nima. Da zna odlično prenesti pritisk velikih tekem, je dokazal lani v Sočiju, od koder se je vrnil z dvema olimpijskima medaljama.

Z zmago na tekmi svetovnega pokala v Bad Gasteinu ste pretrgali niz drugih mest. Se začenja doba zmag? Upam, da bo tako. Novoletne zaobljube so začele delovati, tudi sam pa sem doživel olajšanje. Če sem se zadnjič šalil, da sem dobil sobo 222, moram povedati, da sem zdaj dobil sobo 221. Številke so se začele spreminjati. Če bom imel naslednjič 211 in potem 111, lahko rečem, da je življenje usoda in da nimamo vpliva na to (smeh). Čeprav gre za šalo, poskušam tudi te pozitivne znake vedno upoštevati.

Ste kaj spremenili ali je bila taktika enaka kot vedno? Nič nisem spremenil. Enako sem šel na tekmo in dobil dokaz, da je bila, ko mi ni uspelo, to smola. Nisem pa še bil zadovoljen z vožnjami. Tak sem, da težim k popolnosti. A sem začel malo odstopati od tega, da si želim najboljših voženj ravno v finalu. Bolje kot želiš peljati, večje je tveganje in narediš tudi več napak.

V zadnjem finalu ste se pomerili z Italijanom Christophom Mickom, ki do zdaj ni imel še prav nobenega večjega uspeha. Ste ravno v tem videli svojo priložnost? Prvič, nikogar ne podcenjujem, in drugič, za vsakega, ki pride v finale, vem, da je to njegov dan. Sam spadam med tiste, za katere se pričakuje, da bodo vsako tekmo pri vrhu, vedno pa se spopadam z nekom, ki ima idealen dan, ti so najbolj nevarni.

Veliko je k zmagi pripomoglo dejstvo, da sem zmagal v kvalifikacijah in izbiral progo. Ves čas sem se vozil po isti progi. Prav tako on, a le do finala, ko je moral na sosednjo progo, na kateri pa ni poznal vseh lukenj.

Spremljate vožnje sotekmovalcev? Nikoli si ne ogledujem ne svojih nastopov ne nastopov sotekmovalcev. Nimam pojma, kako je vozil on. Najbolj sem vesel, če ga ves čas sploh ne vidim in mu le čestitam v cilju. Ne razmišljam, ali je morda naredil kaj napak. Sam pri sebi se prepričam, da sem ga zlahka premagal, in si s tem dvigujem samozavest.

Vam ustreza nov sistem ene vožnje v izločilnih bojih? Mi, predvsem, ker so moje mišice vsako leto malenkost manj eksplozivne. Manj kot je voženj, lažje jih odpeljem na visoki ravni.

Je pa zame še vedno pomembno, da ostajajo izločilni boji. To je tisto, kar je v našem športu zanimivo. Sam uživam v tekmovanju "head-to-head", tega sem se tako navadil, da sem že malo odvisen. Je veliko bolj zabavno, kot če se voziš sam. Poleg tega pa je bolje za potek tekme, gledalce … Verjamem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

V zadnjih treh finalih ste se vsakič pomerili z italijanskim tekmecem. So vas Italijani presenetili? Pred sezono bi stavili na Ruse, Avstrijce … Zagotovo si nisem mislil, da bo med njimi Roland Fischnaller. "Fish" je imel lani obupno sezono. Redko se je uvrstil v izločilne boje. Ko sem ga letos zagledal na podelitvi številk najboljši šestnajsterici, sem se vprašal, kaj sploh počne tu. Potem me je z zmago hitro postavil na realna tla in dokazal, da je glavni on, ne jaz. Italijani imajo dovolj smučišč, veliko ljudi na tekmi, poleti so imeli počne pripravljalne tabore. Ključni so pogoji, ki si jih zagotavljaš.

Prav Fischnaller je z zmagama na prvih dveh tekmah poskrbel, da se je vaše obdobje drugih mest nadaljevalo vse do konca leta 2014. Dejstvo, da mi ni uspelo zmagati, je pomenilo, da sem čez božično-novoletne praznike vse vložil v to, da bi se to zgodilo v začetku leta 2015. Če bi zmagal že prej, bi si zagotovo privoščil kakšen šampanjček več.

Se je z zmago kaj spremenilo? Nikakor zdaj ne mislim, da je do konca sezone vse opravljeno, daleč od tega. Pred dnevi ste z reprezentanco na Rogli opravili skupen trening, sicer pa večino časa trenirate sami. Kakšna je razlika? V pogojih, kot so bili na treningu na Rogli, je nemogoče napredovati za tekmovalca kova, kot sem sam. Ko sem treniral med 7. in 9. uro, sem imel čisto progo, zastavice so mi postavljali nazaj gor, meril sem si čas – to je raven, ki jo potrebujem, da ostajam, kjer sem. Če pa so luknje, zastavice ves čas dol in je tam polno ljudi, ki me motijo … Morda se lahko kaj naučim, a če bi vso sezono treniral v takih pogojih, ni možnosti, da bi ostal na ravni, na kateri sem zdaj. Stik z najboljšimi sem ujel v zadnjih dveh sezonah, ko sem bil čisto sam.

Kje imate omogočene takšne pogoje, ki vam ustrezajo? Pri nas je malo smučišč in še na teh moramo trenirati ob 7. uri, da nam dovolijo. Kakšne velike naklonjenosti ni. Se pa zahvaljujem vsem, ki nam pomagajo, vpletenih je veliko ljudi. Če govorimo o dosežkih, ki jih dosegam, pa smo daleč od pogojev, ki mi to omogočajo. Nič ne dobim na pladnju, vedno se moram bojevati, da je vsaj tisto minimalno zagotovljeno.

Letošnja novost je ekipna tekma. Vam je všeč? Zanimiva je. Ko sva z Glorio Kotnik hitro izpadla v Montafonu, sem si tekmo ogledal v živo in ni bilo slabo. Ne vem, kako je videti na televiziji, najbrž vse bolj počasi. V živo je šlo zelo hitro in je bilo zelo zanimivo. V Bad Gasteinu mi je bil izziv, ali lahko koga ujamem. Vem, da lahko Gloria slalome odpelje veliko bolje, in želim si, da enkrat zmagava in jih vse polovim.

Ekipna tekma je bržkone neka popestritev, verjetno lahko tekmujete bolj sproščeno? Cilj je vsekakor, da ni vse tako napeto, da ne pokamo od moči, da se v cilju fantje in punce malo objamemo, da je videti prijazno do ljudi … Vendar moraš, če želiš zmagati, dati sto odstotkov. Zame je sproščeno, dokler ne šteje v skupen seštevek, v nasprotnem primeru bi bil veliko bolj živčen.

Pred vami je svetovno prvenstvo, s katerega še nimate medalje. Najbrž si želite dopolniti manjkajoči kamenček v mozaiku? Na svetovnem prvenstvu nimam kaj izgubiti. V formi sem, dokazal sem tudi, da na velikih tekmah znam posegati po medaljah. Dejstvo je, da tekma v moji glavi ni tako pomembna, da bi kariero zdaj postavljal na prelomno točko, kot sem morda olimpijske igre. Mi pa medalja manjka in bi lepo dopolnila zbirko. Glede na to, da imam v načrtu tekmovati še nekaj sezon, mi bo do konca kariere ravno uspelo osvojiti vse. Za zdaj si dogodki lepo sledijo.

Največje dosežke dosegate prav zdaj, ko ste že v zrelih letih … Nekdo že ve, da je zame bolje, da sem začel žeti uspehe pozneje. Zdaj jih dojemam veliko bolj odraslo, kot bi jih kot mulec. Zagotovo bi se mi začelo mešati od ponosa in samozavesti.