"Tona" in njegov kombi za 700 mark, ki je sprožil evforijo

Foto: MaPa

Sprehod danes 75-letnega Toneta Vogrinca po mariborskih ulicah se le redko konča brez pozdrava z znanci, prijatelji ali tudi novimi obrazi, ki ga pocukajo za rokav. Rad kramlja. Tudi o politiki, gospodarstvu in drugih aktualnih temah. A najraje o športu. Čeprav je tudi strasten igralec golfa in tenisa, bo na prvem mestu ostalo smučanje. Kot tekmovalca, trenerja, direktorja in svetovalca ga je ta šport zaznamoval. In on njega. Zato smo ga na pragu zime in začetku nove olimpijske sezone v Mariboru za rokav pocukali tudi mi. Pa se je ločil od "cipresarjev", kakor v šali pravi skupini dolgoletnih prijateljev, s katerimi se redno srečuje, si vzel uro in pol ter večkrat zamahnil z roko, rekoč: "Eh, spet sem zašel. To je že material za knjigo." O njej resno razmišlja. Tokrat pa je ponudil dovolj gradiva "le" za Sportalov sobotni intervju.

Jugoslovanska reprezentanca in Tone Vogrinec (spodnja vrsta, skrajno desno) pred 30 leti. Foto: Osebni arhiv

Koliko smučarskih dni ste že vknjižili v tej zimi?
Pred letom sem med igranjem tenisa staknil poškodbo kolena. Najprej so mi operirali meniskus, nato so mi zbrusili še hrustanec. Vem, da se bom moral odločiti za umetno koleno. A zdaj še ne. Žal z ženo ne hodim na Kalvarijo. Omejen sem tudi pri golfu. Zime vseeno ne želim izpustiti. Prihodnji teden odhajam v Alta Badio. Upam na tridnevno smučanje. Ob koncu leta potujem še v Schladming. Sicer pa vsaj tri tedne na leto smučam.

Sneg ostaja vaša droga?
Na prste ene roke lahko verjetno preštejemo ljudi, ki so 40 let preživeli v eni organizaciji in se držali enega poklica. Smučanje me je zastrupilo. Žena me večkrat očitajoče sprašuje, kdaj bom prenehal smučarsko razmišljati. Še vedno sem vključen tudi v alpski izvršni odbor pri Mednarodni smučarski zvezi. Prihodnje leto bi se rad s tega položaja umaknil. Čas je za mlajše. Moja ideja je, da bi v ta organ, ki je najvišji v smučarskih krogih, potisnili Grego Benedika. To pa hkrati pomeni, da bi se junija poslovil še od svoje zadnje uradne vloge v smučanju. Vseeno pa bom mlajšim rodovom, ki vodijo Smučarsko zvezo Slovenije in predvsem njen alpski del, vedno na voljo.

Tone Vogrinec in Bojan Križaj: junaka "planinskega čaja" Foto: Mediaspeed

Prav to, da boste vedno na voljo, ste dejali že ob upokojitvi pred dobrim desetletjem, a nato večkrat potožili, da klicev na pomoč ni bilo prav veliko. Je zdaj drugače?
Vedno sem bil pripravljen pomagati. Vedno bom. Ne gre za vprašanje denarja, saj sem to delal brezplačno. Gre za vprašanje srca. Predolgo sem bil vpet v smučanje. To ni stranišče, na katerega prideš, svoje opraviš in potegneš vodo. Predvsem po metli predsednika Tomaža Lovšeta leta 2010 je pri SZS sledilo mrtvo obdobje. Mene ni nihče nič vprašal. To me je čudilo, nisem pa se oglašal, saj je bila to vsekakor pravica novega vodstva. Zdaj so znova pravi ljudje na pravem mestu.

Vodja alpskih panog je Miha Verdnik. Je v vaših očeh pravi prvi mož, ki so ga "alpinci" pravzaprav iskali vse od vašega odhoda v pokoj?
Sem zagovornik tega, da bi ga povišali na položaj direktorja alpskih disciplin. Izhaja iz smučarskih vrst in je izjemno angažiran. Svoje naloge se je lotil na pravi način. Ima neverjetno energijo. Poleg tega je bil tako tekmovalec kot tudi trener, kar pomeni, da je dovolj izkušen. Tudi v pisarni je na pravi poti. Ne govorim na pamet, saj ga spremljam in se z njim tudi veliko pogovarjam. Verjamem, da bo upravičil izkazano zaupanje. Morda ga nekateri še ne upoštevajo, a za vse to je potreben čas. V medijih in pri pokroviteljih še nima prave podobe, toda ponavljam, da se to pač ne zgodi čez noč. Mimogrede, jaz sem to podobo gradil 30 let.

Ste opazili, da se je ob iskanju rešitelja slovenskega smučanja govorilo ali o novem Vogrincu ali o slovenskem Vedranu Pavleku (direktorju hrvaških smučarskih reprezentanc). Katera oznaka vam je bližje?
Trdim, da še danes v Sloveniji ni podjetja, pri katerem mi ob klicu ne bi odprli vrat. Vsaj na pogovor. Danes je to razmeroma težko. "Dober dan, jaz sem Franc Vodopivec. Delam pri SZS. Bi se lahko oglasil pri vas?" Takšen nagovor se večinoma ustavi pri tajnici. Če pa se predstavim kot Tone Vogrinec, lahko pridem do direktorja.

Spomin na zlate čase. Foto: Osebni arhiv

Izjemno pa spoštujem tudi Vedrana Pavleka, ki je na nek način moj gojenec. Če ne bi bilo njega, hrvaško smučanje ne bi bilo na takšni ravni. Zagreb ne bi imel tekme svetovnega pokala, veliko pa je tudi vprašanje, kaj bi bilo z družino Kostelić. Sicer pa se je Vedran učil pri nas. Kot smučar je bil še v nekdanji skupni državi član B-ekipe. Spominjam se, kako je pred leti z reprezentanco potoval v ZDA. Tam se je že kot tekmovalec pokazal za odličnega organizatorja. Kot 18-letni mladenič je bil izjemno komunikativen. Ko pa je smuči postavil v kot, je kot mesija vstopil v hrvaško smučanje.

Jaz sem mu z nasveti in stiki izdatno pomagal. Tega Hrvati niso nikoli pozabili. Dovolj pove primer iz Sočija 2014. V Sloveniji se ni nihče spomnil, da bi vsaj vprašal, ali bi potoval na igre. Hrvati so me povabili. Bil sem njihov gost.

Pavlek mi je nekoč dejal, da bi morali "Slovenci poiskati norca, ki bi 24 ur živel za alpsko smučanje". Se strinjate?
Drugače ne gre. Žal. Nogometni selektor Slovenije je res nenehno pod medijskimi pritiski, a gre vendarle za lagodno službo. Nekajkrat na leto ima priprave, med sezono pa zgolj spremlja igre nogometašev. Smučarski trener pa je zdoma vsaj 160 dni na leto. Ko pa je doma, ga čaka ogromno administrativnega dela. Pavlek se je odločil za takšno življenje. Zaradi tega še danes nima družine. Vprašanje je, ali jo bo kdaj imel. Znan pa je tudi moj primer. Na račun smučarske predanosti sem izgubil dve družini. Krivda je bila povsem moja. Katera ženska pa takšnega človeka ne bi brcnila v rit?

Številni vam pravijo, da ste oče slovenskega smučanja. Če priznavate "očetovstvo", sledi vprašanje, kakšen je danes ta otrok.
Že generacija po drugi svetovni vojni je smučala. Mulej, Štefe, Lukanc … To so fantje, ki so prvi pustili pečat v mednarodnem okolju. Žal se na ta rod prevečkrat pozablja. Jaz sem kot tekmovalec prišel šele pozneje. Nikoli nisem izstopal. Gibal sem se med tretjim in petim mestom v Jugoslaviji.

Rešilo pa me je to, da sem našel zakon, ki je, v primerjavi z osebnimi vozili, dovoljeval dostavna vozila. V Nemčiji sem nato za 700 mark kupil star Volkswagnov kombi. Od takrat se je smučarski trener znašel pred dilemo: se bo s tekmovalci v Kitzbühel peljal z vlakom ali pa bo v ekipo vzel Vogrinca in se peljal s kombijem. Odločitev je bila zanj lahka. Ta kombi je nato prepotoval vso Evropo, jaz pa sem spoznaval smučarski svet, si kopičil izkušnje in navezoval stike s smučarsko industrijo.

Res pa je, da mi smučanje ni prinašalo zaslužka. Ko sem sem postal oče, sem moral potegniti črto. Zato sem prvega januarja leta 1970 v Mariboru postal trener mlajših kategorij in vodja smučarske šole. Že leto pozneje me je Dušan Senčar potisnil v reprezentančni ustroj. Nadaljevanje zgodbe je sicer že precej znano …

"Golf je moja nova ljubezen." Foto: Mediaspeed Ostala sva pri "očetovstvu". Prav na tej točki pridemo do prelomnih trenutkov in vzpona mita ali krilatice o smučanju kot nacionalnem športu. Pravi človek na pravem mestu?
Zase pravim, da sem bil buldožer. Rinil sem, včasih tudi z glavo skozi zid. Hodil sem od vrat do vrat in trkal na njih. Če so me vrgli skozi ena vrata, sem se vrnil skozi druga. Ob tem sem unovčeval tudi svoje tekmovalne izkušnje, a na drugačen način. Kot tekmovalec sem namreč videl, kako se v tem športu nekaterih stvari ne dela. Nato sem zgolj obrnil ploščo. Res je, znašel sem se na pravem kraju in ob pravem času. Če se ne bi jaz, bi se morda kdo drug.

Je bila ključna naloga Slovence prepričati, da je smučanje slovenski šport, pri preostalih jugoslovanskih narodih pa si izboriti smučarsko avtonomijo?
Sprva smo denar dobivali od jugoslovanske zveze za telesno kulturo. Denar iz Beograda ni bil skromen. Pred smučanjem so bili le trije športi. Nekaj sredstev smo dobili tudi v Ljubljani. Sam sem ob tem skrbel za vse pogostejšo prisotnost v medijih. Imel sem nekaj tovrstnih izkušenj, saj sem bil kot študent zunanji sodelavec športne redakcije Večera. Medije sem stalno zalagal z informacijami. Javljal sem rezultate z vsake vaške tekme ali pasje procesije. Mimogrede, tudi zaradi tega sem bil eno leto zlato pero Sportskih Novosti, najboljši dopisnik.

To je bila ustrezna podlaga. Ko so prišli še prvi odmevni rezultati, se je plaz sprožil. Ključen je bil preboj Bojana Križaja. Zanimanje, predvsem v Sloveniji, se je začelo iz leta v leto povečevati. Rojevala se je prava evforija. Vrhunec vsega je bila akcija Podarim-Dobim. Leta 1985 smo prodali kar 2,5 milijona razglednic. S tem smo krepili zavest in pridobivali dodatna sredstva.

Če bi v osemdesetih letih preteklega stoletja delali anketo, bi 99,9 odstotka Slovencev vedelo, kdo sta Tone Vogrinec in Bojan Križaj. Res je, takrat, z izjemo redkih posameznikov, Slovencev ni bilo na višji mednarodni ravni.

Danes verjetno 99,9 odstotka Slovencev ve, kdo je Goran Dragić.
Prav gotovo. Kot sem dejal, takrat je bilo zelo malo slovenskih športnikov na mednarodni športni sceni. Vse se je začelo spreminjati po osamosvojitvi. V Sloveniji si kar čez noč lahko postal državni reprezentant v več kot 50 športih. Zato so se tudi sredstva delila na več športov. Torta, ki je bila večinoma smučarska, se je začela deliti. Poleg tega pa so starši začeli svoje otroke pošiljati v druge športe.

Legendi Maribora: Tone Vogrinec in Ivo Daneu Foto: Mediaspeed

Na drugačen način pa se dojemajo tudi rezultati. Z naslovom evropskega prvaka v košarki, ta je globalni šport, se je težko kosati.
Nisem tako neumen in slepo zaljubljen v en šport, da ne bi videl širše slike. Vem, kaj so globalni športi. Atletika, nogomet, košarka, golf, tenis … V teh športih se je izjemno težko prebiti. Če v teh športih Slovenec doseže uspeh, je razumljivo, da je bolj pomemben kot pa skakalec, ki tekmuje v športu osmih držav. Pri alpskih smučarjih lahko morda govorimo o 20 državah. Vseeno pa verjamem, da se bo alpsko smučanje z olimpijskimi igrami v Južni Koreji in na Kitajskem začelo širiti. Za kaj več pa bodo potrebne tudi spremembe. Sam sem jih predlagal kar nekaj.

Ste lahko bolj konkretni?
Leta 2016 sem na kongresu FIS v Mehiki predstavil celovit program, ki so ga delegati sprejeli z aplavzom, nato pa ga pospravili v predal. Kljub temu zdaj te ideje kapljajo na sceno. Predvsem je treba zmanjšati število nastopajočih na tekmah svetovnega pokala, a ne na račun majhnih držav. Nadalje, sem za širitev svetovnega pokala na več celin. S tem bi širili šport in podaljševali sezono. Smučanje je namreč eden od redkih športov, pri katerem treniraš devet mesecev, tekmuješ pa zgolj tri. Logična bi bila obratna slika. Čile, Argentina, Nova Zelandija, Indija, Kitajska, Pakistan … Imajo sneg. Zakaj ne bi tekmovali tudi tam?

Velika težava, ki smučanju jemlje dramatičnost in širše zanimanje, pa je format tekem. V košarki, ki sva jo omenjala, se vse odloča v zadnjih trenutkih. V smučanju je del tekme zanimiv, nato pa postane dolgočasno. Kdo bo gledal 82 smučarjev?

Večkrat pa sem se obregnil tudi ob premore med vožnjama v tehničnih disciplinah. Predstavljajte si nogometno tekmo, kjer bi bil odmor med obema polčasoma dolg dve uri. Pa kdo bi stal in čakal na mrazu? Nihče!

Vsako leto gost Zlate lisice Foto: Vid Ponikvar

Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko, Rok Petrovič, Jure Košir, Mateja Svet, Tina Maze … Sodelovali ste s številnimi ikonami slovenskega smučanja. Imajo skupni imenovalec?
Vsako obdobje je imelo svoje šampione. Jasno, skupni imenovalec je njihova izjemnost. A zgodbe so različne. V prvem obdobju je bila to skoraj družinska zgodba. Vsi so bili veseli, ko je Bojan zmagal. Družili smo se tudi poleti. Si predstavljate, jaz na morju s smučarji, žena in otroci pa doma. Ponavljam, ni čudno, da me je žena brcnila v rit. Priznam, bili smo prijatelji, čeprav sem znal udariti tudi po mizi.

Danes smučanje postaja vse bolj individualen šport. A ljudje pogosto zmotno razmišljajo, da je samostojna pot zmagovita formula. Ni res! Dotaknimo se Tine Maze. Katanec bi snel kapo. Jaz vem, da se sname le klobuk. To so neverjetni rezultati. A ona ni padla z lune! Tina je v predvsem produkt staršev, koroškega okolja, klubskega trenerja in nato reprezentančnega sistema. Res pa je, da je nato pod vodstvom Massija, ki ga zelo cenim, dosegla tiste izjemne rezultate. Individualni sistem je torej sprejemljiv in učinkovit šele tedaj, ko se smučar že prebije med najboljših 15. Pred tem pač ne.

Kakšen pa je danes vaš odnos do nekdanjih tekmovalcev, s katerimi ste sodelovali?
Če vprašate mene, je ta odnos odličen. A kdor dela, dela tudi napake. Zato mi bo verjetno kdo tudi kaj očital.

No, pa se dotaknimo teh očitkov. Kdor bere spletne forume ali anonimne komentarje pod članki, jih pozna kar nekaj. Se vas dotaknejo?
Ni mi vseeno. Tega ne skrivam. Sem pa prenehal prebirati komentarje pod članki. Če ne bereš, ne veš, kaj ljudje pišejo. Motil me je predvsem negativizem, stalno pljuvanje po ljudeh. Seveda, če si Miki Miška, napišeš, kar ti šine v glavo. Anonimnost je pri tem res nesmiselna.

Po spletu je začel krožiti tudi znameniti pamflet, v katerem je pisalo, da sem imel spolne odnose z več tekmovalkami, med drugim tudi s Katjo Koren, ki naj bi morala celo splaviti. Bil sem zgrožen in šokiran, da takšna umazana laž na tako preprost način kroži po spletu. S Katjo sva bila na policiji. Ugotovili so, da je bil članek objavljen v Ukrajini. Do avtorja tako nisva mogla. Joj, kako bi ga tožil. Eno je demokracija, nekaj drugega pa je, da ljudje lažejo in pljuvajo drug po drugem.

Prihodnje leto se bo poslovil še od zadnje uradne smučarske funkcije. Foto: Sportida

Kaj pa očitku o denarnih tokovih?
"Vse so pokradli!" Te stavke imam najraje. Zase sem poslušal, da sem za darilo prejel jadrnico. Res? Da, imel sem jo. Kupil sem rabljeno. Na srečo sem shranil položnice za vse obroke. Kar pa zadeva mojo plačo, lahko povem, da sem si po osamosvojitvi izboril mesečni prihodek v višini poslanske plače.

Kaj pa Mateja Svet? Tudi v zvezi z njenim koncem kariere se je pletlo veliko zgodb.
Jaz sem svoje že povedal. Edini nesporazum, ki sva ga imela, je bil, da ji, drugače kot pri Bojanu Križaju, nisem mogel dovoliti osebnega pokrovitelja. Pri Bojanu mi je šel na roke generalni pokrovitelj moških reprezentanc. V Matejinem primeru tega soglasja ni bilo. To je vse. A Mateja je nato še smučala. Ne zamerite, ta zgodba se stalno ponavlja in vrti, zato je ne bi pogreval. Ostanimo pri tem. Ne želim novih polemik. Imam svoj mir.

Kakšen je pravzaprav vaš mir, kakšno je danes vaše življenje?
Če je življenje daljica, je na njej ostalo le še malo prostora. Toda z izjemo študentskih let in prvega zakona bi v vseh življenjskih primerih ravnal tako, kot sem. Prav nič ne bi spremenil. Danes mi nič ne manjka. Imam veliko prijateljev. Uživam v smučanju, uživam v golfu. Imam super družino. Srečen sem.