Poleti na pragu upokojitve, zdaj na pragu zmage

Čeprav je v svoji karieri osvojila tudi točke svetovnega pokala v slalomu, superveleslalomu in kombinaciji, pa Ana Drev večji del svoje kariere velja za klasično veleslalomsko specialistko. V tej osnovni disciplini je na najvišji tekmovalni ravni debitirala že kot 16-letnica. A čeprav je kar debelo desetletje osvajala točke ter nastopila na šestih svetovnih prvenstvih in dveh olimpijskih igrah, ji želeni preboj ni nikoli uspel. Zaradi tega, poškodb in reprezentančnih finančnih težav je poleti razmišljala o koncu kariere. A je vztrajala in po slabšem začetku sezone v zadnjem mesecu zasedla enajsto, sedmo ter v Flachauu kot tridesetletnica še drugo mesto.

Pravijo, da se smučarju ob prvi uvrstitvi na stopničke pred očmi zavrti film kariere. Kateri odlomki so bili v vašem filmu najmočnejši? Moje dojemanje stopničk je bilo nekoliko drugačno. Res pa je, da sem se uspeha kariere veselila z mislijo na dolgo pot, ki sem jo prehodila. Po glavi mi niso švigali spomini na predhodne tekme, treninge, trenerske nasvete … Ne, prepustila sem se veselju, pri tem pa se spominjala trenutkov, v katerih sem bila prepričana o tem, da takšni uspehi ne bodo mogoči.

Ob tem velja spomniti, da ste še lani resno razmišljali o koncu kariere. Kako blizu ste bili upokojitvi? Zelo blizu. V pretekli sezoni sem dobro smučala, a imela toliko težav, da v tem športnem udejstvovanju nisem več uživala. Eno od mojih načel pa je bilo vedno, da moram v športu uživati. Žal so se kopičili trenutki slabe volje, nemoči … Ko sem premišljevala, kako naprej, sem se oklenila zdravniške ocene. Zdravnik mi je zagotovil, da poškodovano in operirano koleno ni v tako slabem stanju, da ne bi mogla tekmovati na najvišji ravni. To je bil zame žarek upanja. Zabičala sem si, da se bom z dobrim treningom in kakovostno fizioterapevtsko oskrbo dvignila na raven, ki bo dovoljevala konkurenčno smučanje.

Leta 2001 ob debiju v svetovnem pokalu verjetno niste razmišljali o tem, da bo na stopničke treba čakati desetletje in pol … Oh, če bi mi kdo takrat napovedal potek moje kariere, bi se morda odločila za drugačno pot. V življenju vsak človek nosi svoj križ. Kot kaže, sem tudi jaz morala prehoditi pot, ki mi je bila usojena, da bi v nekem trenutku stopila na stopničke za zmagovalke. Zdaj prav nič ne obžalujem.

To je bila druga zaporedna tekma, na kateri ste bili po polovici na prvem mestu. V Lienzu ste odstopili, tokrat zdrsnili na drugo mesto. Vas je spomin iz Lienza preganjal pred drugim tekom v Flachauu? Veliko sem razmišljala o Lienzu. Ko si na drugi zaporedni tekmi vodilni, pred tem pa si bil le sedmi, ne ostaneš povsem ravnodušen. To je velikanski preskok. Kar naenkrat so bile oči uprte vame. Nastopiti zadnji v drugi vožnji ni mačji kašelj.

Tokrat sem bila pred drugim nastopom veliko bolj živčna kot pred novim letom v Lienzu. Pogoji na progi so bili izjemno težki. Pred nastopom najboljših se je sneženje okrepilo, pojavile so se meglice, difuzna svetloba …

Za moj slog smučanja, ki je grajen na občutku, je vidna podlaga predpogoj. Vseeno sem si zabičala, da se bom borila do konca. A nisem tvegala vsega. Če bi še za nekaj odstotkov bolj pritisnila na plin, bi se možnost odstopa zelo povečala. Treba je bilo smučati z glavo.

Verjamete, da lahko rezultat v Flachauu kot nadgradnja predhodnih dosežkov v sezoni podaljša vašo kariero še za leto ali dve? Morda do prihodnjih olimpijskih iger? O tem ne razmišljam. Vztrajam pri odločitvi, da opravim vse obveznosti v sezoni 2015/16 do konca. Poleti bom potegnila črto in se odločila, kako naprej.

Čeprav je konkurenca letos šibkejša, pa mnoge preseneča, da ima Slovenija tudi v sezoni brez Tine Maze tekmovalko v boju za zmago. Ste se v preteklih letih počutili zapostavljeno? Na Tino v vlogi prve zvezdnice, ki pleni pozornost, sem se povsem privadila. To je bil del smučarskega sveta. Njeni rezultati so bili izjemni. O njej se je povsem zasluženo govorilo in pisalo toliko, kolikor se pač je. Več let je bila v samem vrhu. S tem res nisem imela težav.

Letos pa … Vedela sem, da bo slovenski reprezentanci težko. Navijači pričakujejo visoke uvrstitve. Kljub temu sem sama pri sebi vedela, da se lahko z dvema dobrima nastopoma tudi jaz prebijem na stopničke za zmagovalke. To je tisto, kar navijače najbolj zanima in veseli.

Ponavljam, slovenska javnost je zelo zahtevna. Vesela sem, da jo znamo razveseliti tudi brez Tininih zmag.

"Od vseh tekem, ki prihajajo, je prav zmaga v Mariboru največja 'misija nemogoče'," ste dejali pred dnevi. Imate pred Zlato lisico (30 in 31. 1.) zdaj bolj optimistično napoved? Ne. Še vedno ne morem napovedati zmage. A bolj kot kadarkoli sem prepričana, da lahko tudi na pohorski progi, ki mi resnično ni pisana na kožo, dosežem dober rezultat. Vztrajam pri napovedi, da bo na relativno lahki progi v Mariboru, kjer moja tehnika ne pride toliko do izraza, uspeh že uvrstitev med najboljšo deseterico.

Na zadnjih dveh veleslalomih se vam je v slovenski ekipi pridružila tudi obetavna Meta Hrovat. Kaj 16-letni smučarki svetovati, da bi bila njena pot lažja, kot je bila vaša? Dobro, a izjemno zapleteno vprašanje. Lahko povem, da gre za zelo obetavno smučarko. Že na treningih sem videla, kako zelo smučarsko nadarjena je. Prava tekmovalka! Pomembno pa je, da s svojim štabom ne preskakuje stopnic. Če bo potrpežljivo delala, je pred njo zelo svetla prihodnost. Veliko bo odvisno od trenerjev, ki ji stojijo ob strani.