Po planotah Slovenije 2010

Po planotah Slovenije (PPS) je vodeno popotovanje na tekaških smučeh po prostranih gozdovih in planinah slovenskega sredogorja na različnih koncih Slovenije. Udeleženci netekmovalne smučarskotekaške preizkušnje so tako v sedmih tekaških dneh spoznali Pohorje, Golte, Veliko planino, Bloško planoto, Trnovski gozd, Jelovico in Pokljuko. Če bi jo ubrali od jugozahoda do severovzhoda države, bi v tem času prečili celo Slovenijo, s svojimi vzponi pa so v tednu dni nabrali toliko višinskih metrov, da bi lahko vsak skoraj dvakrat zlezel z obale na Triglav.

Ni zime za eskime

Po dveh letih pravljičnih razmer s kičastimi razgledi na zasnežene vršace je tretje leto organizacije PPS-ja zima natrosila toliko snega, da je že povzročal težave. Številne proge so zato doživele obvoznice, nekatere so morali skrajšati, pripravljavcem prog pa so sive lase povzročali še sveže zapadel ali spihan sneg, močan veter, snežni zameti in plazovi. Nič kaj obetavna popotnica v teden urejanja neskončnih smučin, ki so jih neutrudni pripravljavci v nočnih in zgodnjih jutranjih urah ustvarjali iz sveže zasneženih snežnih poljan. Njihov trud je še posebej znalo ceniti 40 tekmovalcev iz Slovenije, Nemčije, Rusije in Norveške, med katerimi se je našlo šest ženk, neustrašnih Slovenk seveda! Starostno pisana – od 22 do 68 let – ekipa je kljub vsem razlikam dihala skupaj in pričarala sproščeno in pozitivno vzdušje, še kako potrebno za premagovanje skoraj 300 kilometrov tekaških smučin v raznolikih vremenskih razmerah. Seveda je bilo lažje ob spodbudnih besedah in okrepčevalnicah ob poti, za katere so poskrbeli lokalni klubi, društva in zanesenjaški domačini.

Od Pohorja do Pokljuke

Po sobotnem snidenju je štirideseterica v nedeljo, 14. februarja, že namazala svoje tekaške smuči, da so stekle po 60 kilometrih pohorskih smučinah: od Bolfenka prek Areha in Zgornje Brvi do Koče na Pesniku in končne »postaje« na Kopah. Tudi naslednji dan se je nadaljeval težek in sipek sneg, tokrat na Golteh, prepredenih s plazovi in z zameti, tako da je ponedeljkov končni števec pokazal 26 kilometrov: od žičnice do Kala mimo Doma na Smrekovcu do Pudgarskega in nazaj po isti poti. Torek ni postregel s pustnim rajanjem, ampak s soncem in z razkošnimi razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe, za nameček pa še z idealnim suhim snegom, tako da so smuči veselo drsele po klasični velikoplaninski progi: z Zelenega roba čez Malo planino do Dola in skozi Tiho dolino nazaj do Zelenega roba; na krožni progi se je nabralo 30 kilometrov.

Za četrti dan načrtovani Snežnik, lani izjemna uspešnica med udeleženci PPS-ja, letos ni zaživel, ker Zavod za gozdove Postojna ni izdal ustreznega dovoljenja, kljub zagotovilom organizatorjem o ekološki naravnanosti prireditve, ki jo podpirajo tudi ostali zavodi za gozdove in Triglavski narodni park. A se niso pustili ugnati v kozji rog in 45 kilometrov nove proge je steklo čez Babno in Loško polje do Bloške planote in Velikih Blok. Mraz z začetka tedna se je že prelevil v odjugo, ki je s počasnim snegom do konca tekaške preizkušnje dodatno izčrpavala tekače, ki pa so – okrepljeni z navdihujočim bronom Petre Majdič – 18. februarja nadaljevali v Trnovskem gozdu. Trasa Kalce–Grčarevec–Hrušica–Stara pošta–Javornik–spodnja postaja žičnice–Novi svet–Hotedršica je tekače popeljala med 51 kilometri posameznih dežnih kapelj, ki so se v sodni dan razbohotile v petek na Jelovici. Vztrajnost je tekače gnala iz Dražgoš na Rovtarico in prek Milega pogleda do Koble, kjer so na 36. kilometru zaradi nemogočih razmer prekinili etapo, ki bi jih sicer popeljala še nadaljnjih 12 kilometrov do Bohinjskega jezera.

Zadnji tekaški dan je Pokljuka, srce slovenskega teka na smučeh, zapisala zimsko pravljico. Štirideseterica je skupaj s snežinkami zaplesala na krožni trasi Šport hotel–Spodnji Goreljek–Zajamniki–Uskovnica–Rudno polje–Medvedova konta–Lepa Kopišča–Mrzli studenec–Kranjska dolina–Javorniška planina–Šport hotel in tako v žep spravila še zadnjih 48 kilometrov in osebno zmago ob premaganih 296 kilometrih po slovenskih visokih planotah.

Nazaj k naravi

"Tekmovanje je odlično uspelo, v prihodnje pa bomo morali k sodelovanju povabiti tudi več lokalnih turističnih organizacij, ki bi lahko tako tudi same razvijale tovrstni zeleni turizem in prevzele del organizacijskega in finančnega bremena, ki je trenutno na plečih posameznih zanesenjakov," je po uspešno izpeljanem tekaškem izzivu razmišljal idejni in organizacijski oče prireditve Iztok Kordiš iz smučarskega društva Krplje, ki so mu pri organizaciji letos na pomoč priskočili še smučarska društva Lovrenc na Pohorju, Branik, Kovinoplastika Lož in Bohinj, športna društva Planjava Babno polje, Najevska lipa in Dražgoše, TSD Novolit Olimpija Bloke, Unitur Rogla, Gorska reševalna služba, RTC Golte, RTC Velika planina, TSK Idrija in Timing Ljubljana. Kordiš pa je izpostavil še poanto vrnitve smučarskega teka nazaj k naravi: "Po vzoru tujine želimo preseči trenutno miselnost, da se ureja samo nekaj kilometrov tekaških prog v smučarskih središčih, saj lahko izkoristimo potencial in ljudem ponudimo odkrivanje lepot Slovenije tudi na tekaških smučeh. Tek na smučeh ni samo šport tekaških središč in bučnih množičnih prireditev, ampak je predvsem povezava posameznika z naravo in s samim seboj."