Mislil je, da bo moral nehati delati v skokih, potem pa ga je rešil Goran Janus

Medtem ko del slovenske skakalne ekipe tekmuje na poletnem grand prixu v Čajkovskem v Rusiji, Jani Grilc z Goranom Janusom bdi nad delom Petra Prevca. Letos mineva 30 let, odkar se je s trenerstvom začel poklicno ukvarjati 57-letni strokovnjak, ki še zdaleč ni "le" pomočnik glavnega trenerja. V slovenski reprezentanci je tisti mož, ki deluje kot desna Janusova roka in je zadolžen za vsebinsko izvedbo programov treningov, med drugim pa tudi za program specialne tehnične vadbe. O skokih nenehno razmišlja, saj so njegova športna ljubezen. Našega najboljšega skakalca Petra Prevca pozna že vrsto let, še iz časov, ko sta skupaj sodelovala v klubu v Kranju. Tam je sodeloval tudi s prvim Slovencem, ki je pozneje osvojil veliki kristalni globus – s Primožem Peterko.

Zakaj smo Slovenci tako dobri v skokih?
To stvar bi navezal na zadnjih pet, šest let. Stvari so se vsako leto izboljševale. Prej so bila obdobja, ko so bili določeni uspehi, ni pa bilo kontinuitete, kot je zdaj. Zlasti ekipne tekme so to pokazale. V zadnjih petih letih smo nanizali devet zmag, prej nobene. Ekipa je močnejša. Ni vse odvisno od posameznika, čeprav v zadnjem obdobju veliko sloni na Petru Prevcu. Vidi se razlika, če gledamo čas Primoža Peterke, ko je bil sam, zraven pa so bile na vsake toliko časa še kakšne pikice.

Verjetno tudi tradicija skokov v Sloveniji vpliva na to.
Zagotovo. Dobrodošlo je, da je veliko klubov. Podmladek je nadarjen, zato ni naključje, da imamo dobre skakalce. Povrhu vsega imamo Slovenci radi skoke, zato približno 20 klubov funkcionira v tekmovalnem smislu.

Jani Grilc o bratih Prevc

Pa še velika skakalna centra v Planici in Kranju.
Nekdaj smo ogromno potovali po tujini, ker doma nismo imeli tega. In to že z mlajšimi selekcijami. Praktično vse skoke smo morali opraviti v tujini. Zdaj je lažje.

Velik premik so športni razredi na ekonomski šoli v Kranju. Ti fantje, ki gredo v srednjo šolo, so pod nadzorom treninga in šole. Za njih skrbi ekipa trenerjev, da po vzgojni, učni in trenažni poti funkcionirajo normalno. Zaradi tega pridejo v člansko reprezentanco formirani skakalci. To so ključne stvari.

Ali pripomore k temu tudi vseslovenska združitev? Izdelava dresov (Dali in Zlata Tepeš), okovja (Peter Slatnar), smuči (Elan, zdaj Peter Slatnar), odlične pogoje za delo na skakalnicah imamo v domačem okolju …
V preteklosti smo imeli podporo v smučeh, preostalo smo morali vse kupovati. Težava so bili okovje in dresi. Po tej plati je zdaj dobro, da je Peter Slatnar začel delati okovja, Dali pa drese. Lažje je, ampak to imajo tudi tujci. Smo se pa približali najboljšim. Morda imajo še vedno rahlo tehnološko prednost, vendar jim sledimo. Včasih smo le gledali, kaj je kdo vpeljal v skoke. Zaradi dobrih rezultatov nam Smučarska zveza Slovenije zagotovlja finance za opravljanje celotnega dela. Ljubo Jasnič in Tomaž Verdnik sta se potrudila, da lahko normalno funkcioniramo.

Peter Prevc mu zaupa, saj sodelujeta že vrsto let. Foto: Vid Ponikvar To je dokaz, da se v Sloveniji da združiti znanje in moč za skupno dobro.
Čeprav smo majhni, lahko nekaj naredimo. Slovenci smo kot posamezniki uspešni v več športih. Pa ne le v športu, tudi drugod. V našem primeru sta se tehnološko in strokovno znanje povezala v celoto, kar zdaj s pridom izkoriščamo.

Ali ste dali Petru Slatnarju idejo za okovja, ki jih zdaj uporabljajo praktično vsi skakalci?
Prej so bila okovja plastična. Dobavljali smo jih iz Nemčije. Nenehno so se lomila. Bila so draga, material pa se je hitro izrabil. Včasih je bilo že nevarno. Ker poznam Petra in vem, kako napreden je pri svojem delu in da ga te stvari zanimajo, sem ga vprašal, ali bi se lotil te stvari. Enkrat sva razdrla okovje, da je to videl, nato pa se je s tem začel ukvarjati. Zdaj približno 80 odstotkov skakalcev v svetovnem pokalu nastopa z njegovim okovjem.

Veliko razmišljate o skokih?
Zadnja leta, odkar je Goran Janus glavni trener, skrbim za pripravo skakalcev. Skupaj s kondicijskim trenerjem Matjažem Polakom vodiva pripravo tekmovalcev – kondicijsko-specialen del. Veliko je treba razmišljati. Če telo in glava ne delujeta vzporedno, je v skokih težko na skakalnici. Skrbim za področje, ki je zelo občutljivo. Na podlagi izkušenj in znanja iz preteklosti je lažje.

Ne prezrite:

Od aprila do začetka sezone imate torej veliko dela.
Dolgčas mi ni (smeh, op. p.). Delo si naložim sam. Če si ga ne, potem nimam rdeče niti in nastanejo težave. V skokih lahko hitro zaideš, zato se nam ni nikdar obnesla stvar s tujci, ker so prihajali in odhajali. Pri nas imamo srečo v tem, da smo geografsko majhni in lahko delamo s takšnim sistemom. V Nemčiji in Avstriji delajo podobno, vendar imajo več točk po državi. Pri nas je vse na enem mestu in držimo skupaj.

Ekipa trenerjev, ki ji Goran Janus zaupa: Matjaž Polak, Jani Grilc in Nejc Frank. Foto: Vid Ponikvar Profesionalno ste trener 30 let. Ali so vam v tem času stvari kdaj zrasle čez glavo?
Velikokrat … Prvih deset ali več let smo morali v klubih volontersko graditi celo objekte. S tem je bilo dosti dodatnega dela. Potem je pozimi sledila priprava skakalnic. Zdaj je luksuz v primerjavi s takratnim obdobjem. Dve leti sem bil trener kadetske in mladinske reprezentance. Plaval sem med Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) in klubom Triglav Kranj. V B-ekipi sem deloval skupaj z Gorazdom Pogorelčnikom in nato v tej ekipi še z Janusom.

Leta 2010 sem imel nato zdravstvene težave, kar se mi je letos ponovilo. Epileptične napade. Do leta 2010 sem bil trener, po teh težavah pa so mi v Kranju rekli, da gre vodja v večnamenski dvorani na Planini v Kranju v pokoj. Vprašali so me, ali bi prevzel njegovo službo. Sprejel sem, nato pa je prišel Janus in me vprašal, ali grem z njim delat v A-reprezentanco.

Ste takrat mislili, da bo s skoki konec?
Da. Preprosto je bilo včasih že preveč. Težko je bilo funkcionirati med močnim klubom in reprezentanco. Trenerji so se menjavali. Z nekaterimi je bilo lažje, z nekaterimi težje. Včasih sem imel občutek, da delamo in hkrati vse podiramo. Stvari se potem naberejo. Tudi fantje so po svoje zahtevni. Saj so pridni, vendar se je nabralo. Tisto obdobje je bilo težko.

So vam zdravniki odsvetovali delo v skokih?
Priporočali so mi, naj si najdem manj stresno službo. Ko sem se pogovarjal z nevrologom, mi je rekel, naj razmislim o tem, zakaj je prišlo do te faze in kaj bi bilo, če bi opustil to delo. Vem, da bi se pojavila praznina. Rekel mi je, da ne vidi težav, če bom v okolju, v katerem bom užival in delal, kar znam.

Goran Janus mu je ponudil roko, ko jo je najbolj potreboval. Foto: Vid Ponikvar Janus vas je torej potegnil ven.
Poklical me je in smo se dogovorili. Takrat so hoteli pripeljati tujce in povedal sem jim, da smo imeli z njimi slabe izkušnje. Nočem reči, da niso bili strokovni, vendar delo iz tujine težko prestaviš sem. Dejal sem, da moramo sami zgraditi uspešen koncept. Toliko let delamo in sodelujemo s Fakulteto za šport, s klubi, imamo izobražene ljudi, tako da nam lahko uspe. Vse do A-ekipe je bilo dobro narejeno, tam pa so nastajale težave. Malce se zapleteš in na vrhu ni tako, kot bi moralo biti. To da potem celotno sliko, pa čeprav je pod vrhom morda vse dobro. Goran me je prepričal, postavil mi je izziv in jaz sem ga sprejel.

S tem ste verjetno dobili nov zagon?
Zagotovo, ker sem lahko delal na način, ki mi je pisan na kožo. Z nekaterimi skakalci smo bili že prej skupaj. Petra Prevca sem že poznal iz kluba, kjer sem ga treniral. Vedel sem, kje so rezerve in kaj lahko naredimo. Skozi ta koncept dela se je videlo, da rastemo. Formula je bila prava.

Bi lahko rekli, da ste zdravje dali za skoke?
Tega ravno ne bi rekel. Vsak je sam kriv za svoja dejanja, moram pa reči, da so se stvari nakopičile. Zlasti če si toliko pri stvari. Morda je razlog tudi v tem, da stvari jemljem preveč čustveno. Nisem oseba, ki pusti, da bi šle težave kar mimo, potem pa se to kopiči.

Ali so skoki vaša ljubezen?
Kot šport zagotovo so, sicer ne bi toliko časa zdržal. Pomembno je to, kakšne ljudi imaš okoli sebe. Moram reči, da smo imeli že v klubu Triglav Kranj v predsedniku močno osebo, ki nas je dvignila tako visoko. Tam sem se utrdil in tako prišel pripravljen na višjo instanco. Takšen ritem je v A-ekipi težko držati. Veliko jih tega ne prenese, ne zdržijo toliko let. To, da kot ekipa zdržiš šest let, se redko zgodi. Tudi v tujini.

O tehniki skokov ima veliko znanja, zato mu skakalci zaupajo. Na fotografiji natančno opazuje imitacijo skoka Petra Prevca. Foto: Vid Ponikvar Skakalci pogosto izpostavljajo družino, to, da jim stoji ob strani, da so svojci trpežni … Verjetno pri trenerjih ni nič drugače.
Ne, ni. V tem času so se mi rodili otroci, žena je bila veliko sama. Doma smo nenehno urejali stanovanje. Zdaj so že vnukinje. Ni tako kot pri preostalih družinah, ki so vsak dan skupaj.

Kje preživljate dopust? V nasprotju s fanti verjetno ne hodite na počitnice v eksotične države.
Ne, ne hodim. Enkrat sem bil sicer v Egiptu. Robert Kranjec mi je ob koncu ene od preteklih sezon v zahvalo plačal sedemdnevni paket. Najprej se je pošalil z mano. Na finalu v Planici je rekel, naj pridem v sobo, ker bo končal kariero in bi se rad poslovil. Seveda sem hitro zagrabil in priletel. Začel se je smejati in mi dal darilo za naju z ženo. Dejal je, naj greva, da se ne bom samo po Sloveniji valjal (smeh, op. p.). Kar zadeva dopust, seveda.

Si sploh lahko vzamete kaj dopusta?
Bolj malo. Aprila kakšen teden, največ deset dni, nato julija in morda še sem ter tja kakšen dan. Energijo mi dajejo sodelavci. Zelo dobro se razumem z vsemi. Konec koncev te z rezultati dvignejo tudi fantje. Veliko mi pomeni, če dober tekmovalec verjame v sistem dela in mi zaupa. Da je pomirjen, ko mu dam kakšno nalogo, in jo opravi.

To je tisto zaupanje, ki ti daje dodatno energijo. Če gre za boljšega tekmovalca, to pride še toliko bolj do izraza in je lažje. Petra zelo dobro poznam in on moj način dela. Navajen ga je že od prej. Ve, kdaj je potrebna nadgradnja.

Tudi sam ima ob koncu svetovnega pokala v Planici svoje privržence. Foto: Vid Ponikvar Ta ga verjetno zelo zanima, saj želi biti v skokih še naprej uspešen.
Všeč mi je, da je iz sezono v sezono bolj zahteven. Noče komplicirati, želi pa utemeljitev, zakaj je kakšna stvar potrebna. Zanimajo ga podrobnosti in hoče se naučiti še več. Petra dobro razumem, tako njegovo notranje kot zunanje delovanje, tudi motoriko. Vem, zakaj je enkrat tak, drugič drugačen. Zaradi tega lažje prilagodimo program. On to čuti. To me drži pokonci, da lahko najuspešnejšega tekmovalca s svojim načinom dela pripeljem skozi pripravljalno obdobje v zimo. Do zdaj je bilo tako.

Kaj imajo zmagovalci, kot sta Peter Prevc in Primož Peterka, konec koncev pa tudi Robert Kranjec in Jurij Tepeš?
Vsak je malce drugačen, eno stvar pa imajo skupno. Vsi so zelo adrenalinski, delavci, garači in vsi so pri določenih stvareh izredno natančni. Pri izvedbi imajo dodano vrednost, zlasti ko so pripravljeni. Ne samo v glavi, ampak tudi v načinu gibanja, motoriki. Boljši so v poznavanju samega sebe. Iz sebe znajo izvleči maksimum. To so šampioni v dobesednem pomenu besede. Vemo, koliko časa je bil uspešen Primož, zdaj je Peter, vemo, na kakšnih vrhovih je bil Robi …

So zmagovalci drugačni ljudje?
Njihova miselnost je drugačna. Motivacije imajo toliko, da gredo čez rob. Vsi skakalci so pridni, vendar se preostali preveč primerjajo z najboljšimi, v notranjosti pa ne čutijo, da je razlika. O teh stvareh se je treba s fanti veliko pogovarjati, ker jermen tudi pade dol. Nenehno hodiš po tankem ledu.

Uspehi Petra Prevca ga še dodatno motivirajo, saj ve, da dela na pravi način. Foto: Vid Ponikvar Ste, ko ste začeli delati s Petrom, vedeli, da ima nekaj več? Ali zdaj pri kom vidite kaj podobnega?
Za mlade težko govorim, ker smo premalo v stiku. Za tisto generacijo lahko, ker sem videl enako stare fante. Testi ne pokažejo vsega. Mehkobe, kinestetičnih občutkov in lahkotnosti ne moreš izmeriti. Ti so včasih varljivi, zato niti Peter niti Robi v svoji generaciji nista bila povsem v prvem planu. Bila sta izrazito nižje. Nista izstopala po eksplozivnosti, rezultatih na skakalnicah. Bila sta blizu, vendar oddaljena.

Spomnim se, da Peter tega ni kazal. Če vidiš, kaj ima v sebi in da ne kaže takšnih skokov, mu začneš te stvari vzbujati na treningu, potem pa pride ven povsem drug tekmovalec. Če takrat ne bi ubrali takšnega načina, bi lahko pri 15 letih zajadral v kakšen drug šport.

Vsi dobro vemo, da je zelo težko ostati na vrhu. Ste ste se po izvrstni sezoni Petra odločili, da boste vpeljali kaj novega in ga tako poskušali zadržati na vrhu?
Upoštevati je treba, kaj je počel, da je prišel do te točke. Ne le v smislu treninga, ampak tudi v času, ko ne trenira. Ostati mora tak, kot je, in na stvari gledati realno. Znati mora živeti za šport, ko ni treningov. Biti profesionalec ter se negovati v osebnostnem in psihološkem smislu.

Tako bo ostal na realnih tleh in sledil tistemu, zaradi česar je prišel tako visoko. Nato stvari le dodajaš. Gledamo, da ima vsako obdobje tisto, kar mora imeti. Zaupati mora stvarem in biti stoodstoten. Za primer: maja jih kondicijski trener Matjaž Polak močno priganja in takrat se mora prepričati, da pije kri. Iti mora čez mejo, saj gre lahko iz te podlage še višje. Tako postaneš psihično trden in rasteš pri sebi, če si dobro pripravljen.

Za Petra verjame, da je sposoben več let zmagovati, vendar dodaja, da na to vpliva veliko dejavnikov. Foto: Vid Ponikvar Pri skokih se lahko stvari hitro podrejo, če kaj izpustiš.
Podira se pri tistih fantih, ki teh stvari ne razumejo dobro. Večina bi rada na hitro dosegla dober rezultat. Pri skokih moraš biti potrpežljiv in slediti vsem, nato pa se odpreš. S Petrom sva se po sezoni, ko je izgubil bitko s Severinom Freundom, pogovarjala in po 15 minutah je vedel, da bitke ni izgubil v Planici, ampak na prejšnjih tekmah, na katerih je nihal.

Ko je videl, koliko vrhunskih tekem je imel in koliko takšnih, v katerih je bil pod desetim mestom, je spoznal, zakaj ni bil prvi. Videl je tudi, da je že poleti nihal. Lani smo poleg eksplozivnosti in moči vse skupaj s tehničnimi vajami spravili v sorazmerno raven, zato ni nihal. Moramo pa kakšne stvari dodati, da ni vse enolično, a ne smemo iz tega okvira. Je pa to zelo težko. Peter tudi letos konstantno dobro skače.

Ali menite, da je sposoben več zim ostati v vrhu?
Upam, da je. Za zdaj se je pokazalo, da je, vendar je to težko reči. Nikoli ne veš, kdaj boš zbolel in izgubil nekaj moči. Takrat so kinestetični občutki slabši in ne skačeš refleksno. Tudi prek dr. Knapa skrbimo za zdravje. Poleg tega je pomembna vsa oprema. Zdaj bo zelo pomembno, da bodo smuči za zimo, ko bo mraz, prave. Ogromno dejavnikov je.

Severin Freund in Peter Prevc sta velika tekmeca. Nemec je moral letos na operacijo, a Grilc pravi, da lahko namesto njega vskoči tudi kakšen nov skakalec. Foto: Sportida Ali lahko pomaga to, da sta imela glavna konkurenta v pretekli zimi Severin Freund in Kenneth Gangnes operaciji, ali lahko pride povsem nov skakalec, ki bo zdržal vso zimo?
Lahko pride, ker jih veliko skače na visoki ravni, vprašanje pa je, koliko časa bi ta skakalec zdržal. Takih je malo, a prihajajo, kar se dobro vidi. Kandidatov je kar nekaj. Ne sme spati. Letos nas čaka kar težka sezona, ker smo si mejo postavili tako visoko.

Cilj je verjetno, da se kot ekipa in med posamezniki zadržite pri vrhu.
Tako je. Če na začetku karkoli ne gre tako, kot bi moralo, se takoj začneš spraševati. Treba je prebroditi prve tekme.

Kako pa vam ugaja vloga pomočnika?
V tej ekipi sem najbolj zadovoljen. Opravljam delo, ki mi je zanimivo in ga poznam. V klubu sem ga gradil s pomočjo sodelavcev, strokovnjakov. V zadovoljstvo mi je, če sistem treninga spravim v celoto in  če ta prinese rezultate. Goran Janus te stvari razume. "Vidim, da stvari tečejo," mi pravi, kar me dvigne. Če nimaš težav z najboljšim tekmovalcem, je to dodaten plus. Pride tudi kakšno težje obdobje, kar pa je razumljivo.

Ste kot pomočnik dobro plačani?
Še pred tremi leti sem delal za drobiž. S tistim ne bi mogel živeti. Zadnji dve leti, tri leta je boljše. Ni super, je pa v redu.

Ali kot pomočniki dobite finančno nagrado ob uspehih?
Nagrado smo dobili le od Smučarske zveze Slovenije.

Robert Kranjec ga je prijetno presenetil in se mu zahvalil, sprva pa se je malce poigral z njim. Foto: Vid Ponikvar Kaj pa, ko je Peter Prevc osvojil srebrno in bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Sočiju? Sicer je predvideno, da le skakalec in glavni trener prejmeta nagrado od ministrstva in Olimpijskega komiteja Slovenije.
Po Sočiju je bil Goran zelo pošten in delež, ki ga je prejel, razdelil med nas tri (drugi pomočnik je Nejc Frank, op. p.). Vsa čast mu za to. Toliko je pošten, da pozna najini vlogi. Sam je rekel, da mora biti tako. Tudi letos, ko nas je predsednik Borut Pahor nagradil z redom za zasluge, so fantje rekli, da jih moramo dobiti vsi. To sem naknadno slišal od zanesljivih virov. Peter je vprašal, zakaj je tudi jaz ne dobim, potem pa sem jo. Takšna stvar te motivira. Kot pomočnik pa ne moreš obogateti.

Ne bi rad, da bi bilo slišati, kot da vas pošiljam v pokoj, saj super delate, a me vseeno zanima, koliko časa se še vidite v skokih.
Nenehno imam občutek, da sem mlajši, kot sem. Morda tudi zato, ker imam mlade ljudi okoli sebe in ker je okolje pozitivno. To je bistveno. Če ni rezultatov, se tudi staraš hitreje. Bomo videli, kako bo. Morda bom hitro končal, morda pa še vztrajal. Če bo ostalo tako, kot je zdaj, bi rad še nekaj let treniral.