Robertu Kranjcu je Afrika spremenila življenje in ga naredila ponosnega (video)

Vam ugaja tamkajšnje ozračje?
Zelo. Konstantno je 33 stopinj, voda ima 30 stopinj Celzija. Bolje ne more biti. Voda ima tudi na globini 30 stopinj Celzija, ker je blizu ekvatorja.

Kolikokrat je bila hčerka Pika v Indoneziji?
Trikrat.

Ste na letalu in poti imeli kakšne težave?
Nikdar jih ni bilo. Prvič smo šli, ko je bila stara manj kot eno leto. Težava je le v starših.

Ali je letos splavala?
Še kakšen teden bi potrebovala, sicer pa je bila nenehno v vodi.

Lani je bila na zaključku svetovnega pokala ob vaši zmagi v Planici v središču pozornosti. Trenutek, ki si ga boste verjetno za vedno zapomnili. Ko ste dajali intervju za mednarodno televizijo, je rekla: "Jst sem Pika."
Sploh nisem načrtoval, da bi bila Pika zraven v živo. Tomi (Tomi Trbovc, predstavnik za stike z javnostjo na SZS, op. p.) je rekel, naj jo vzamem v naročje. Sicer je sramežljiva, ko prvič vidi ljudi, tam je pa kar spregovorila. Pravi trenutek je bil.

Kakšno zadovoljstvo vama je prinesla v življenje?
Ne znam povedati … Izjemno je. Prvih nekaj mesecev je sicer bilo zelo težko. Dobila sva jo, ko je bila stara sedem mesecev. Ko je partnerica noseča, se imaš čas pripraviti, ona pa je bila že rojena. Prvi mesec je bilo naporno, nisem vedel, kaj početi. Zdaj pa je super, zelo je prijazna in pridna.

"Ko je bila Pika stara šest mesecev, sva bila na tamkajšnjem sodišču, pri sedmih mesecih pa jo je šla Špela iskat."

Kako ste izbrali državo, od koder boste pripeljali Piko? Ali obstajajo določene države, iz katerih lahko pripelješ otroka?
Če greš na svojo roko, ni težav. Vse moraš samo urediti z ministrstvi.

Kako to, da sta se odločila za Afriko, ki vama je v pozitivnem smislu spremenila življenje?
Vse sva se pozanimala, za Rusijo, Balkan, vendar sva na koncu, ko sva spoznala sistem, ugotovila, da bi pomoč najraje ponudila afriškemu otroku. Tam je bilo najlažje urediti vse potrebne stvari. Čakala sva le štiri mesece. Najprej sva prišla v stik z osebo v Afriki. Ko je bila Pika stara šest mesecev, sva bila na tamkajšnjem sodišču, pri sedmih mesecih pa jo je šla Špela iskat.

Ali ste lahko izbirali?
Izbiraš spol in približno starost do tretjega leta. Rekla sva, da nama je vseeno. Želela sva le, da bi bil otrok star do enega leta, da bi bilo potem lažje zaradi vzgoje. Glede vsega drugega sva se prepustila.

Sta tudi v Sloveniji poskušala posvojiti?
Tudi pri nas se da, vendar čakaš deset let, ker si v čakalni vrsti. Klicali bi me pri 40 letih …

Kako se počuti v vrtcu, zdaj ko je stara tri leta?
Super je. Pika je multipraktik.

Kako pa slovenski otroci gledajo nanjo, ker je drugačne polti?
Otroci pri tej starosti so brezmadežni. Morda kakšen starejši reče črnka. Čez to bo morala iti, ko bo v osnovni šoli, bo pa potem zaradi tega toliko močnejša.

Pika ga občasno obišče na treningu, vendar skakalka ne bo. "Temnopolti ljudje po zraku niso plovni. Okončine imajo daljše," pravi Robi.

Verjetno se počutite super, ko prihajate s prizorišč z različnih koncev sveta in vas žena pričaka s Piko?
Super občutek je. Ko grem enkrat na tekme, vse skupaj odmislim. Ni mi težko biti na prizoriščih, ker se zahvaljujoč tehnologiji lahko vidimo in slišimo vsak dan.

Ali vas kdaj obišče na treningih?
Morda gre kdaj v Kranj, nekajkrat je bila v Planici, sicer pa ima svoj šport. Začela je trenirati atletiko.

Skoki in Pika?
Ne, skoki niso za temnopolte ljudi, ker imajo predolge okončine. V zraku niso plovni, zato nima smisla, da skače. S Špelo meniva, da je najbolje, da je v športu. Že iz vidika vzgoje.

Koliko pa je žena Špela pripomogla, da ste v težkih trenutkih ostali na nogah?
Zlasti po olimpijski sezoni, ko sem imel slabe rezultate, je dobrodošlo, da se lahko s kom pogovoriš. Ponavadi je najbolje, da zamenjaš temo. Za globlje pogovore je najprimernejši športni psiholog, je pa v težkih trenutkih zelo pomembno, da ti nekdo stoji ob strani, kot je meni Špela. Ko ti gre vse kot po maslu, tako ali tako ne potrebuješ nikogar. Tudi Gorana ne.

Ali je bil kdaj takšen trenutek, da ste si rekli, da boste vse pustili?
Za zdaj se to še ni zgodilo. Le lani na Japonskem mi je enkrat vse dol padlo, ni mi bilo do tekem. Tako so se mi zagabile, da sem bil 14 dni doma.

Ste zaradi družinskega življenja kaj manj na motorju?
Letos sem se le enkrat malce peljal. Normalno je, da je manj časa za to, a bo tudi to še prišlo, ko se bova s Špelo kam zapeljala ali pa se bom odpeljal na dirkališče.

Kakšna strast je za vas motor?
Že od majhnega sem si ga želel. Mamici sem rekel, da bom imel motor, ko bom velik. To mi je ostalo. Na motorju se sprostim, tam sem sam, imam čelado in svoj mir. Sem v popolnoma drugem svetu, tako kot pod vodo.

"Ko ti gre vse kot po maslu, tako ali tako ne potrebuješ nikogar."

Z leti kaj usiha ta ljubezen?
Ne, ljubezen ostaja, le manj kilometrov naredim, ker mi zmanjkuje časa.

Vas kaj mika, da bi kdaj odpeljali kakšno dirko?
Ne bi šel, ker bi zagotovo padel, zagotovo bi se preveč vživel. Dovolj mi je že to, da se po dirkališču peljem brez tekmovalnega naboja. Že to je zame stres, da se peljem hitreje kot po cesti. Na cesti motorja nikoli nisem privil do konca, ker je nevarno.

Kakšna je bila najvišja hitrost?
Na dirkališču v Brnu sem šel po ciljni ravnini približno 270 kilometrov na uro.

Kaj je bolj adrenalinsko, leteti na letalnici v poden ali se z motorjem voziti po dirkališču?
Oboje enako. Prvi polet ali iti na pisto je zelo podobno. Čeprav je pri poletih nenehno malce strahospoštovanja. Tudi na motorju lahko v vsakem ovinku padeš. Res pa je, da motorja ne vozim na polno, ker pazim, da se mi ne bi kaj zgodilo, saj potem ne bi mogel skakati.

Kako dolgo menite, da lahko gojite skakalno ljubezen? Do kdaj boste še aktivno skakali?
To je povsem odvisno od dveh stvari. Prva je motivacija, druga je zdravje. Za zdaj imam tega še v izobilju. Najbolj všeč mi je to, da imam trenutno takšne pogoje, ki jih nisem imel nikdar v karieri. V Planici imamo nordijski center, kmalu bomo imeli tudi nov vetrovnik, kjer se bo dalo odskočiti s smučmi. Za zdaj mi je ogromno koristil vetrovnik pri Akrapoviču, kjer sem bil po eno uro pred vsako tekmo. Tukaj je še Kranj … Zdaj sem več doma kot v preteklosti. Ko sem bil star 20 let, sem skakal na 14 dni. Prav tako imam zdaj več dresov kot prej, na skoraj vsake 14 dni imam novega. Za vso opremo je odlično poskrbljeno.

Videti je, da vas nič ne uniči. Zadnjo sezono ste skakali s poškodovano roko …
(Smeh, op. p.) Na te poškodbe imam svoj pogled. V zadnji sezoni sem bil zelo posiljen, da sem skakal s tem komolcem. Če ne bi, potem ne bi nastopal. Na koncu se mi je obrestovalo. Nenehno sem bil nekaj poškodovan, a me ne moti.

"Rane se mi res zelo hitro celijo. Tudi če se kam udarim ali popraskam, se mi koža hitro zaceli."

Ali imate supercelice, ki se hitro regenerirajo?
Rane se mi res zelo hitro celijo. Tudi če se kam udarim ali popraskam, se mi koža hitro zaceli.

Potem bi lahko igrali v ameriškem filmu kot kakšen superjunak, ki se hitro regenerira …
(Smeh, op. p.) Dobro se celim. Po očetovi strani ni bil nihče bolan, tudi sam nisem.

Imate pa veliko smole, ker se vam takšne stvari zgodijo v najmanj primernem trenutku. Tudi na olimpijskih igrah v Sočiju ste si poškodovali koleno …
Na olimpijskih igrah me je poškodba potrla, a sem s poškodovanim kolenom čez teden dni že skakal na ekipni tekmi. Mislim, da ni skakalca, ki bi šel skakat s takšno poškodbo. Stranska vez se mi je držala le še za malenkost.

Imate visok prag bolečine?
Imam. Komolec me nenehno boli in me je vso zadnjo sezono. 17. maja imam operacijo, ko mi bodo odstranili kovino. Malce me bodo porezali, pobrali kovino ven in bom šel domov ter popoldne na trening.

Bi v Sočiju lahko stali ob Petru Prevcu na zmagovalnem odru?
Na treningih sem bil po daljavah okoli tretjega mesta. Forma se mi je strmo vzpenjala. Olimpijska medalja je bila moj cilj in do konca sem verjel. Ko sem padel, sem vedel, da je splavala po zlu.

Na kaj pa ste v skokih najbolj ponosni?
Bronasta ekipna medalja na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002 in naslov prvaka v poletih v Vikersundu 2012 sta zame največja dosežka. Najbolj pa sem ponosen, da sva posojila Piko.

"Olimpijska medalja je bila moj cilj in do konca sem verjel. Ko sem padel, sem vedel, da je splavala po zlu."

Vam je kaj lažje skakati, ko ob sebi vidite skakalca tipa Noriaki Kasai, ki pri 43 letih še vedno odlično skače?
Japonci so po konstrukciji drugačni od nas. Metabolizem imajo prav tako drugačen. Opazujem ga, on veliko moči privarčuje s tem, ko ne skače na treningih. Morda bo tudi meni to kdaj koristilo. Res je neverjeten. Letos je šel nekajkrat kar neposredno na tekmo, brez predhodnega skoka.

Vi še niste v tej fazi, da bi bili zmožni kaj takega?
Ne. Res pa je, da sem na tekmah začel malce bolj poslušati samega sebe in ne norim tako kot nekoč, ko sem zjutraj na polno treniral kondicijo, nato pa šel skakat.

Kasai je dejal, da bo skakal do 50. leta starosti. Si upate reči, da boste vi nastopali do 40. leta starosti?
Ne vem (smeh, op. p.) … Do olimpijskih iger 2018 zagotovo, kaj bo naprej, pa bom videl. Če bom zraven najboljših, bom, ker mi je lepo. Ne trpim, nič mi ni težko narediti. Fantje v reprezentanci so super, s trenerji se dobro razumemo, veliko je smeha. Vsi so mladi in v njihovi družbi se dobro počutim.

Ali vam s svojimi dosežki dodatno motivacijo daje tudi Peter Prevc?
Zagotovo. Celotno ekipo drži pokonci. A to ni edina motivacija, jaz skušam izpolniti svoje cilje. Če to storim, sem zadovoljen. Dobrodošlo pa je, da imaš takšnega skakalca na treningu, ki te vleče naprej. To se zlasti pozna na tekmah, ko so dobri rezultati in v ciljnem izteku čakamo, ali bo zmagal ali ne. Prej smo se že vsi žalostni odpravili domov, zdaj pa je drugače. Vsi smo veseli njegovih uspehov in hitreje pozabimo slabo voljo.

Noriaki Kasai bi rad skakal do 50. leta starosti. Kaj pa Kranjec? "Do olimpijskih iger 2018 zagotovo, kaj bo naprej, pa bom videl," pravi 34 letni Kranjčan.

Kakšen je Peter v vaših očeh?
Ko je prišel v reprezentanco, je bil že fizično razvit, vsako leto pa se je izpopolnjeval. Da je močan na tekmah, se je že prej vedelo. Glede na to, da ni prav posebej eksploziven, pa ima izvrsten občutek za prelet. Tukaj je v zadnji zimi deklasiral vse. Vesel sem njegovih uspehov. Sicer pa je nenehno isti. Pero je umirjen, ni takšen, da bi se hvalil ali govoril šale. Zelo dobro mi je v njegovi družbi.

Kako pa se razumeta glede na to, da ste enajst let starejši od njega?
Z vsemi se dobro razumem. Saj se pojavi kakšen konflikt, ker smo toliko časa skupaj, vendar se držimo vodila, prej rešiš, lažje greš naprej.

Se že počutite kot oče v slovenski reprezentanci, ker prihajajo vse mlajši? Zdaj se vam je pridružil še 16-letni Domen Prevc.
Ne, prav nič. Mladina je povsem drugačna, kot smo bili mi. Ko sem bil mlajši, sem veliko bolj spoštoval starejše kot ti mlajši danes. Zdaj je bolje, da sem jaz tiho in imam mir.

Včasih je verjetno še roka zapela?
Ja, sem dobil kakšen udarec od starejših.

"Pero je umirjen, ni takšen, da bi se hvalil ali govoril šale. Zelo dobro mi je v njegovi družbi."

Ali je bilo druženje takrat med skakalci kaj drugačno?
Bilo je. Zdaj je vse strogo profesionalno. Danes jih je 30 v ospredju, deset pa jih skače na milimeter.

Ali vam je bilo takrat lepše?
Trenutno mi je super. Kar je bilo nekoč, mora pa tako ali tako vsak doživeti, ko je mlad, če povem pošteno …

Nekdaj so skoki veljali za šport, v katerem je veliko alkohola …
Po tekmi smo šli kdaj ven in bili malce bolj živahni. Tisto, ko se je govorilo, da se je nenehno popivalo, pa ni res. Ko je bila tekma, je bila tekma.

Ali vam je zdaj ob Prevcu kaj lažje? Verjetno ne čutite takšnega pritiska kot ste ga pred leti, ko so bile vse oči uprte v vas?
Bremena je morda manj, vendar menim, da z leti postaneš bolj čvrst. Včasih sem preveč hotel od sebe. Vedno sem se hotel dokazovati drugim in to je bila napaka. Trenerjem sem se hotel dokazati, namesto da bi se sebi, kot to počnem zdaj. Konec koncev ne skačem za Gorana Janusa in druge trenerje, ampak zase. Od majhnega sem bil nenehno zapostavljen. V vseh reprezentancah so me porinili v ozadje. Ko sem prišel zraven, pa mi je ostalo v podzavesti, da se moram vsem dokazovati.

Omenili ste Gorana Janusa. Zakaj mislite, da so slovenski skoki doživeli takšen razcvet pod njegovim vodstvom in z njegovo ekipo?
Eno je to, da so pogoji za delo povsem drugačni. Imamo tudi boljšo opremo kot nekdaj. Na razpolago imamo več dresov, več trenerjev. Goran je na skakalnici, za tehniko je zadolžen Jani Grilc z Goranom, Matjaž Polak nadzoruje kondicijo, Nejc Frank pomaga pri vsem, zdaj smo imeli posebnega trenerja še pri akrobatiki. Prej je bil na primer Matjaž Zupan za vse stvari. Dobrodošlo je, da ni le en človek za vse.

"Domen Prevc pri postavitvi smuči ob preletu zajame veliko zraka. Upor nanj deluje tako, da je to neverjetno. Poleti bi rad ta prelet naštudiral."

Ali je Janus tudi strog trener?
Zna tudi zaropotati in ti v obraz reči, da vse skupaj ni za nikamor. Potem začneš pri sebi razmišljati. Ni pa človek, ki bi dolgovezil. Po treh besedah ti je vse jasno.

Kakšne so vaše želje za prihodnjo sezono?
Poleti bi rad naštudiral prelet, kot ga imata Domen Prevc in tudi njegov brat Peter. Če ga bom malce popravil, bo že veliko.

Kaj je pri Domnu tako posebnega?
Pri postavitvi smuči ob preletu zajeme veliko zraka. Upor nanj deluje tako, da je to neverjetno.

Potem se od njega tudi kaj naučite …
Zagotovo. Pri prvem delu je od vseh daleč najboljši.

Za konec še povejte, kaj bi kot aktiven skakalec še radi dosegli.
Moj cilj so olimpijske igre. Rad bi bil zraven, kot sem bil v drugem delu letošnje sezone. Če bom šel v tej smeri, bom povsem zadovoljen. Posamična olimpijska medalja pa je jasna želja.