Muhasta zvezdnica in arogantni Italijan ali umetnica in mojster?

Tina Maze ne popušča in ne odstopa niti za ped. Morda veleslalomska premoč, sicer eden od ključnih podpornih stebrov njene letošnje smučarske simfonije, resda ni več tako izrazita kot v prvem delu sezone, ko je bilo več kot očitno, da je na novih smučeh znala rutinirano unovčiti vse svoje prednosti pred tekmicami. Vseeno pa je prav neverjetno opazovati vsestransko tekmovalko, ki je praktično ob vsakem vstopu v štartno hišico, ne glede na disciplino, med kandidatkami za zmago. Vsesplošno navdušenje še vedno vzbuja tudi na mikroravni, torej pri samih smučarskih izvedbah, s katerimi se ob dovršenem tehničnem znanju, pregovorno kakovostni fizični pripravljenosti, samozavesti in iz predhodnih oznak izvirajoči drznosti pogosto nagiba k brezhibnosti. Na svoji idealni liniji je bila sposobna zreducirati tudi kakšno svojo večletno hibo ali jo prikriti z drugo kakovostjo, za nameček pa zna v večini primerov ob kratkem reakcijskem času poiskati rešitev za situacije, ko se znajde v težavah.

Vse prej kot samoumevno

Ker je 29-letna Črnjanka ujela šampionski val in na njem proti velikemu globusu uspešno jezdi večji del tekmovalne zime, je vse skupaj videti nadvse preprosto, igrivo in večkrat celo samoumevno. Tudi puhlica, ki poudarja, da gre za rezultat večletnega trdega dela, je, čeprav je seveda ni možno zanikati, bržčas pretirano pavšalna in klišejska. Zgodba o uspehu Tine Maze v sebi vendarle skriva precej več kot setev in žetev. Zrcali namreč celotno Tinino športno življenje, prežeto s številnimi nihanji, in verjetno odločilen vstop Andree Massija, ki je v dobršni meri pomagal pri tem, da ni ostalo "zgolj" pri šestih zmagah in klasični zgodbi o neizkoriščenem potencialu.

Mazejeva namreč, žal, ni tipični produkt slovenskega smučarskega sistema. Res se je – po sprva izjemni podpori družine in lokalnega kluba – dolga leta naslanjala na reprezentančni ustroj. A prav prepuščanje toku slednjega ji je naposled ob nezaupanju vanj in posledično preskromni samoiniciativnosti rezalo krila. Rešitev je z zasukom v glavi in drugačnim principom dela prinesla prav tedaj tvegana osamosvojitev leta 2008, po kateri je šla njena pot znova strmo navzgor. Pripeljala jo je do točke, ko ji smučarska srenja priznava vrhunskost, medijski svet pa pozitivno zvezdništvo.

Ob tem velja spomniti, da je bila najboljša slovenska smučarka, za katero je znano, da ne hlini čustev in vselej pokaže svoj pravi obraz, četudi je zelo kisel, v preteklosti deležna tudi nekoliko drugačnega obravnavanja. V smučarskem diskurzu in medijih se ji je večkrat očitalo muhavost, ošabnost ter neprofesionalnost. Njen partner Massi, sicer pregovorno neposreden in odločen človek, pa je ob kakšni neprimerni opazki na račun potnega lista poslušal očitke o arogantnosti in podcenjujočem odnosu do sogovornikov. Začinjenost označb je bila, podobno kot (pre)pogosto veleva slovenska medijska in javnomnenjska praksa, odvisna od rezultatske uspešnosti. Letos se denimo Massi in Mazejeva kopata v pozitivnih presežnikih, zato se je nemara kakšen natančen spremljevalec dogajanja, ki je še pred lanskoletno Zlato lisico iz ust tedanjega predsednika SZS poslušal očitke na račun "muhaste zvezdnice" in trenerja, ki pošilja grozilna sporočila, znašel v precepu.

"Cena" vrhunskosti

Neizpodbitno dejstvo, za katero se dokazno gradivo kopiči v zadnjih petih sezonah, je, da je Mazejeva šele ob oblikovanju svoje ekipe, v kateri je vlogo ideologa in vlečnega konja prevzel Massi, začela docela izkoriščati svoj smučarski in posledično tudi tržni potencial. Osmislila je svojo smučarsko bit in postala tekmovalka v najbolj prvinskem pomenu besede. Skupaj sta oblikovala ekipo, ki je ob dovršenem načinu delovanja svojo majhnost obrnila sebi v prid in katere usmeritve in cilji so jasni in predvsem izjemno visoki, stopnja realizacije pa na zavidljivi ravni. Cena? V monetarnih enotah za slovenske razmere relativno visoka, v globalnem pa daleč od vložkov najmočnejših konkurentov. Večji poligon za razpravo ponuja vprašanje cene na drugih ravneh. Na zdravstveni je cena zanesljivo manjša kot pri številnih primerljivih projektih, v zadnjih letih pa jo zmanjšujeta še stalna fizioterapevtska oskrba in tesno sodelovanje z zdravniško službo, kar omogoča uokvirjanje težav in omejevanje ali preprečevanje večjih dolgoročnejših posledic.

V povsem svojo kategorijo pa nedvomno spadata vprašanji cene, ki jo "plačuje" okolica, in cene, s katero sta se v "nesmučarskih" vodah srečevala osrednja akterja zgodbe. Massi in Mazejeva sta namreč v zadnjih letih ob stremljenju k športni popolnosti znotraj svoje ekipe in posledično tudi samega slovenskega smučarskega ustroja izoblikovala povsem unikaten način delovanja in tudi komunikacije, ki se je večkrat odklanjal od dotlej postavljenih norm in pričakovanj. Cilj – smučarska vrhunskost in boj za pogoje, ki bi pripomogli k uresničevanju le tega – je pogosto opravičeval in upravičeval sredstva. S pravili iger se mnogi niso sprijaznili, zato je moralo preteči kar precej Save, da je italijansko-slovenski tandem našel želeno podporo. Hkrati pa je tudi "team to aMaze" potreboval več sezon za zorenje in preoblikovanje, tako da se je lahko predstavil v zdajšnji obliki. Za slednjo je ob jasni hierarhiji značilno vnaprejšnje priznavanje in spoštovanje načel delovanja, ki so za marsikaterega dolgoletnega smučarskega delavca težko sprejemljiva ali doumljiva. Končni cilj, ki je že viden na obzorju, pa bo prav gotovo največja nagrada za prehojeno pot in verjetno v očeh smučarske naveze Massi-Maze tudi zgovoren odgovor prenekaterim kritikom.