Kako je Rok Petrovič poskrbel za navijaško eksplozijo

Zdi se, da se ob globoki in skrb vzbujajoči rezultatski krizi slovenskega moškega slaloma, za katerega je že pičla točka v svetovnem pokalu že slabo leto nedosegljiv cilj, smučarski zanesenjaki, predvsem tisti, ki so nekoliko nagnjeni k nostalgiji in privzdigovanju "junakov planinskega čaja", v spominih toliko raje in pogosteje vračajo v 80. leta preteklega stoletja. V čas, ko se stroji v tovarnah niso ustavljali zaradi stečajev, temveč zaradi skupinskih ogledov televizijskih prenosov smučarskih tekem, ki so dodobra skrajšali tudi kakšno uro šolskega pouka. A za najbolj goreče spremljevalce smučanja, ki je imelo v času slovenske vpetosti v Jugoslavijo oznako nacionalnega športa, so bile dragocenejše od slavij pred radijskimi ali televizijskimi sprejemniki žive izkušnje v Kranjski Gori oziroma Podkorenu.

Za eno najlepših izkušenj nepregledne množice navijačev je prav na današnji dan pred 29 leti poskrbel Rok Petrovič, ki je na domači tekmi slavil eno od svojih petih zmag, s katerimi je ob koncu sezone 1985/86 osvojil tudi slalomski kristalni globus. S tem je stopil na oder, ki so ga pred tem pod vodstvom Toneta Vogrinca v očeh slovenske športne javnosti gradili Boris Strel, Jure Franko in predvsem Bojan Križaj. Omenjena druščina je v letih pred Petrovičevim vzponom poskrbela za smučarsko evforijo v Sloveniji in postavljala mejnike, slalomski as iz Ljubljane pa je kot prvi serijski zmagovalec osvojil tudi tako želeno lovoriko ob koncu sezone.

Hladnokrvni mat v dveh potezah

Petrovič je 21. 12. 1985 na novi progi v Podkorenu nastopil kot zmagovalec slaloma v Sestrieru, kjer je za dvojno slovensko zmago poskrbel še drugouvrščeni Križaj. Čeprav je bil zaradi tega v središču pozornosti, pa je bil z mislimi povsem odmaknjen od navijaškega vrveža. V svojem svetu je iskal osredotočenost, ki bi mu pomagala do priprave na novo približevanje slalomski popolnosti. Ko je uradni napovedovalec naznanil nastop enega od dveh domačih adutov za zmago, je v štartni hišici kot osamljeni alpinist na vrhu gore mirno zrl v dolino. Nato je s svojima palicama poiskal oporo za štart, sprožil štartno palico in uprizoril svoj značilni "ples" med količki.

V predstavi tedaj sodobnega slaloma za učbenike, za katerega so bili značilni učinkovitejše gibanje nog, občutek za pospeševanje tudi v zaprtih postavitvah in spretno izkoriščanje pregibnih količkov, s katerimi se je ob iskanju neposredne linije spopadal z obema rokama, je poskrbel za pravo navijaško eksplozijo. Vajo je ponovil tudi v drugem teku ter na koncu gladko ugnal Šveda Jonasa Nilssona in Avstrijca Tomasa Stangassingerja, medtem ko so mnogi mojstri slaloma, med njimi tudi Križaj, Ingemar Stenmark in Günter Mader, ostali celo brez uvrstitve. Veselje je bilo nepopisno, a Roka ni povsem prevzelo. Dvignil je roke, prisluhnil čestitki očeta in športnega mentorja Krešimirja Petroviča, zbrano odgovarjal predstavnikom sedme sile, nato pa hitro in hladno zaprl poglavje.

Hiter vzpon, hiter umik

Petrovičeva podkorenska zmaga je bila sicer ena od petih v sezoni 1985/86. Pred tem je tekmece ugnal v Sestrieru, nato pa še v slovitem Wengnu, (pred)olimpijskem Lillehammerju in ameriškem smučarskem središču Heavenly Valley. Njegov strm vzpon so kljub dokazani nadarjenosti v mlajših kategorijah in dobri fizični pripravljenosti strokovnjaki pojasnjevali z nadgradnjo sodobnega slaloma. Posledično so se na začetku sezone njegovi tekmeci prelevili v njegove posnemovalce.

Petrovič jim je skušal odgovoriti z novimi potmi, poznavalci njegove kariere pa ob tem vedo povedati, da zaradi težav s hrbtom, posledično slabše kondicijske pripravljenosti in pomanjkanja notranje energije za boj na najvišji ravni ni več ujel svojih šampionskih obratov. Njegova rezultatska krivulja se je nato naglo spustila, že leta 1989 pa je naznanil umik iz belih aren.

Mislec, ki ga je vedno gnal raziskovalni nemir, je nove motive hitro našel v študijskih vodah. Svoj miselni potencial je unovčil na Fakulteti za šport, kjer je kmalu po končani karieri in odsluženem vojaškem roku diplomiral z delom Kršitve človekovih svoboščin in pravic v športu. Objavil je več strokovnih prispevkov z različnih področij, jeseni leta 1993 pa oddal tudi magistrsko nalogo z naslovom Diskretno simulacijsko modeliranje biomehanskih struktur osnov alpskega smučanja. Zagovora ni dočakal. Magister je postal šele posmrtno, saj je 16. septembra 1993 med potapljanjem na Korčuli v 28. letu starosti umrl.