Druga skrajnost: prej osem ur na zraku in v zraku, zdaj osem ur za računalnikom #video

Sportalova druga kariera je pri številki 114, kar je bila znamka, ki jo je Mitja Mežnar v svoji karieri smučarskega skakalca velikokrat preletel. Najdlje ga je poneslo 197 metrov v Planici leta 2007. Njegovi največji uspehi segajo v čas mladinske reprezentance. Leta 2005 in 2007 je v Rovaniemeju na Finskem in sosednjem Trbižu skupaj z reprezentančnimi kolegi osvojil zlato medaljo. V drugo je bil del ekipe tudi Primož Roglič, za eno mesto pa ostal brez medalje na posamični preizkušnji.

Na žalost mu je v karieri ponagajalo koleno, saj je moral kar štirikrat prestati operacijo, zato ni mogel doseči tistega, kar je želel. Pohvali se lahko, da je bil na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, ko je na njih debitiral tudi Peter Prevc, s katerim sta še vedno v stikih. Njegov najboljši dosežek v svetovnem pokalu je bilo 16. mesto v Saporu na Japonskem.

Čeprav je bil s treningi in tekmami povsem zaseden, je našel čas, da je med kariero redno doštudiral in bil med redkimi skakalci, ki se je lahko pohvalil s tovrstnim podvigom.

Ob koncu aktivne športne poti se je odločil, da je čas za preskok v druge vode. Pomoči pri iskanju službe ni imel. Srečo je poizkusil tudi na Smučarski zvezi Sloveniji, vendar neuspešno. Prijavil se je na Zavod za zaposlovanje, prišel na razgovor, zdaj pa je že povsem utečen v Poslovno podpornem centru Kranj – regionalni razvojni agenciji, kar je potrdil tudi njegov vodja.

Mitja o skakalnih spominih

Kaj je bilo pri smučarskih skokih tako posebnega, da ste se z njimi ukvarjali toliko časa?
S skoki sem se ukvarjal 24 let. Najraje sem testiral sebe. Šport sem izbral predvsem zaradi tega, da sem lahko letel, ker mi je bilo to nekaj posebnega, da človek leti. Poleg tega se ne more vsak ukvarjati s tem športom. V vsakem obdobju je bilo nekaj, kar me je vleklo naprej. Ko sem bil denimo mladinec, sem komaj čakal, da bom skakal na večjih skakalnicah in podiral rekorde. Prav tako so bili preskoki od alpskega tekmovanja do olimpijskih iger tisti, ki so dajali dodatno energijo. Konstantno te nekaj žene naprej. Motivacija je.

Kateri je bil vaš zadnji skok?
V Planici sem bil na Letalnici bratov Gorišek še v vlogi predskakalca. Takrat sem vedel, da bo skoraj zadnji, po drugi strani še ne. Zatem je bilo obdobje, ko sem razmišljal, kako in kaj naprej. Nekako je prišla služba. Sprejel sem jo, poizkusil in zdaj sem že dobro leto zaposlen.

Sportal Pogreša romantiko v športu in je na preži za potencialnimi NHL-ovci

Ali je tudi to, da niste imeli več statusa v reprezentanci in ste morali vse sami plačevati, kaj botrovalo k temu, da ste se odločili poiskati službo?
Finančno je sicer težko, vendar je mene bolj motilo, da sebe nisem mogel več navijati na obrate, kot sem želel. Koleno ni več sodelovalo, kot bi moralo. Štiri operacije so pustile posledice. Vedno sem gledal, kako je bilo pred poškodbo in po njej. Če pred tem denimo nisem imel težav s tekom, po operaciji pa sem imel po določenem času težave, je bil jasen kazalnik, da to ni prava smer. Treninge sem moral prilagajati. Vse skupaj pusti posledice na skakalnici. Ni bilo več simetrije. Za raven, kot sem želel, je bil tudi to razlog.

Skupaj z Jurijem Tepešem sta bila dvakrat mladinska svetovna prvaka. Foto: Vid Ponikvar Kakšne težave ste vse imeli s kolenom?
Pri prvi operaciji se ni povsem vedelo, kaj je narobe. Nato je bilo treba zamenjati križno vez, prav tako pa so mi operirali notranji in zunanji meniskus. V nadaljevanju se mi je zapletlo. Imel sem infekcijo. Sledila je operacija, da sem sploh lahko nogo iztegnil in tudi naprej pokrčil. Vleklo se je. Blokad sem imel veliko. Postopkov je bilo veliko.

Kako koleno deluje zdaj?
Težav ni, ker nisem več profesionalni športnik. Za otrokom lahko tečem (smeh, op. p.).

Ali je šport pustil kakšne posledice?
Je, ampak dobre. Delovne navade in stvari, ki pridejo zraven. Poškodbe so negativen del.

Kateri dogodek vam je od kariere ostal v najlepšem spominu?
To, da smo leta 2005 postali mladinski svetovni prvaki. Mladinska ekipa je bila super. Takrat so bili v ekipi še Nejc Frank, Matevž Šparovec in Jurij Tepeš. Za Trbiž 2007 se je ekipa spremenila in smo bili v njej Primož Roglič, Robert Hrgota, Jurij Tepeš in jaz. Takrat sem bil najmočnejši. Za pol točke sem zgrešil posamično medaljo. Vzdušje v ekipi je bilo odlično. Razumel sem, da je šlo pri članih drugače. Sem pa v vsaki ekipi želel, da bi bili povezani, vendar to ni bilo mogoče. Tisti časi so bili najboljši.

Olimpijske igre so bile tudi nekaj posebnega. Načrt je bil, da bi nastopil še v Sočiju. Čeprav le medalje najbolj štejejo, je bilo vseeno doživetje. Vsaka tekma svetovnega pokala je bila prav tako posebna.

Skakal je tudi z Robertom Kranjcem. Foto: Vid Ponikvar V karieri ste ime ob sebi dve legendi v nastajanju. Primož Roglič je zdaj odličen kolesar, Peter Prevc pa je vrhunce doživel v skokih. Kakšna sta bila kot mlada?
Primož je bil že v mladinski reprezentanci na zelo visoki ravni. Prvo leto, ko sem bil jaz, je bil zelo perspektiven. Pred mano je prišel v mlado ekipo A. Takrat je kazal talent za skoke. Da je tako močan v kolesarstvu, pa si po mojem niti sam ni mislil. Prav on me je navdušil za tek. On in Jurij sta bila takšna, da sta tekla.

Peter je bil povsem drugačen. Res je, da sem ga kasneje spoznal. Zelo mlad je bil. Imata skupne točke, a sta osebnostno drugačna. Peter tudi dosega takšne rezultate, ki so hvale vredni.

Primož Roglič leta 2013 na dirki Po Sloveniji, ko ga je ob progi spodbujal tudi Mežnar. Foto: Vid Ponikvar Kako ste vi gledali, ko je šel Roglič v kolesarstvo?
Rekel je, da bo prodal motor in kupil kolo. Nenavadno je. Zlasti za nas, ker je bilo kolo v skokih prepovedano. Tudi sam sem si ga kupil, ko sem imel poškodbo kolena. Smo ga pa šli takoj spodbujat. Spomnim se, ko smo šli leta 2013 na dirko Po Sloveniji in je lezel na Vršič. Povsem utrujen je bil in komaj sem ga prepoznal. Tisto etapo je bil med ubežniki, na Vršiču pa vidno skurjen. Sploh si nisem mogel predstavljati, da je zmožen tako dirkati.

Potem smo ga gledali tudi v Italiji na Giru. Leta 2016 je bilo to. Zraven njega sem v skakalnem dresu tekel. Gledal me je in se le smejal. Malce za štos, da je dal misli na stran. S kolesom sem šel gor, s seboj pa nesel skakalno opremo.

Kar je naredil v kolesarstvu, je noro. In še ima za pokazati. Neverjetno je, kaj počne!

Vzporedno je opravljal redni študij in bil med redkimi skakalci s tovrstnim podvigom. Foto: Vid Ponikvar Čeprav niste imeli tistih najbolj odmevnih dosežkov v članski karieri, pa se lahko pohvalite, da ste bili med redkimi, ki so uspešno diplomirali. Zdaj imate za seboj celo magisterij. Kako težko je bilo usklajevati vse skupaj?
Veliko odrekanja je bilo. Med redkimi sem bil, ki sem vzporedno peljal redni študij. Da sem dosegel sedmo stopnjo, je bilo kar težko. Ves prosti čas sem namenil šoli. Dan je bil prekratek. A se da. Vendarle pride enkrat tisti datum, ko se kariera zaključi. V preteklosti se je temu dalo premalo poudarka. Za športnika je lažje, da sproti še kaj počne.

Zlasti, če vidiš, da ne boš povsem na vrhu, ali pa da poškodbe krojijo kariero?
Študij tudi pomaga, da greš iz športa stran. Da ne razmišljaš samo o njem, ampak imaš misli še drugje. Če gledam zdaj, mi je dal šport več za življenje, ampak izobrazba je tudi del življenja. Smo pa tudi Petra Prevca pripravili, da je postal priden. Zdaj študira šport v menedžmentu.  

Kaj ste študirali?
Ekonomijo. Zdaj imajo top pogoje in smer menedžment v športu. Pri meni te smeri še ni bilo. Nato sem še magistriral v menedžmentu – kadrovski sistemi.

Sportal Nekdanji vrhunski športnik, ki je za zmago prejel znameniti avtomobil Yugo #video

Zdaj leto delate v Poslovno podpornem centru v Kranju – regionalni razvojni agenciji. Kako ste prišli do te službe?
Študent nisem mogel več biti, ker sem to stopnjo dosegel, in sem se prijavil na Zavodu za zaposlovanje. Na trgu dela sem iskal službo. Poklicali so me na razgovor in smo se dogovorili. Čeprav nisem imel delovnih izkušenj, so rekli, da ne bo težav, ker sem športnik. Lepo so me sprejeli. Ravno zdaj sem dobil pohvale, da je neverjetno, kako sem lahko v tako kratkem času prišel zraven. Povsem druga skrajnost je. Zdaj sem osem ur na stolu za računalnikom, prej osem ur na zraku in v zraku (smeh, op. p.).

Kaj pravi Mitja o novi karieri

Ste doživeli kakšen šok?
Zelo velik je bil. Zaradi študija sem res moral biti pred računalnikom, a je bil to zame povsem nov izziv. Vendar sem se povsem navadil. Pomočnik vodje projektov sem. Izvajam veliko stvari.

Osrednje gonilo vašega dela je?
Delam po navodilih vodje, veliko je že samostojnega dela. Delam na projektu LAS – lokalna akcijska skupina, ki pokriva 14 gorenjskih občin. Za to območje črpamo evropska sredstva iz evropskih skladov. Projekti se prijavljajo, izvajajo, poročajo. Dobro je, da delo ni enolično. Pride nov problem, nov izziv. Rad delam s številkami. Odlično mi je.

Sportal Z dirke Po Sloveniji se je odpeljal z novo škodo #video

Službe ni dobil prek poznanstev. Prijavil se je na trg in po razgovoru dobil delo. Foto: Vid Ponikvar Ali kaj pogrešate aktivnost?
Brez športa ne gre. Da bi osem ur le sedel in potem nič delal, to ne bi šlo. Tedensko igramo odbojko, kolesarim, tečem …

Da bi dobili službo prek zvez, poznanstev, ni šlo? Da bi vam na Smučarski zvezi Slovenije denimo kaj pomagali?
Po koncu sezone sem poslal prošnje, tudi na Smučarsko zvezo Slovenije, pa ni bilo odziva. Morda niso potrebovali kadra.

Kaj pa pri podjetjih, ki sponzorirajo skakalce?
Ne. Zdaj se na novo uvaja dvojna kariera športnikov. V ta program sem bil vključen in je pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije. Naj bi ti pomagali pri iskanju prve zaposlitve. Vendar sem jo našel brez poznanstev.

S skoki imate še stik?
S kolegi, ki so v skokih ostali kot trenerji, se slišim. Sem pa zaključil zadnjo stopnjo za trenerja smučarjev skakalcev A pro, kar je najvišja stopnja. Rad bi ta šport, s katerim sem se ukvarjal, spoznal še z druge plati. Žena mi nenehno govori, da imam to v sebi. Tudi ko sem bil skakalec, so mi trenerji govorili, kdaj bom nehal skakati, ker bi me radi imeli ob sebi. Bomo videli, morda se pa kdaj kaj obrne.

Sportal Zaradi vojne pristal v Sloveniji, kjer je nato postal evropski podprvak