Dinastija Prevc kroji razplet tudi na otroških tekmah (foto)

Pokal Cockta, ki takoj za državnim prvenstvom predstavlja drugi vrhunec za mlade orle, postavlja temelje, na katerih se v tekmovalnem smislu kalijo mladi smučarski skakalci.

Včeraj smo jih obiskali na tekmi v Nordijskem centru Žiri, kjer so se med seboj merili in nabirali izkušnje skakalci in skakalke v kategorijah 12 in 13 let. Na štartni listi jih je bilo 95, od tega 15 deklic, vsi pa so, ne glede na daljavo, dobili priložnost tudi v drugi seriji.

Foto: Bojan Puhek

V konkurenci deklic do 13 let je tekmovala tudi desetletna Nika Prevc, mlajša sestra Petra Prevca, ki je tako kot na zadnjem državnem prvenstvu v Kranju, tudi v Žireh stopila na najvišjo stopničko zmagovalnega odra.

Deklica, ki deluje skromno in je nastopanje pred mediji ne veseli, je tako kot njeni bratje članica smučarskega kluba Triglav Kranj, njen trener pa je Anže Brankovič, ki se strinja, da je prevcmanija zagospodarila tudi v njihovem klubu.

Za tri leta trajajočo skakalno evforijo sta zaslužna Kranjec in Prevc

"Med dečki in deklicami opažamo izredno zanimanje za skoke. Trenutno imamo v mlajših selekcijah do starosti 13 let v klubu že 90 otrok, kar je res zelo veliko," je povedal Brankovič.

"Evforija pri nas traja že tri leta, vse od takrat, ko je Peter začel dosegati odmevnejše rezultate in ko je Robi Kranjec, prav tako član našega kluba, osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih. Je pa res, da je zanimanje zdaj zaradi vse te evforije, ki se je ustvarila okrog Petra, še toliko večje," nam je povedal Nikin trener, ki pri dejstvu, da so smučarski skoki v Sloveniji trenutno šport številka ena, obžaluje samo to, da na klubski ravni kljub vsej medijski podpori in javni naklonjenosti še vedno s težavo privabijo nove sponzorje.

"Čeprav Prevc, Kranjec in Nejc Dežman prihajajo iz našega kluba, pri sponzorjih ni večjega odziva. To je nekako tudi logično, saj je njihov delodajalec Smučarska zveza Slovenije, ta jih tudi trži in sponzorji večinoma ostajajo tam," se zaveda trener, ki ga sicer veliko zanimanje za smučarske skoke veseli, a se hkrati zaveda, da v nedogled pač ne bo šlo. Za prišleke bo slej ko prej zmanjkalo prostora, oziroma opreme.

"Naše zmogljivosti bomo enkrat zapolnili in potem ne bo šlo več. V klubu skrbimo, da imajo otroci opremo zastonj, plačajo samo vadnino, a so stroški za naš klub vseeno visoki," je poudaril.

Skoke si je izbral že v vrtcu

Zmag je vajen tudi Matic Hladnik, skakalec iz Nordijskega smučarskega kluba Tržič FMG in aktualni državni prvak v nordijski kombinaciji, ki si je z najboljšima predstavama v kategoriji dečki do 13 let včeraj prislužil že svoj 51. pokal za zmago.

Po besedah očeta Petra, ki v tržiškem nordijskem klubu skrbi tudi za pripravo smuči, Matic s smučarskimi skoki diha že od vrtca naprej, njegov dve leti mlajši brat Aljaž pa že od plenic dalje.

"Zmagal je že na svoji prvi tekmi, od takrat gredo stvari v pravo smer, čeprav so med vzponi občasno tudi padci," poudarja oče, ki posebne evforije okoli skokov ne opaža, oziroma ni ta nič večja kot prej, saj v Osnovni šoli Križe, ki jo obiskujeta njegova sinova, že ves čas spremljajo njun napredek. Tako učenci, kot učitelji.

Tržič postaja smučarsko skakalno mesto

Očitno tudi Tržič, nekdaj prestolnica alpskega smučanja z enim glavnih nosilcev slovenske smučarske pravljice Bojanom Križajem na čelu, postaja skakalno mesto, pa ugotavlja trener v prej omenjenem klubu, nekdanji smučarski kombinatorec Mitja Oranič, ki je leta 2014 sklenil svojo tekmovalno pot, zdaj pa skupaj s Francijem Petkom in z Mini Planico potuje po Sloveniji in promovira vrednote smučarskih skokov ter trenira mlade skakalce in kombinatorce.

"V našem klubu trenutno trenira 15 otrok, mlajših od devet let, kar pomeni, da vsak tisoči Tržičan te starosti trenira skoke," je namignil Oranič, ki je v klubu že vse od leta 1992.

"V klubu smo že v preteklosti imeli kar nekaj vrhuncev. Tukaj so se kalile generacije smučarjev skakalcev, kot je Robi Meglič, Hribar, Stegnar, pozneje še Grega Lang, nato midva z Mitjo Mežnarjem, Anže Semenič in številni drugi … Vmes smo zaradi gradnje manjših skakalnic sicer imeli nekaj kadrovskih lukenj, kar se kaže s pomanjkanjem skakalcev, starih od 16 do 20 let, vendar bomo tudi to zakrpali," nam je razložil Oranič, ki ga veseli, da je zanimanje za skoke tudi v Tržiču ogromno.

Trenutno je v klubu 40 ljubiteljev skokov, od tega je deset odstotkov deklet, kar je za tako majhno občino res zavidljiv podatek. "Otroci tako ali tako trenirajo zaradi Petra Prevca, nekaj pa je k temu doprinesla tudi Mini Planica. V našem klubu smo lani na račun nje dobili pet novih skakalcev," se je spomnil na učinke tega mini skakalnega fenomena.

Po 13. letu se začne zares

Otroci lahko v svet smučarskih skokov vstopijo že v vrtcu. Nekje do 13. leta je vse skupaj bolj kot ne igra, čeprav se že kažejo zametki resnega dela.

"V tem starostnem obdobju izvajamo bolj preproste vaje, ki jih lahko počnemo povsod. Malo skačemo, malo tečemo, delamo vaje za ravnotežje in koordinacijo, potem pa se nekje pri 13, 14 letih začne še bolj zares. V tej fazi večina skakalcev šolanje nadaljuje na športni gimnaziji v Kranju, kjer se treningi razširijo tudi v fitnes in obremenitve postanejo vse večje, po drugi strani pa se obremenitve za starše nekoliko zmanjšajo."

Vladanje z mehko roko in dopuščanje svobode gradi zaupanje v ekipi

V mlajših starostnih kategorijah trenerji za red in disciplino trenerji skrbijo z mehko roko. Otroci so otroci, logično je, da gredo vedno do meje, ki mu jo dopuščaš, pravi Oranič.

"Seveda je fino, da se otroci igrajo, a če imaš v skupini 15 otrok, moraš postaviti tudi mejo, hkrati pa jim dati občutek svobode. To v praksi pomeni, da jim po treningu ali tekmi pustimo določen čas na snegu – danes snega ni več kar za vsako hišo, zato je to nekaj posebnega in jim je všeč. Damo jim proste roke, da otroci vidijo, da jim zaupajo, oni pa zaupajo nam. Če se dogovorimo, da se dobimo ob točno določeni uri, potem se tega dogovora držijo in tega ne izkoriščajo," poudarja sogovornik.

In sankcije? "No, kakih večjih sankcij ni. Morda to, da trener povzdigne glas, da mora otrok peš na skakalnico, da mora pri ogrevanju za kazen odteči dodaten kilometer, ali pa da mora otrok, ki že dlje časa skače na 40-metrski skakalnici nazaj na 20-metrsko. To je zanj sramota in posledično velika kazen," nam trener slikovito opiše nekaj načinov, kako vzgojno prizemljiti neposlušne orle.

Vse zasluge za številčno rast podmladka ima Peter Prevc

Otroci do 15. leta opremo dobijo oziroma si jo sposodijo brezplačno, Ker je med njimi tudi zelo stara, jo nekateri starši kupijo sami. Oranič računa, da bi jim v akciji Mercatorja uspelo pridobiti namenska sredstva za priprave in opremo. "Klubi so lokalni, denarja je toliko, kot ga je. Ljudje nas opazujejo in če dobro delamo, kaj tudi prispevajo, ni pa to veliko.

Sredstva bi zaradi prevcmanije, ki se je razširila tudi v njihov klub, potrebovali še bolj kot prej. Opremo bo treba nekako zagotoviti.

"Otroci pridejo in rečejo: Videl sem Prevca, kako je skočil, bom pa še jaz začel. To je zagotovo super stvar. Dejstvo je, da je Peter Prevc glede spodbude podmladka nedvomno številka ena. Vse to so njegove zasluge, trenerji se s tem ne moremo hvaliti," pravi Oranič.

Med obveznosti staršev sodi tudi košenje trave

V skoke so tesno vpeti tudi starši mladih skakalcev. Tudi nekdanji smučarski skakalec Matjaž Gregorec, oče 11-letne Taše, članice SK Stol Žirovnica, ki v pokalu Cockta v skupnem seštevku trenutno zaseda šesto mesto, enak dosežek pa ji je uspel tudi na zadnjem državnem prvenstvu.

"Kar nekaj obveznosti je. Veliko je razvažanja na treninge in tekme, potem je tu delo, ki ga moramo starši opraviti za klub, bodisi gre za pomoč pri organizaciji tekme in skakalnice, poleti za košenje trave in podobno. Gre za 25 ur na sezono, če tega ne opravimo, je večja položnica oziroma če naredimo več, je položnica za vadnino nižja," je pojasnil Gregorec. "To v bistvu ni nič takega, saj delamo za dobrobit svojih otrok, ki v klubu prosti čas preživljajo koristno." Za sezono porabijo približno tisoč evrov, medtem ko jih alpski smučarji približno 15 tisoč evrov.

Po hudem padcu v Planici že naslednji dan na zaletišču

Hči se je sama odločila za ta šport, pravi. "V tretjem razredu se je prijavila na skoke, kmalu nadaljevala v klubu in danes po dveh sezonah smo, kjer smo. Mislim, da evforija, ki vlada okoli dosežkov Petra Prevca, takrat še ni igrala tako velike vloge in da se je odločila kar sama. Skoki ji pomenijo vse na svetu in poleti, ko se odločamo za dopust, mora najprej preveriti svoj koledar treningov, šele nato razmišlja o počitnicah," pripoveduje Tašin oče.

"Tudi kondicijsko trenira sama, teče na rolkah, sama pripravi smuči, jaz jih samo preverim, skratka, dela povsem samoiniciativno. O njeni želji priča tudi podatek, da je konec lanskega leta v Planici grdo padla in si posnela kožo z obraza, a je to ni ustavilo, da ne bi že naslednji dan znova stala na zaletišču. S tem je dokazala, da si želi skakati, ne glede na to, kaj se ji zgodi," je ponosen Gregorec, ki bo, ko bo priložnost, opravljal izpit za trenerja. Izkušnje že tako ali tako ima, zdaj jih mora samo še nadgraditi.

Skoki so precej težji kot nogomet

Povsem osredotočen na skoke (zadnje obdobje tudi na nordijsko kombinacijo) pa je že dve leti tudi 12-letni Lovro Dovžan, ki je v drugem razredu osnove šole na državnem prvenstvu v skokih z alpskimi smučmi osvojil prvo mesto, s tem pa svojemu razredu prislužil ogled tekme v poletih v Planici. Najprej je treniral nogomet, potem pa v 4. razredu osnovne šole povsem preklopil v skakalne vode.

Pravi, da te odločitve za zdaj še ne obžaluje, a ugotavlja, da so skoki precej težji, kot si je predstavljal. "Najtežje je, če ne razumeš, kaj trener želi od tebe. Stalno ti govori eno in isto, ti pa ga imaš počasi že vrh glave, pa še vedno ne znaš narediti tistega, kar je potrebno. To je najtežje," pravi.

Za letošnjo sezono si je zastavil, da bi "raztural" in bil pri uresničevanju načrta dokaj uspešen, a zadnji dve tekmi mu ne gre po maslu. "Skakalnica v Žireh je zelo dobra, razmere pa zelo težke, tako da mi ni šlo," je pripovedoval Lovro, ki je po tekmi tako kot njegovi ekipni kolegi užival v zasluženi nagradi: hot dogu, ki včasih šteje več kot pokal.