Že na začetku pogovora nas je presenetil. Se bo vrnil?

Aljaž Bedene je danes predsednik ND Ilirija. Foto: Grega Valančič/Sportida

Minilo je osem mesecev, ko ste odigrali zadnji dvoboj. Pogrešate vrhunski tenis in teniško turnejo?
Težava je, ker se zavedam, da nisem več najbolje pripravljen. Če bi želel igrati na najvišji ravni, ne bi bil takšen užitek. Ko si res pripravljen, ni lepšega, kot da lahko igraš z najboljšimi. Ko nisi več najbolje pripravljen, je malo drugače.

Moram priznati, da gledam več tenisa kot kadarkoli prej. Čutim, da bi še vedno lahko igral, če bi se pripravil. Ne pogrešam pa potovanj, ker je bilo tega res veliko. Ta tekmovalni adrenalin je bil pozitiven. Samo tekmovanje in priprava na tekmo sta mi bila super, a potovanja so bila res mučna. Prav spomnim se, ko smo po šestih mesecih, po koroni, šli ob treh zjutraj v New York. Takrat sem se vprašal, kaj mi je tega treba. Ni vse samo lepo. Veliko si na letališču, potovanja, časovne razlike … Tega dela ne pogrešam, pogrešam pa tekmovanja.

Po koliko časa ste začutili, da niste več na najvišji ravni?
Po dveh mesecih se je že poznalo in spoznal sem, da grem težko iz kota v kot. Iskreno, vidim, ko gledam ostale, da nimam težav z gibanjem. Moje gibanje je bilo vedno naravno. Sama moč in vzdržljivost pade, ampak to se da hitro nazaj dobiti.

Mi želite s tem kaj namigniti?
Gregi Žemlji (kapetan moške teniške reprezentance op. p.) sem enkrat malo za šalo, malo zares napisal, da me bo morda potreboval za Davisov pokal. To sem vedno rad igral. Bomo videli (smeh op. p.).

Na svojo kariero ima tako lepe kot tudi manj lepe spomine. Foto: Grega Valančič/Sportida Če se ozrete nazaj, kaj vam je bilo všeč v vaši športni karieri in kaj bi najraje pozabili?
Zelo rad jem in uživam v različnih jedeh. Spominjam se v Acapulcu, v Mehiki, kjer so rekli, da je zelo nevarno in so mi odsvetovali, da hodim ven. Moj dober prijatelj Cesar Ramirez me je povabil v eno izmed tamkajšnjih restavracij s pogledom na morje. Hrana je bila vrhunska … To so trenutki, ki ti ostanejo. Tudi v Sloveniji imamo ogromno dobrih restavracij, samo v tujini je druga hrana. Spomnim se, ko sem bil med covid-19 na Roland Garrosu in smo imeli hotel čisto blizu Eiffilovega stolpa. Pogled je bil res lep. Seveda so mi ostale v spominu vse pomembne zmage. No, saj je vsaka zmaga pomembna. Morda tiste, ki jih nisem pričakoval, pa so se vseeno zgodile.

Slabo je bilo, da sem se včasih zastrupil s hrano, na kakšnem turnirju tudi hrane ni bilo. Spominjam se turnirja serije Challenger. Dve uri pred dvobojem sem šel jest, a so imeli na voljo samo solato. V dvoboju, ko sem igral tretji niz, se mi je bledlo pred očmi. Jedel sem banano in sladkor, da sem lahko sploh igral. Dvoboj sem zmagal, ampak bilo je težko. Bili so slabi trenutki, ampak bolj se spominjaš tistih bolj prijetnih.

"Če bi proti vsem igral zelo dobro, bi imel največ težav proti Noletu." Foto: Guliverimage/Getty Images

V svoji teniški karieri ste igrali z vsemi igralci velike trojice: Rogerjem Federerjem, Novakom Đokovićem in Rafaelom Nadalom. Kateri od teh ji bil za vas najbolj neugoden nasprotnik?
Lahko bi rekel, da Nole v Avstraliji. Enkrat sem proti njemu res dobro igral, ampak zdelo se mi je, kot da igram proti steni. Težko sem karkoli naredil, ker je vse vrnil. Vsak po svoje je bil vrhunski. Z Rogerjem sem igral v Avstraliji, ko je tisto leto zmagal turnir. Pri Rogerju se mi je zdelo, da se ni vsak trenutek tako trudil, medtem ko Đoković želi dobiti vsako igro. Proti Rafi sem igral v Monte Carlu, ki je njemu zelo priljubljen turnir in je tam vedno igral vrhunsko. Če bi proti vsem igral zelo dobro, bi imel največ težav proti Noletu.

Bi danes pristopili kaj drugače k tem dvobojem?
Takrat sem naredil največ, kar sem lahko. Morda sem imel možnost, da bi kaj več iztržil. Kakšnih priložnosti nisem izkoristil tako, kot bi jih lahko. Danes bi sam sebi rekel, da naj grem v dvoboj na polno, tvegam in zaupam sam vase. Vseeno niso oni taki bavbavi. Res je, da so vrhunski. Tisto, kar jih je razlikovalo od ostalih, je bila njihova glava. Prepričani so sami vase in zaupajo vase. Oni se v težkih trenutkih bolje znajdejo.

Kaj pa sicer, če izključimo tako imenovano veliko trojico, kdo je bil za vas najbolj neugoden nasprotnik?
Fabio Fognini (smeh op. p.).

Pretty big argument between Fognini and Bedene 😮 pic.twitter.com/u9fbrOHsi9

— Olly 🎾🇬🇧 (@Olly_Tennis_) July 19, 2022

Ta odgovor sem od vas kar malo pričakoval. Vedno ste veljali za mirnega igralca, a v Hamburgu leta 2022 se je zdelo, da vam je Fognini po končanem dvoboju dvignil živec. Kaj vas je takrat tako razjezilo, bil je tesen dvoboj, kajne?
To, da je bil tisti dvoboj tesen, ne igra nobene vloge. Jaz sem včasih preveč užival v svoji igri in če se je kdo na drugi strani grdo obnašal, mu nisem znal povedati svojega. Spominjam se, ko sva kdaj igrala in sem imel v prvem nizu break, ga je vseskozi nekaj bolelo ali kaj drugega. Tega nisem bil vajen in lahko rečem, da sem bil preveč pošten. Nikoli nisem želel nobenega zmesti ali karkoli drugega.

To so fantje, ki so navzven videti samozavestni. Verjamem in vem, da je sicer v njih vrelo. Skratka s Fogninijem se mi je veliko dogajalo. V Hamburgu je bilo v podaljšani igri rezultat 1:1. Bila je pomembna točka in imel sem servis. Lahko vam povem, da zelo dobro vidim, kam žogica pade. Žogica je padla na črto, bil je as. On pa je sodnici dejal, da je bil out. Tudi sodnica je takrat naredila napako in dosodila out. Ampak on je vedel, kam je žogica padla. To sem mu tudi povedal in takrat je prišel v moj zasebni prostor. Prišel je do mene in me vprašal, ali sem idiot. Priznam, da sem bil blizu tega, da bi ga udaril. Vem, da bi dobil veliko kazen, ampak k sreči sem se umiril. Če ti nekdo pride tako blizu … Kot pravim, danes bi bil malo bolj predrzen in bilo bi mi bolj vseeno.

Takšen sem bil, ko sem bil mlad. Lahko sem zlomil ogromno loparjev, vseeno mi je bilo, kaj dela nasprotnik in tudi skregal bi se. Velikokrat, ko sem se skregal, sem potem igral še bolje. Postal sem bolj osredotočen in to bi morda lahko bolje izkoristil.

Bi se strinjali, da je tenis igra živcev?
Da, vsekakor.

Kaj pa je krasilo vašo igro oziroma s čim ste svoje nasprotnike spravljali ob živce?
Tega se prej nisem toliko zavedal, kot se zdaj. Ko sem treniral z Blažem Rolo in sem igral enkrat na mesec, sem lahko še vseeno igral z njim. Videl sem, da imam naraven talent. Torej dobro delo nog, dobro vidim in ocenim žogo, prav tako dobro predvidevam. Vmes nisem igral dva ali tri mesece in sem še vedno čisto zadel žogo. Mislim, da je to naravno, ampak tega sem se moral tudi naučiti, da sem lahko čisto zadel žogo.

Če bi lahko nekaj izpostavil, bi lahko dejal, da sem bil hiter in čisto zadeval žogo. Mislim, da sem imel za svojo višino zelo dober servis. Glede na to, koliko točk sem dobil na prvi servis, mislim, da sem bil s svojo višino med boljšimi.

Meni, da je bil v tenisu preveč pošten in da bi moral biti kdaj bolj predrzen. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj vam je pa manjkalo?
Manjkalo mi je v glavi. Predvsem prepričanje, da lahko uspem. Vsi so mi govorili, da se lahko uvrstim med najboljših dvajset igralcev, ampak tega nisem verjel. Začel sem verjeti, ko sem v Rotterdamu premagal Stefanosa Cicipasa. Takrat sem igral po moje tenis za uvrstitev za med najboljših 20 igralcev na svetu in začel sem verjeti. Potem se je zgodil covid-19 in moram priznati, da me je to sesulo. Ostal sem doma in treniral s fanti, ki so bili veliko slabši kot jaz. Kakovost treningov ni bila prava.

Nekaj let ste igrali tudi za Veliko Britanijo. Tam ste trenirali in tudi živeli. Kaj vam je teniško dala Britanija, koliko časa ste pravzaprav živeli tam?
Skupno sem bil tam osem let. Da sem bil vseskozi tam, je trajalo pet let. Tam sem spoznal svojega kondicijskega trenerja, ki mi je ogromno dal. Res je bil dober. Za njim je bil z menoj tudi Anže Pirc, ki je ravno tako zelo dober trener. Pred tem sem bil pogosto poškodovan. Imel sem težave z zapestji, zadnjo ložo sem si tako natrgal, da nikoli ne bo čisto v redu. To vse se je dogajalo zaradi nepravilnega treninga. S prihodom v Britanijo se je vse spremenilo. Videl sem, da se da več narediti.

Začel sem verjeti, da je vse mogoče. Tam ljudje malce drugače gledajo, bolj so navajeni profesionalizma. Cenili so me, ker sem bil že igralec prve stoterice. Tudi mlajši tekmovalci so me prišli gledati na treninge. Čutil sem, da lahko tudi njim nekaj dam.

Mentaliteta je drugačna, tudi samo življenje. Razmišljajo, da se vse da in tudi ljudje ti več privoščijo, kot pri nas. Tam sem živel v majhnem mestu, veliko se je govorilo o meni. To ne govorim zaradi tega, ker mi je všeč pozornost, ampak ker se zaradi tega drugače počutiš. Moram priznati, da sem se prijetno počutil. Tudi, ko sem prišel nazaj, sem s seboj prinesel veliko dobrega.

Tri leta ste igrali za Veliko Britanijo in glede tega ste dobili kar nekaj očitkov. Kako danes odgovarjate na te očitke? Aljaž je na intervju pripeljal svojega štirinožnega prijatelja. Foto: Grega Valančič/Sportida
To je bila moja zgodba in sem jo želel tako peljati. Tisti trenutek sem mislil, da je to najbolje zame. Ne iz finančnega vidika, saj tam nisem dobil nobene finančne podpore, ker nisem mogel za njih igrati v Davisovem pokalu. Moram se popraviti, finančno podporo sem dobil tako, da sem lahko imel tamkajšnje trenerje. Dobil sem ogromno znanja. Tam so res strokovnjaki na svojih področjih. Verjamem, da sem iz tega veliko naučil in to znanje lahko delim naprej. Lahko tudi povem, da sem hitro dojemal stvari. Pri meni je bilo še veliko stvari neizbrušenih, ki sem jih skozi leta delal. Nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi imel ekipo pri 16 letih, tako kot jo imajo nekateri drugi igralci.

Kaj je bil glavni vzrok, da ste odšli tja? Vemo, da ste imeli nesporazume s slovensko teniško zvezo.
To je bil prvotni razlog, zakaj sem se umaknil. Počutil sem se zapostavljenega. Že od nekdaj sem razmišljal drugače. Vedel sem, da imam talent in da lahko naredim nekaj več iz sebe. In vedel sem, da če bom ostal v tem okolju, bom ostal, kjer sem. Torej, da bom igralec prve stoterice in da tudi približno ne bom izkoristil svojega potenciala.

Bil sem na tekmah Davisovega pokala in če sem iskren, se nisem počutil zaželenega. Bolj sem čutil, da tisti teden, ko sem z njimi, da izgubljam. Nekaj tednov za tistim sem moral prihajati nazaj v formo, ker so bili treningi podrejeni drugim igralcem. Želel sem si, da smo vsi na istem. Vem, da se tudi marsikdo drug ni dobro počutil. Poskušal sem, da bi se karkoli spremenilo, a se ni. Enostavno se nisem videl v tej zgodbi. Že takrat sem imel britanskega agenta in mi je dejal, da so bili Britanci zainteresirani, da bi igral za njih.

Ne morem vam povedati, kako slabo sem se počutil tukaj. Veliko ljudi ne ve, da sem v Davisovem pokalu s poškodovanim zapestjem igral proti Fogniniju mrtvo točko. Bil sem na tabletah, da sem lahko sploh treniral. Tisto tekmo proti Italiji smo že izgubili. Vprašali so me, če bi igral, a sem jim rekel, da imam res težave z zapestjem. Čeprav nisem želel igrati, so se odločili, da bom jaz igral. Tisto tekmo sem igral, a ker tudi loparja nisem mogel več držati v rokah, sem dvoboj predal. In vse, kar sem po tistem v šali slišal, da sem prvi, ki je predal tekmo. To mi ni bilo všeč. Potrudil sem se, da igram. Naredil sem vse, kar sem lahko. Bil sem mlad, star sem bil 21 let, šele spoznaval sem se z vsem tem in to se mi ni zdelo pošteno.

Potem je bila še tekma proti Danski, ki je bila veliko slabša ekipa. Mislil sem, da bova z Grego Žemljo igrala dvojice, ker sva jih tudi skupaj trenirala. Nisem igral. Ni bila težava, da nisem igral dvojic, samo nihče mi ni povedal, zakaj ne igram. Tudi treningi so bili katastrofalni. S četrtim igralcem sva se pogovarjala, kaj sploh delava tam. Poskusil sem se pogovoriti z ljudmi, da bi se karkoli spremenilo. Ne vem, ali sem jaz naredil napako. Začutil sem, da si ne želim biti tam, ker sem se počutil nezaželenega.

Vas danes še kaj veže na Britanijo?
Prijatelji, s katerimi se pogosto slišimo.

Aljaž Bedene meni, da v športu ni bližnjic. Foto: Grega Valančič/Sportida Na koncu vam je kot igralcu uspelo. Ste čutili kakšno zavist, vam kdo uspehov ni privoščil? Vemo, da vam niso napovedovali uspešne teniške kariere?
Da, to je tudi ena izmed takšnih zgodb. Dejali so, da sem presuh, premajhen … Dobro, ampak na podlagi tega ne moreš nekoga odpisati. Vrhunski športniki so tudi suhi. To so naši "strokovnjaki". Najbolj smešno mi je, ko sem od svojega fizioterapevta slišal, da mu je nekdo rekel, da sem imel veliko sreče v karieri. Kako sem imel srečo, če sem bil na začetku kariere vseskozi poškodovan? Jaz vedno pravim, da v športu ni sreče. V športu rezultati pokažejo, ali si dober ali nisi. Ne moreš imeti srečo in biti dober toliko časa. Zase vem, da sem bil najboljši in to kažejo tudi rezultati. Če se kdo s tem ni strinjal, prav, ampak ta človek nima pojma. Vem pa, da bi lahko še več dosegel. S tem se nisem nikoli obremenjeval, ampak dejstva govorijo sama zase. Grega (Žemlja op. p.) je igral zelo dober tenis, ampak to ni sreča. To je plod dela. V športu ni bližnjic.

Kolikokrat danes še igrate tenis?
Zdaj je bil tri tedne pri meni italijanski igralec, tako da sem igral malo več. Blaž Rola me je nekajkrat poklical. Sicer igram enkrat na dva tedna. Kdaj je z mladinci kakšna stava za kosilo. Za zdaj me ni še nihče premagal (smeh op. p.).

Kako gledate na to, da ste še vedno najvišje uvrščen slovenski teniški igralec na lestvici ATP?
Rekel bi, da je vmes prevelika praznina. Vsak zase ve, zakaj je tako. Jaz bi rekel, da se ni delalo sistemsko. Dobro je, da se je to začelo spreminjati. Imamo nekaj mladih, ampak je še prezgodaj govoriti o tem. Da sem še vedno prvi, je slabo. Nisem star 25 let, ampak 33 in vmes je res velika praznina. Po Blažu Roli ni enega, ki bi bil vsaj blizu. Torej, da bi lahko igral vsaj kvalifikacije turnirjev za grand slam. Stvari bi se morale spremeniti, da bi vseskozi imeli nekoga. Ogromno je talenta, ampak kot prvo nam manjka infrastruktura. Kar nekaj ljudi, ki so bili med najboljših sto igralcev in imajo znanje.

Danes ste vpeti tudi v nogomet, natančneje v ND Ilirija. Nam lahko kaj več poveste o tem projektu?
Lahko povem, da so mladinci letos prvič postali državni prvaki. Člani so trenutno četrti, lahko so pa še tudi tretji, kar je super. Tudi kadeti se dobro razvijajo in je kar nekaj perspektivnih igralcev. Pri članih je na zadnji tekmi igralo sedem mladincev. Vsa čast mladim fantom, da so kdaj igrali tudi dve tekmi na teden. Načrt je, da bi delali pri razvoju igralcev in da bi mladim, perspektivnim igralcem ponudili priložnost in bi s tem ustvarili kariero. Malo je takšnih klubov, ko mladi dobijo takšno priložnost. Fantje igrajo dober nogomet. Seveda, morajo fizično dozoreti, a jih je prav prijetno gledati.

"Vedno pravim, da tam, kjer je več denarja, je več težav. In to drži." Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako ste se znašli v nogometnem svetu in kako lahko tam uporabite svoje znanje iz tenisa?
Na koncu je šport, šport. Profesionalizem je profesionalizem in zdi se mi, da tukaj lahko veliko pomagam. Sicer Ilirija ni v prvi slovenski ligi, ampak si želim, da se ta profesionalizem pripelje tudi v ta klub. V športu ni bližnjic. Tudi talentirani igralci, naj si bo v tenisu ali nogometu, se lahko izgubijo. Zakaj, je odvisno od vsakega posameznika. Mislim, da je jedro vsega tega dobro delo. Sam sem nogometni navdušenec, se učim, ker me to zanima, ampak nobenemu ne bom solil pameti, kaj in kako mora delati. Na te stvari se ne spoznam. Glede ostalih stvari, kjer imam več znanja, pa lahko pomagam in lahko naredimo vrhunsko ekipo.

Kako je danes z vašo vlogo nogometnega agenta? Imeli ste namreč tudi svojo agencijo – The Bond Sport Management.
Tukaj sem odstopil, ravno zaradi kluba. Zdaj to vodi moj brat. Z veseljem grem še kdaj z njim in spremljam vse skupaj. Užitek mi je spremljati mlade igralce. Kako igrajo in kako se razvijajo. Dosti podobno je kot pri tenisu. Lahko jim svetuješ tudi z življenjskega vidika. Seveda, na koncu se odloči družina ali posameznik.

Zakaj ste zbrali ravno ND Ilirija?
Iz tega konca Ljubljane sem doma. In z Andražem (brat dvojček op. p.), ko sva bila majhna in ko sva že igrala tenis, sva želela igrati tudi nogomet na Iliriji.

Vas je kaj presenetilo v nogometnem svetu?
Moram povedati, da kar se tiče ljudi v klubu ne. Lahko rečem, da tisto, kar se zmenimo, drži. Sicer ne vem, kako je drugje, ampak za Ilirijo lahko rečem, da je zdrav klub. Sicer pa se v nogometu kakor tudi v tenisu marsikaj dogaja. Imaš vse vrste ljudi. Vedno pravim, da tam, kjer je več denarja, je več težav. In to drži. Tudi v tenisu je bilo tako. Lahko si imel agenta, ki ni delal zate, ampak je delal zase. In na ta način je pritiskal nate, da podpišeš pogodbo, zato da on več dobi. Sicer ti veš, da je to dober denar, ampak dolgoročno se to ne splača. V nogometu je podobno. V Iliriji je drugače. Ljudje, ki so zraven, so zelo dobri in lažje je tako delati.

Kako je s financami po vaši karieri, vam ATP zagotavlja kakšno pokojnino?
Da, imam deset let njihove pokojnine. Kaj bo iz tega, ne vem. Ta denar je trenutno v nekih skladih, kjer se obrača. Sicer ne vem, ali pozitivno ali negativno. Malo spremljam in trenutno gre na gor. Od petdesetega do sedemdesetega leta bom dobival mesečni znesek.

"Samo, ko sva se ogrevala, sem se vprašal, kako za vraga ga lahko premagam." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Če sva začela s tenisom, zaključiva s tenisom. Roger Federer je končal kariero, Rafael Nadal je poškodovan, Novak Đoković pa trenutno ni v najboljši formi. Se vam zdi, da je trenutno moški tenis v krizi?
Sam bi rekel, da tenis izgublja pri karakterjih igralcev. V zadnjih letih je pripeljalo do tega, da nihče ne sme nič kaj takšnega povedati. Vse je prepovedano, nihče nima svojega mnenja in potem vse skupaj postane dolgočasno. Vsak igralec pove isto. Potem pride Nick Kyrgios, ki pove, kar si misli … To pogrešam. Mora biti zanimivo. Če tega ni, lahko tenis, ki je sicer lep šport, postane dolgočasen. Kolikor spremljam, se mi zdi, da je raven tenisa nekoliko padla. Mogoče je ta generacija malenkost slabša. Dobro, Carlos Alcaraz je vrhunski in mislim, da lahko osvoji kar nekaj turnirjev za grand slam.

Spomnim se Federerja, ko sem proti njemu prvič igral v Avstraliji. Samo, ko sva se ogrevala, sem se vprašal, kako za vraga ga lahko premagam. Vse žogice so prihajale nazaj. Kot, da je bil na baterijah. To je bila poezija tenisa. Včasih je bilo manj nihanj. Teniški gledalci so res imeli srečo, da so videli igrati veliko trojico.

Prepričan je, da bo Novak Đoković za OP Francije v pravi formi. Foto: Reuters

Vas je Novak Đoković presenetil z zadnjimi porazi?
Že v Monte Carlu, ko je igral, sem videl, da z njim nekaj ni v redu. Zanj vseeno mislim, da bo za Roland Garros pravi. Po mojem mnenju je Nole še vedno najboljši. Vseeno je Nole Nole. Bo že nekaj naredil. Dvoboj na tri dobljene nize je nekaj povsem drugega. Vseeno moraš najboljšega na svetu premagati v treh nizih. Igrati turnir za grand slam je povsem drugače. Tam se razlika med boljšimi in slabšimi igralci bolj pozna.

 Preberite še:

Sportal "Slovenci morate to izkoristiti do zadnje kapljice. Kaj takega se ne bo več ponovilo."

Sportal Zaradi več denarja si ni želel zvrtati luknje v koleno

Sportal Prvi mož slovenske košarke odkrito o ozadju izključitve Nike Barič