Sveta trojica ali nedotakljivih pet?

Olimpijski moški teniški turnir je pomenil za belo karavano neobičajno prekinitev pred poletnim prehodom na trda ameriška igrišča, malce nepričakovana delitev olimpijskih odličij pa je med navijači povzročila ugibanja, koga na naslednjih velikih tekmovanjih šteti za glavnega favorita.

Če se za začetek ustavimo pri trenutni številki ena, Švicarju Rogerju Federerju, ki je dejal, da v olimpijskem finalu ni izgubil zlata, temveč si je trdo prigaral srebro, lahko ugotovimo, da je ravno glede njegovih možnosti in forme največ razhajanj. Nekateri so v presenetljivo gladkem porazu proti Škotu Andyju Murrayu zaznali kar začetek konca, čeprav je Švicar pred dobrim mesecem istega tekmeca gladko nadigral v finalu Wimbledona in še sedemnajstič dvignil v zrak pokal na grand slam turnirju. Poleg tega se je znova zavihtel tudi na vrh ATP lestvice (prvič po 31. maju 2010) in temu dodal olimpijsko kolajno. To so dejstva, ki bi morala utišati dvomljivce, še posebej, ker je olimpijski finale povedal mnogo več o Murrayju, kakor pa o Federerju. Najbrž ne bi bilo preveliko presenečenje, če bi zmogel nov podvig tudi na odprtem prvenstvu ZDA in spet zaznamoval zgodovino.

Drugi na lestvici, Srb Novak Đoković, lani za svoje dosežke okronan za najboljšega športnika na svetu, bi glede na visoka merila, ki jih je postavil, letošnjo sezono težko ocenil kot uspešno. Kljub osvojenemu odprtemu prvenstvu Avstralije, finalu Roland Garrosa, polfinalu Wimbledona in 'samo' četrtem mestu na olimpijskih igrah. Sanjski dosežki za ogromno večino, za Srba pač ne več. Po Londonu se je sicer hitro pobral in osvojil masters v Torontu, že 31. naslov v karieri in tretji letos, kar je bil primeren obliž za načeto samozavest. Resda na turnirju ni bilo največjih tekmecev, vendar ostali proti Noletu niso imeli prav nikakršnih možnosti. Na turnirju v Cincinattiju ima priložnost znova zasesti prestol ATP lestvice, a se bo moral uvrstiti vsaj v finale in upati, da Federer izpade pred četrtfinalom, v nasprotnem primeru pa mora osvojiti lovoriko. Konec avgusta ga čaka še pomembnejša preizkušnja, saj bo branil lanski naslov iz Flushing Meadowsa. Če mu uspe, bi bil edini teniški mušketir v sezoni z dvema slamoma. Če moraš na takšen način 'reševati' sezono, pa le ne more biti tako slaba.

Španec Rafael Nadal, za katerega se je dolgo zdelo, da bo edini lahko ogrozil Federerjeve neverjetne dosežke, je zdaj le tretji igralec sveta. K temu so najbrž pripomogle tudi težave s koleni, zaradi katerih se je moral razočaran odpovedati olimpijskemu nastopu, nato pa tudi mastersoma v Torontu in Cinncinatiju ter odprtemu prvenstvu ZDA. Z omenjenimi tegobami se je soočal že v preteklosti, zaradi česar so nastopi še bolj tvegani, prav ameriška trda igrišča pa ničesar ne oproščajo. Kdo si želi tekati po neusmiljeni podlagi, ko kolena zahtevajo počitek? Njegov zadnji nastop je bil tako v Wimbledonu, ko je senzacionalno izgubil že v drugem krogu. Nadal sicer še naprej ostaja prijazni fant iz teniškega sveta, na svoji Facebook strani je med drugim objavil tudi fotografije nosilcev olimpijskih medalj, vendar pa so ob poškodbah sanje milijonov oboževalcev, da bi nekoč presegel Federerja, težko uresničljive. Ob tem velja dodati, da Švicar v karieri večjih zdravstvenih težav praktično ni imel. Nadal je sicer že dosegel vse, ostane mu le podiranje rekordov. Ob vrnitvi ne bo nič manjši mojster, kako ranljiv bo, pa je težko napovedati.

Najbolj vroče ime ta hip v teniški srenji je uradno 'šele' četrti z lestvice, Murray, ki je do olimpijskih iger z loparjem zaman udarjal v neprebojen zid zgoraj omenjene velike trojice. Na grand slamih je izgubljal veliki finale za finalom, za trenerja naposled najel legendarnega Ivana Lendla – in spet izgubil. Avstralija je letos šla v roke Đokovića, Roland Garros je pričakovano že sedmič pokoril Nadal, Federer si je znova prilastil sveto travo Wimbledona, nato pa so prišle londonske igre in Andyjeva predstava življenja. Najbrž lahko zdaj na Škota gledamo kot na zares enakopravnega člana najelitnejšega kluba, kar sicer ne pomeni, da mu je kakšen turnir za grand slam prej ali slej usojen, vsekakor pa bo še nevarnejši. Videti je, da je izgubil tisti ščepec strahospoštovanja, ki ga je ob prelomnih trenutkih tolikokrat prikrajšal za najdragocenejše pokale. Težko bi sicer trdili, da je prvi favorit OP ZDA, saj so bili glavni tekmeci doslej uspešnejši, bo pa razplet zaradi izjemne Škotove forme veliko bolj nepredvidljiv in po godu teniškim sladokuscem.

Argentinec Juan Martin Del Potro, nosilec olimpijskega brona, je sicer ta hip po točkah deveti igralec sveta, vendar je v olimpijskem polfinalu proti Federerju in boju za tretje mesto proti Đokoviću pokazal, iz kakšnega testa je. Prav dvoboj proti Federerju, ki ga je slednji v odločilnem nizu sicer dobil z neverjetnih 19:17, je bil njegov najboljši po letu 2009, ko je istega nasprotnika ugnal v finalu Flushing Meadowsa. Ne gre pozabiti, da je Del Potro zadnji, ki je pred obdobjem Federer-Nadal-Đoković, osvojil turnir velike četverice, a so ga nato na zvezdni poti zaustavile zdravstvene nadloge. V New Yorku bo zagotovo znova igral vidno vlogo, poleg je tega letos osvojil dva turnirja, nekoč pa je že bil na četrtem mestu ATP lestvice (2010). Mnogi se sprašujejo, ali smo namesto nedotakljivih treh sedaj dobili velikih pet?