Zorman napisal kazen sosedu (video)

Izkušeni slovenski rokometaš, ki si kruh trenutno služi pri poljskemu klubu Kielce, ima poleti veliko časa, zato se lahko v vročih mesecih posveti tudi lastni rokometni akademiji, ki se iz leta v leto vse bolj uveljavlja. Mnogi mladeniči, ki jo obiskujejo, so tam, kjer je bil on pred leti. Ko je želel postati uspešen rokometaš. ''Tako kot vsak otrok, ki se ukvarja s športom, sem tudi jaz sanjal o tem, da bom igral za najboljši klub na svetu in bom član reprezentance. Da bom z njo nastopal na velikih tekmovanjih. Verjel sem, da mi bo uspelo in na koncu so se mi želje uresničile,'' se spominja Uroš Zorman in razkriva: ''V mladosti sem treniral vse. Judo, košarko, tudi bejzbol. Pri vseh mi je šlo dobro. Na koncu sem pristal v rokometu, v katerem sem še danes. Ko sem začenjal z rokometom, sem bil najprej levo krilo. Potem so me postavili med vratnici in kar dolgo, celo dve leti, branil. Potem pa smo šli na nek turnir, na katerem smo imeli tri vratarje in premalo igralcev. Zato sem igral jaz in bil potem najboljši igralec in strelec turnirja, zato sem ostal kar v igrišču.''

V času, ko je gulil osnovnošolske klopi, je bil sicer zelo živahen. ''Največ problemov sem imel z obnašanjem. Še dandanes sem vzkipljiv in povem tisto, kar si mislim. Sem malce svojeglav. Tak sem bil tudi kot 'mulc'. Spomnim se, da sem v enem letu zamenjal kar tri beležke za neprimerno obnašanje. Nikoli nisem bil pri miru. Med poukom sem šel desetkrat piti vodo. Ko sem bil operiran in sem prišel v šolo, mi je zdravnik zabičal, naj strogo mirujem, jaz pa sem ob prvi priložnost šel igrati nogomet in norel. S šolskimi ocenami pa nikoli nisem imel težav. Zato se moram najverjetneje zahvaliti mami, ki me je vselej priganjala k učenju,'' se spominja danes 31-letni rokometaš. ''Sicer pa sem imel pri vsem, kar sem delal, vselej podporo staršev, zato sem jim zelo hvaležen. Nikoli mi nista ustvarjala nikakršnega pritiska. Nista hodila na treninge, na tekme. To mi je bilo všeč. Niti me nista silila, naj bom športnik, zdravnik, pravnik ali karkoli. Imel sem prosto pot,'' zadovoljno ugotavlja Zorman, ki je zelo zadovoljen tudi s svojo soprogo. ''Skupaj sva že deset let. Že od takrat, ko pri 'bajti' ni bilo ničesar. Ko je bil Uroš Zorman še povsem neznan. Vedno mi je stala ob strani. Zanjo lahko rečem podobno kot za starša in tudi sestro. Brez nje bi mi težko uspelo,'' pravi Uroš, ki prosti čas najraje izkoristi za sproščanje. ''Popijem kavico, preberem časopis, pogledam film. Ali pa gremo z družino na sprehod v naravo. S soprogo pa greva, če je le možno, občasno tudi v kakšen wellness center,'' razlaga dolgoletni slovenski reprezentant.

Za Slovenijo igra že vrsto let, v zadnjem obdobju pa je tudi njen kapetan. ''Kapetanski trak je določena odgovornost. Vem sicer, da se mnogi spotikajo ob moje obnašanje, a tako pač je. Takšni smo Slovenci. Najbolj mi je všeč, ker vidim, da ekipa verjame vame. Jaz pa v njo. Vsi imamo skupen cilj. To je najbolj pomembno. Sicer pa se s kapetansko zadolžitvijo ni veliko spremenilo. Sem srednji igralec, tako da sem moral že prej na igrišču organizirati veliko zadev. Je pa res, da je kapetan nekakšna vez med trenerjem in igralci. Sicer pa se v reprezentanci odlično razumem. Vsi se razumemo, ne manjka smeha in anekdot. Največja zabavljača pa sta zagotovo brata Žvižej. Z njima ni nikoli dolgčas,'' je nekaj reprezentančnih skrivnosti razkril rokometaš, ki je nastopil tudi na evropskem prvenstvu v Ljubljani, kjer je Slovenija osvojila srebro. Tudi njegova klubska kariera je zelo bogata. Od Slovana, do Prul, Ademar Leona, Celja, Ciudada Reala, spet Celja in naposled Poljske.

''Ko sem prišel na Slovan, sem imel srečo, da je bil klub v slabem finančnem stanju, saj smo mlajši hitro dobili priložnost. Še dandanes sem Slovanu hvaležen, za kar mi je dal. Potem sem šel v Prule, ki so naju z Ognjenom Backovičem mastno plačale. Imeli smo res dobro ekipo. Prvič v zgodovini Slovenije je Celje ostalo brez državnega naslova. Prvaki smo postali mi. Bili smo tudi v polfinalu lige prvakov, nato pa je zmanjkalo denarja in klub je propadel. Potem sem odšel v Španijo, kjer sem podpisal triletno pogodbo in je bilo glede življenja super, a sem se hitro vrnil v Slovenijo, saj nisem dovolj igral, in vrnil sem se v Celje, kjer smo potem osvojili evropski naslov. Sledilo je obdobje v Ciudad Realu, pri katerem sem doživel najbolj plodna leta kariere. Osvojil sem dva naslova evropskega prvaka, bil trikrat španski prvak, trikrat pokalni španski prvak, zmagal na klubskem svetovnem prvenstvu, osvojil španski in evropski superpokal. Toliko lovorik, kot sem jih osvojil tam, jih ne bom več nikoli. Potem sem se spet vrnil v Celje, kjer je bilo na začetku lepo, potem pa so se začenjali pojavljati problemi. A teh stvari ne bi želel pogrevati. Dovolj je bilo že povedanega. Zdaj sem na Poljskem, kjer se počutim odlično in upam, da bom rokomet igral še nekaj let,'' si je zaželel Zorman, ki je zaljubljen v rokomet. Moti ga le nekaj. Tisto, kar je trn v peti marsikateremu privržencu tega športa. Sodniki. ''Sojenje je črna pika v rokometu. V tem je rokomet vaški šport. Sodniki lahko v rokometu odločajo o vsem. Če se sodnik odloči, da bo določena ekipa zmagala, bo zmagala ne glede na vse,'' je prijeten klepet zaključil eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov zadnjega obdobja.