Znal je osupniti na štadionih, mu bo to uspelo tudi izven njih?

Slovenski športni junaki se letos upokojujejo kot po tekočem traku. Potem ko se je julija od profesionalne košarke poslovil Sani Bečirović, septembra kapetan slovenske hokejske reprezentance Tomaž Razinger, pred kratkim še gimnastični virtuoz Mitja Petkovšek pa košarkar Marko Milić in včeraj še rokometaš Jure Natek, če omenimo le nekaj najbolj izpostavljenih (in pri tem izpustimo Tino Maze, ki je za zdaj le v začasnem pokoju), je danes v Brežicah slovo od aktivne športne kariere napovedal Primož Kozmus, nekdanji svetovni in olimpijski prvak in podprvak v metu kladiva.

Kozmus začasno že leta 2009, zdaj povsem zares

Športniki, ki so prehod iz življenja visoko profiliranega športnega junaka v običajno življenje že izkusili, ne skrivajo, da gre za obdobje velikih preizkušenj. Glede na to, da je Kozmus kot podjetnik že prej polagal temelje za kariero po koncu športnega udejstvovanja in si je že leta 2009 vzel leto dni premora, v katerem je že delno okusil njen izziv, ter se goreče zavzemal za pravice športnikov (doživljenjska renta) zanj ta prehod ne bo tako težak. Navsezadnje so ga športni funkcionarji iz Atletske zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja Slovenije že danes vabili v svoje vrste.

Športno slovo pomeni nov začetek

Tomaž Ambrožič, strokovnjak za športni marketing, meni, da konec športne kariere za športnika pomeni nov začetek. "Točke se z upokojitvijo na nek način začnejo seštevati znova. Tudi za Kozmusa, ki se je sicer že zdaj ukvarjal s hostlom in hotelirskimi aktivnostmi. Zdaj bo spet stopil na začetek. Sicer z neko popotnico, a tako kot prej bo moral paziti na vsak korak."

Športnik ima ob slovesu več možnosti: - ali se odloči za življenje športnega upokojenca, na katerega se mediji spomnijo samo v času olimpijskih iger in za katerega je važno le to, da ne dela večjih napak, ki bi ga stale stare slave, - ali se povsem umakne iz javnosti, kot je to storila Mateja Svet, ki je pogorela s kolekcijo športne opreme, - ali pa si ustvari povsem novo kariero, pri čemer mora biti izredno pazljiv, da svoj ugled obdrži na prejšnji ravni. "Kozmus si je svoj ugled prej pridobil z rezultati, zdaj pa ga bo moral ohraniti z uspešnostjo nekje drugje," poudarja Ambrožič.

"Še vedno ga bo obkrožala avra olimpijskega zmagovalca, a ljudi bo vedno bolj zanimalo, kaj počne zdaj. Verjetno mu bo vse skupaj še precej olajšano, a ljudje bodo bolj pozorni na stvari, ki se jih bo lotil, težje bodo spregledali napake, ki so jih bili pripravljeni odpustiti v času kariere."

Ni važno, ali si ob slovesu na vrhuncu ali v zatonu

Čeprav se Kozmus ne poslavlja na vrhuncu kariere, kar bi lahko rekli v primeru Mazejeve, če bi se izkazalo, da je njena odločitev o prekinitve kariere dokončna, pa to pri prehodu v običajno življenje ne igra bistvene vloge.

"Razlika med športniki, ki se poslovijo na vrhuncu kariere in med tistimi, ki so že nekaj časa v zatonu, je zelo kratkotrajna. Z leti so namreč vsi samo še nekdanji športniki. A bolj kot to je ključno, da po koncu profesionalne kariere ne delajo napak – primer je Primož Peterka in njegove težave, o katerih je javnost precej razpravljala, s tem pa je tudi njegova športna avra delno zbledela – oziroma da, če so tega sposobni, nadgradijo staro slavo in si ustvarijo še eno uspešno kariero," razmišlja direktor agencije SV-RSA.

Na podlagi športnih dosežkov je sicer težko napovedati, kakšna bo pot po koncu športne kariere vrhunskega športnika, je pa to delno mogoče razbrati iz njegovega delovanja, je prepričan Ambrožič. On je denimo že do nekdaj verjel, da bo nekdanji smučarski tekačici Petri Majdič (danes se ukvarja s trgovino s športno opremo) uspelo tudi v običajnem življenju, saj je že kot športnica za ogromno stvari poskrbela sama, podobno pa velja tudi za deskarja Žana Koširja, ki v svetu vrhunskega športa že dlje časa za vse poskrbi sam.

Križaj je imel srečo, Košir se je počutil kot v zaporu

O psihični praznini, ki prevzame športnika v obdobju prehoda v običajno življenje, je v nedavnem intervjuju za Sportal potožil tudi nekdanji alpski smučar Jure Košir, ki se je ob svoji upokojitvi po eni strani počutil svobodno, saj je kar naenkrat razpolagal s prostim časom, ki ga prej ni poznal, po drugi strani pa je imel občutek, da se je znašel v zaporu. "Prekinitev ali konec kariere predstavlja velikanski psihični in fizični izziv," je priznal Košir, ki se je od aktivne smučarske kariere poslovil pred devetimi leti.

Tudi Bojan Križaj, junak snežnih strmin iz obdobja zlate jugoslovanske smučarske pravljice, priznava, da je upokojitev vse prej kot drsenje po sveže steptanem snegu. Kot aktivni športnik je bil vrsto let povsem izoliran od dogajanja v realnem svetu. Osredotočen je bil le na šport, zato je bilo spoznanje, da se mora zdaj znajti sam, velik šok.

"Pri tem so v prednosti tisti najuspešnejši, ki so v karieri zaslužili toliko, da lahko v miru zadihajo in razmislijo o nadaljnjih aktivnostih. Marsikdo tega privilegija nima in se mora hitro znajti v novem, zanj neznanem okolju. V tej fazi je človek zelo ranljiv. Logična posledica so napake. Jaz sem imel to srečo, da sem se lahko naslonil na svoje partnerje in prijatelje ter prek Elana ostal v smučarski industriji," je o športnem upokojevanju razmišljal 58-letni Tržičan, ki se je pred kratkim spet srečal s svojim velikim prijateljem in rivalom iz 80. let Ingemarjem Stenmarkom.

Športno slovo je nova priložnost

A vse le ne bi smelo biti tako črno, poudarja nekdanji svetovni prvak v smučarskih skokih Franci Petek, ki se sicer strinja, da je upokojitev za športnika težka preizkušnja, a da jo je treba sprejeti kot novo priložnost, ki se odpira na drugih področjih.

"Konec športne kariere ne pomeni konec življenja!" je poudaril. "Šport je le del življenja in ti da ogromno vrlin. Kar pogumno, ne se prepustiti malodušju," polaga Petek na srce vsem svežim športnim upokojencem, ki po njegovem tudi na novo pot vstopajo izdatno opremljeni z življenjskimi spoznanji.

Pri tem je ključnega pomena zavedanje v obdobju športnih vrhuncev, da bo njihova pot brez izobrazbe bolj zahtevna, kot bi bila, če bi želeni kos papirnatega dokazila o izobrazbi vendarle imeli.

"Splošna izobrazba in šport sta dobitna kombinacija. Na obeh področjih sam talent ni dovolj, ampak zahteva ogromno delovnih navad," poudarja Petek, eden redkih športnikov, ki so tudi na akademskem področju dosegli zavidljivo raven. Franci Petek, ki danes deluje kot pedagog po metodi montessori, je namreč doktor geografskih znanosti. Priznava, da znan obraz sicer odpira nekaj vrat, a se na to ne gre preveč zanašati.

Nekaterim dobro dene

Seveda pa obstaja tudi peščica športnikov, ki s prehodom ni imela težav. Ena takih srečnic je atletinja Brigita Bukovec, dobitnica srebrne olimpijske medalje v Atlanti, ki se še danes z veseljem spominja prvega poletja po koncu atletske poti. "Takoj sem odšla na morje in bila tam mesec dni. Samo poležavala sem in uživala v miru. Še v trgovino nisem skočila," je spomine obujala v nedavnem pogovoru za Sportal. Pa tudi Mitja Petkovšek, športni upokojenec novejšega datuma, podarja, da mu ni hudega, saj si zdaj končno lahko vzame trenutek za stvari, ki prej niso prišle na vrsto.

Jure Košir, alpski smučar: Ta sprememba še zdaleč ni preprosta. Športnik je navajen življenjskega sloga, ki je del njega dve desetletji, nato pa se vse skupaj prekine čez noč. Položaj je celo nekoliko protisloven. Oseba je svobodna in ima kar naenkrat za vse več časa, po drugi strani pa se, če malce karikiram, počuti kot v zaporu. Vpetost v športne spone zamenja prav posebna utesnjenost, ki jo je običajnim ljudem težko opisati.

Prekinitev ali konec kariere torej resnično predstavlja velikanski psihični in fizični izziv. Sveži športni upokojenec se sicer zaveda, da njegovo telo potrebuje stalno dejavnost. A če aktivni treningi zanj niso obvezni, je povsem naravno, da jih bo sčasoma začel izpuščati. Obenem se sooči tudi s psihično praznino. Te težave so še toliko večje, če se človek ne zna opazovati in si že takoj po koncu športne poti ne postavi novega cilja.

Andrej Hauptman, kolesar: Kariero sem predčasno končal zaradi bolezni in seveda je bilo to zame težko obdobje. Je pa vsako leto lažje. Letos mineva že deset let. Prva leta me je vsakokrat, ko sem spremljal svoje nekdanje konkurente, stiskalo pri srcu. Tako pač je v življenju. Danes si medijsko izpostavljen, jutri te ni nikjer več. Tudi v poslu je povsem enako. Ostanejo prijatelji in družina. Nikoli nisi pripravljen na to, kar je po vsem vlaganju v šport težko prenesti. Tudi zato, ker je šport edino, kar znaš dobro delati. To je tako, kot da bi zdravniku, ki je vse vložil v svojo kariero, to odvzeli. Kaj bi počel potem? Življenje se ne konča, treba je najti nekaj novega. Tudi če ostaneš v športu in na primer prevzameš vlogo trenerja, je to nekaj povsem drugega, čeprav ljudje mislijo, da ni. Ko si športnik, vsi vse delajo zate, potem pa ti vse delaš za druge. Prehod je težak.

Miro Cerar, telovadec: Če si znan, si še bolj na očeh javnosti. Če bi ga polomil, bi vsi hitro vedeli.

Britta Bilač, atletinja: Stara slava sem in tja odpre kakšna vrata, a v trgovini moram iz denarnice vseeno povleči bančno kartico. Zaslužila nisem prav veliko, a se ne bom pritoževala. Ne živim na ulici, imam avto. Več ne potrebujem. Živim povsem normalno.

Brigita Bukovec, atletinja: S preskokom v novo življenje nisem imela težav. Nikoli ne bom pozabila prvega poletja po koncu atletske poti. Takoj sem odšla na morje in bila tam mesec dni. Samo poležavala sem in uživala v miru. Še v trgovino nisem skočila. Odločitve nisem nikoli obžalovala. Takoj sem se odločila za materinstvo in uživala v novem življenju. Niti za minuto nisem pogrešala treningov in tekem. Sem pač tak človek, da hitro pozabim na zmage in poraze. Tudi na Atlanto se redkokdaj spomnim. Novinarji so me pogosto spraševali, ali si kdaj še ogledam finalni tek. Nikoli si ga nisem. Mama si ga še, tudi otrokom ga je pokazala, jaz pa nikoli.