Sobota, 7. 10. 2017, 16.53
7 let
Psiholog in gorski reševalec s prestižno nagrado za solidarnost v gorah
Žarko Trušnovec: Mladega reševalca smrt danes prizadene bistveno bolj kot nekoč #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,65
1
Tolminski gorski reševalec in psiholog Žarko Trušnovec je pred dnevi v Italiji prejel srebrno plaketo Targa d'Argento, pomembno mednarodno nagrado za solidarnost v gorah. "Hecno, ker sem nagrado dobil kot posameznik, zanjo pa je pravzaprav zaslužna ekipa. Gorsko reševanje je ekipni šport," o prejemu priznanja skromno razmišlja 62-letni psiholog, ki kljub temu, da je v življenju videl in občutil tudi precej grenkobe, ostaja nepopravljiv optimist. Praktik, zaupnik, svetovalec.
Trušnovec se je gorskim reševalcem pridružil leta 1982, leta 2001 pa je prevzel delo načelnika GRS Tolmin.
Psiholog in gorski reševalec Žarko Trušnovec je konec septembra v Italiji prejel srebrno plaketo Targa d'Argento, prestižno mednarodno nagrado za solidarnost, ki jo že skoraj pol stoletja v italijanskem kraju Pinzolo podeljujejo tistim, ki se razdajajo za nevarna reševanja ljudi.
Načelnik GRS Tolmin, ki pokriva področje celotne severne Primorske, se je tako pridružil izbrani druščini nagrajencev z vsega sveta, med katerimi so tudi Dalajlama, papež Janez Pavel II. in italijanski alpinist Cesare Maestri. Pred skoraj 20 leti je nagrado prejel še en Slovenec, in sicer Janez Brojan, starosta gorskega reševanja iz Mojstrane.
62-letni Trušnovec se je gorskim reševalcem pridružil leta 1982, zadnjih 16 let pa je tudi načelnik GRS Tolmin. V tem času je sodeloval pri več kot 750 reševalnih akcijah, dejaven pa je tudi na področju pomoči pri obvladovanju posttravmatskega sindroma, s katerim se ob ob težkih in smrtnih nesrečah soočajo različni pripadniki civilne zaščite. Trušnovec je vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite, ki se aktivira na poziv v primeru večjih naravnih ali drugih nesreč (tudi s klicem na 112).
Veliko časa in energije namenja tudi mladim. Osnovnošolce, srednješolce in nadarjeno mladino, zadnja leta pa tudi družine, povezuje v planinskih taborih, s čimer skuša preventivno delovati na mladino, da ta ne zaide na stranpoti, so v sporočilu za javnost zapisali pri Planinskem društvu Tolmin.
"Nagrada? Kar malce hecno se počutim. To je nagrada za ekipno delo, podelili pa so jo posamezniku."
Konec septembra ste v italijanskem kraju Pinzolo prejeli mednarodno nagrado za solidarnost. Ste vedeli, da se vam obeta ali je šlo za popolno presenečenje?
Vedel sem, da je predsednik GRZS Igor Potočnik že pred dvema letoma pripravil predlog, a so tisto leto, ko je Nepal pretresel potres, nagrado podelili gospe iz Nepala. Letos me o nameri niso posebej obveščali, tako da je bilo presenečenje popolno.
Podelitev nagrade Targa d'Argento. Foto: Žarko Rovšček.
Zakaj menite, da so predlagali ravno vas?
Težko rečem, malo hecno se počutim. Zakaj? Ker je to nagrada za posameznika, ki pa sem jo dobil za vodenje skupine, ki z mano dela že dolga leta. V razlagi nagrade so omenjali še moje delo psihologa, ki ga opravljam na osnovni šoli Tolmin in na Centru za civilno zaščito Ig, delam z ekipami prve pomoči, veliko se ukvarjam z otroki ...
Koliko taka nagrada polaska, poboža?
Seveda jo je lepo dobiti, a imam hkrati ves čas pred seboj misel, da je nagrada delo, recimo temu ekipnega športa. Nikogar nisem rešil sam, pa tudi ostalih dejavnosti brez podpore drugih, kot sta Rdeči križ in Uprava za zaščito in reševanje, ne bi mogel opravljati.
Vaš, kot pravite, ekipni šport se je začel pred več kot 30 leti. Kakšni so vaši začetki?
Začel sem s planinstvom, v študentskih letih pa postopoma zajadral v alpinizem. V gorah sem bil večkrat priča nesrečam, nekajkrat sem tudi priskočil na pomoč, potem pa so me povabili zraven.
Žarko Trušnovec: Prostovoljno delo je imunski sistem družbe:
Koliko je pri usposabljanju gorskih reševalcev poudarka na psihološki pripravi? Na tem področju ste sami zelo dejavni.
V starih časih je bilo tega bistveno premalo, pa saj tudi nesreč ni bilo toliko kot danes. Psihološka priprava vse bolj prihaja v ospredje. Gre namreč za to, da so mlajši ljudje na to bolj občutljivi.
Zakaj?
Zato, ker smrt danes ni več del življenja in mladega reševalca, ki se s smrtjo sreča zelo zgodaj, to prizadene bistveno bolj kot v nekdanjih časih. Takrat so ljudje bolezen prebolevali doma, tam so tudi umirali in umrli.
Zdaj pa človek zboli, odpeljejo ga v bolnišnico, od tam pa se vrne v žari. O smrti se danes zelo malo govori. Spomnim se, da smo, ko smo živeli na vasi, vsi hodili na vse pogrebe, danes je kaj takega nepredstavljivo. Še posebej če govorimo o mestih. Tam lahko umre sosed iz sosednjega stanovanja, pa zato sploh ne bomo vedeli.
Tudi otrokom se verjetno ni tako prikrivalo trpljenja, umiranja, pogrebov …
Otroci so konkretna bitja in česar ne vidijo, ne razumejo oziroma se zanje sploh ni zgodilo. Če ne grejo na pogreb, tega ne razumejo kot dejstvo. Če je bil otrok navezan na pokojnega nona ali nono, mora biti na pogrebu. Zakaj? Da bo doživel slovo, sicer si ga sploh ne more predstavljati. Na tem področju otrokom delamo največjo škodo.
"Smrt danes ni več del življenja in mladega reševalca, ki se s smrtjo sreča zelo zgodaj, to prizadene bistveno bolj kot v nekdanjih časih."
Kako je otroku najlažje razložiti smrt?
Enostavno. Nonči je umrl. Dejstvo. Šli bomo na pogreb in se poslovili. Smrt in žalost sta sestavni del življenja.
Verjetno otroke želimo preveč ščititi.
To je enako kot to, da nekateri starši danes svojim otrokom več ne berejo pravljic, ker da so preveč strašne. Kot da je življenje ena sama lepota! Se pa ravno teh pravljic najbolj spominjamo, ker so nekaj pomenile.
Kako ste se sami kot gorski reševalec soočali s smrtjo? Ste sami znali predelati občutke, tesnobo oz. kako lahko zdaj pomagate drugim? Koliko gasilci, reševalci sploh iščejo vaše pomoči? Se raje pretvarjajo po mačistično, da vse zmorejo sami?
K sreči je takšen način razmišljanja preživet, pa čeprav občasno se doživim kakšno "telefonado" v stilu, imam težave in slabo spim. Vsakemu takemu klicatelju najprej povem, da je to povsem normalno.
Če te smrt sočloveka prizadene, pomeni, da si dober človek in s tem ni nič narobe.
Kako pa se bo tega rešil, je stvar tehnike. Ta pa je odvisna od njegove osebnosti in terapevta. Odvisno je od tega, kje se bosta našla.
So pa vsi, ki so me klicali, želeli, da za najin pogovor nihče ne izve. Mačizma je še vedno veliko, a vedno manj.
Vedno pogosteje se tudi dogaja in to je zelo pohvalno, da me vodje intervencij že kmalu po reševalnih akcijah, ali je to akcija GRS, gasilcev ali policije, kličejo za pomoč. Želijo si razbremenilnega pogovora za vso skupino, ki je sodelovala pri reševanju.
Za to je najbolj zaslužna Andreja Lavrič z Uprave za zaščito in reševanje, ki vodi te programe. Postavili smo ekipo, začela sva s Petrom Markičem, gorskim reševalcem iz Kranja, pozneje sta se nama pridružili še dve kolegici, Barbara in Vita, kmalu pričakujemo še dve. Ekipo se da aktivirati tudi prek številke 112 in to se že dogaja.
Vedno pogosteje nas kličejo in to je razveseljivo. V povezavi z nesrečo na avtocesti na Rebernicah (več poškodovanih in smrtnih žrtev) so me klicali že med samo intervencijo. Pogovorili smo se o tem, kaj je kdo doživel in tudi kako je to doživel.
In kar pripravljeni so se bili o svojih čustvih pogovarjati pred drugimi?
Ja, zanimivo. Očitno smo že premagali to zadrevo in govorjenje o občutkih ni več tabu tema. Kolegica Vita ima na Štajerskem kar precej izkušenj, njo kličejo najpogosteje. Mačizem ni več prevladujoč, kar je dobro za duševno zdravje.
Dobro je tudi to, da imajo nekatere gasilske enote zaupnike. Izbrali so določene ljudi, h katerim so se gasilci že prej zatekali po nasvete. Na Igu so naredili selekcijo teh zaupnikov in izvedli usposabljanja zanje.
Takšne zaupne pogovore ima na primer Gasilska brigada Ljubljana v svojih dokumentih zapisano kot priporočilo. Ne gre še za obveznost, kot je to na Švedskem v primerih, ko se gasilec hudo poškoduje, ko rešuje težje poškodovane ali ko rešuje otroka, tudi če ni poškodovan. Pri nas je to zgolj priporočilo, a je že to bolje kot nič. Prisiliti ne moreš nikogar.
Se mi pa zdi, da se nekateri meni lažje odprejo. Morda zato, ker se srečujemo tudi na intervencijah in pade tudi ta bariera.
V enem od intervjujev ste izpostavili, da šefi danes svoje zaposlene premalokrat vprašajo, kako so? Kako si? Povsem enostavno vprašanje, ki se ga redko zastavlja svojim zaposlenim. Zakaj se vam zdi tako pomembno?
Ker je zelo pomembno, da poznamo ljudi, s katerimi delamo. Zakaj? Primer: pred nami je intervencija, na kateri bomo reševali ukleščeno družino s šestletnim otrokom. Med gasilci na intervenciji je tudi gasilec, ki ima doma šestletnika. Kakšno nalogo mu bomo naložili? Usmerjal bo promet. Zakaj? Ker bi ga vse drugo sesulo. Zato je tako pomembno, da se ljudje poznamo med seboj. Zato se vprašajmo, kako smo.
Na težje primere pri reševanju se nikoli ne navadiš, niti se ne smeš navaditi. Je pa pomembno, da poznaš tehniko, ki ti pomaga to prebroditi."
Sicer pa se na intervencijah dogaja marsikaj. Zgodilo se mi je, da je mlajši kolega reševalec že prvo leto med reševalnimi akcijami pospravljal trupla petih ponesrečencev … Že prvo leto! Po vsaki intervenciji sva se pogovorila o tem, sicer bi se že zdavnaj poslovil od reševanja. Vsak reševalec sanja o tem, da bi po hribih reševal lepa dekleta, ne pa da bo pobiral trupla. Saj včasih na to lahko tudi pozabiš, večkrat pa ne moreš.
Se z leti utrdiš, okrepiš? Ali je to znak za alarm?
Ne, na to se nikoli ne navadiš, niti se ne smeš navaditi. Pomembno pa je, da se naučiš tehnike obvladovanja.
Če je nekdo hudo poškodovan, ga ni treba gledati v obraz. Obraz si namreč najbolj zapomniš, vse drugo nekako zbledi … na to je reševalce fino prej pripraviti …
Ravno tako ne moreš nekoga, ki je na zadnji intervenciji reševal najtežje ponesrečence, že na naslednji akciji spet postaviti v podoben položaj. Ne, ko bo ponesrečen že na nosilih, ga lahko obravnavaš naprej, prej pa ne. Seveda pa se to vedno ne da.
Reševalcem ste se pridružili leta 1981, leta 2001 ste prevzeli mesto načelnika GRS Tolmin. So vas nagovorili ali ste se sami potegovali za položaj?
(smeh, op. a.). Moj predhodnik se je tega lotil zelo zvito. Na nek način me je določil. Janko (Koren, op. a.) je rekel, da pristane na še en mandat, pod pogojem, da bom jaz prevzel mesto namestnika. Na svoj 70. rojstni dan je napovedal, da odstopa s položaja, češ, saj imam namestnika. No, tako se je začelo.
Trušnovec bo mesto načelnika GRS Tolmin januarja prihodnje leto predal mlajši generaciji reševalcev. "Generacija, ki je zdaj vpeta v reševanje, je že toliko mlajša od mene, da se mi zdi pametneje, da jo vodi njihova generacija. Ne smeš predolgo vztrajati na položaju ..."
Menda januarja prihodnje leto nameravate tudi sami sestopiti s položaja načelnika. Zakaj?
Da, za to potezo sem se odločil zato, ker želim, da bi postajo prevzeli mlajši z boljšimi idejami. Generacija, ki je zdaj vpeta v reševanje, je že toliko mlajša od mene, da se mi zdi pametneje, da jo vodi njihova generacija. Ne smeš predolgo vztrajati na položaju ...
Reševalec ste že več kot 30 let. Kje opažate največje spremembe?
Vse se je spremenilo. Gorska reševalna je prerasla že v napol urgentno službo. Izvozni časi izpred reševalnih postaj na intervencijo so deset minut, če se zamudimo, 15 minut, se že grdo gledamo …
Sporočila dobivamo na pozivnike, SMS-e na telefone … na vrhuncu sezone so reševalci dežurni … pa bistveno več je vsega. V prvem letu mojega načelnikovanja smo imeli 25 intervencij, letos smo jih imeli že 89, pa še ni konec sezone.
Tolmin je najbolj obremenjena gorsko-reševalna postaja v Sloveniji. Verjetno predvsem po "zaslugi" adrenalinskih športov, ki so na tem koncu Slovenijo v porastu.
Res je, polovica intervencij odpade na padalce, zmajarje, kanjoning ... Hribovskih nesreč imamo nekaj manj kot reševalci iz Bohinja, 50 dodatnih pa je zračnih.
Katere nesreče so v povprečju najbolj problematične?
Nesreče, ki so povezane z vodo. Te so zelo malokrat uspešne. Težava je tudi v tem, da v soteskah in gorskih dolinah ni komunikacijskih poti. Tam ni stez in ni dostopov. Signal je slabši, radijska zveza je slaba. Oseba, ki je pod vodo, pa ima samo štiri minute časa, da ga rešimo.
Problematični so tudi padalci … glede na to, da je padel z neba, ga je težko locirati, to je pri gorskih nesrečah bistveno lažje.
Ste bili na položaju načelnika vedno suvereni, da boste intervencijo dobro izpeljali ali je bilo kdaj vsega preveč?
Niti ne, težava je lahko število ljudi. Če imaš v enem dnevu več intervencij, moraš že pošteno kalkulirati, kako boš razporedil ljudi.
Najtežja je koordinacija na terenu, pa tudi na postaji ni enostavno. Še posebej če so pri nas sorodniki osebe, ki jo rešujemo.
Leta 2001 je bil na Voglu tudi sam blizu smrti. Odnesla ga je ledena plošča, na to ga spominja prepis pogovora med reševalci. "Baza, baza, Žarje je odletu ..."
Katero operacijo štejete kot poseben uspeh?
Težko rečem. Zadovoljen sem na primer s tem, da smo se v primeru zimskega reševanja v Malesniku odločili, da se ga lotimo kar ponoči, saj je vprašanje, kako bi plezalca preživela noč. Čeprav samo reševanje na koncu niti ni bilo tako ekstremno.
Par iskalnih akcij smo organizirali na hitro in so bile uspešne. Tega sem zelo vesel. Zelo dobro sodelujemo tudi s policijo …
Katera pa vam še vedno leži na srcu? Ali je take bolje pozabiti?
Ne, saj sploh ne gre za to, da bi želeli kaj pozabili, to so stvari, o katerih se je treba pogovarjati. Mislim, da delamo zelo dobro, za amaterje izvozimo kakor hitro je to mogoče. Vprašanje pa je, kdaj dobimo informacijo o nesreči. Včasih jo dobimo zelo pozno in takrat se seveda sprašujemo, kako bi se odzvali, če bi ponesrečenca prej slišali, videli ...
Prej sva govorila o zaupnikih. Komu se vi zaupate, ko se morate razbremeniti?
Imam nekaj prijateljev, ki jim povsem zaupam, včasih se odpravim na tek ali kolo. V naravo.
Koliko let že niste sneli pozivnika?
Več kot 25 let …
Družina se je verjetno navadila na tak način življenja?
Ko so bili še vsi trije otroci doma (sin se je pred leti smrtno ponesrečil), so ob pisku pozivnika vedeli, kaj se bo zgodilo. Sledilo je vprašanje: A zdaj gremo pa k Beni? To je bila soseda, ki je pazila otroke, če sem bil sam doma.
Predlagam, da se na gorsko reševanje ozreva še s širšega vidika. Kako je po vašem mnenju zanje, za vas poskrbljeno na ravni države?
Država ima posluh za nas, a je dejstvo, da glede na količino intervencij dobivamo vedno manj denarja. V času gospodarske krize so tudi nam zategnili pasove.
Pa število reševalcev, je zadostno?
Odvisno od dneva in odvisno od dela Slovenije. Danes je vse težje dobiti mlade ljudi, ki bi se nam želeli priključiti. Ni problem, če imaš intervencijo petkrat letno, če pa se to dogaja 40- ali 60-krat letno, je stvar bistveno drugačna.
Intervencije so lahko za delodajalca obremenjujoče. Če na primer vzamemo podjetje, kjer so trije, štirje zaposleni, od tega sta dva gasilca, dva pa gorska reševalca. To pomeni, da če se vsi odpravijo na intervencijo, lahko delodajalec podjetje zapre. Ni problem refundacija (povrnitev dohodka za manjkajoče ure), problem je, ker takrat proizvodnja stoji.
Kaj dobi reševalec?
Vprašamo Igorja Potočnika, predsednika GRZS Slovenije, ki se nam je pridružil pri pogovoru: Reševalec dobi dnevnico in prevozne stroške do postaje. S tem, da večina reševalcev ta znesek pušča postaji zato, da s tem denarjem kupijo dodatno opremo.
Država daje postajam?
Država daje zvezi, potem pa mi polovico denarja namenimo postajam. Zveza opravi večje nakupe za gorske reševalce.
Reševalci pa delajo povsem prostovoljno.
Igor: Da, to je en čuden hobi.
Žarko: Toliko zagamanih tipov težko najdeš na enem mestu (smeh, op. a.).
Omenjate tipe. V vaših vrstah je tudi nekaj žensk, čeprav prej peščica.
Igor: Trenutno jih je 43.
Žarko: Vzamemo vsako, ki se nam želi pridružiti.
Gospod Trušnovec, po profesiji ste psiholog. Zakaj ste se odločili prav za ta študij? Kaj ste pričakovali, da boste počeli?
Kaj pa vem, kolebal sem med psihologijo in medicino. Na koncu sem se odločil za psihologijo. Sicer pa se mi zdi, da zdaj delam isto, kot če bi se odločil za medicino. Želel bi biti v eni prehospitalni enoti, na urgenci … Me je pa vedno zanimala športna psihologija.
Niste pa delovali v tej smeri?
Ne, v športu sem deloval kot vaditelj atletike, ne pa kot psiholog. Sem pa takoj, ko sem začel delati v osnovni šoli, prevzel tekaški krožek, imel sem skupino pri atletiki, vodil sem planinski krožek … Znam teči in hoditi v hribe, to mi gre najbolje (smeh, op. a.)
Starši otrok, ki hodijo v vaš planinski krožek, so verjetno kar pomirjeni. Vedo, da imajo psihologa, ki zna reševati konfliktne situacije, vedno pri roki.
Mislim, da se v take krožke vedno vključijo otroci, ki so s srcem pri stvari, tako da glede tega nimam nobenih težav.
Je za planinski krožek še vedno dovolj zanimanja?
V našem koncu vedno. Težava, ki jo opažam, pa je, da je v šole prodrla "trgovina" s krožki. Danes se že najmlajšim ponuja deset vrst športnih dejavnosti in podobno. Moje mnenje je, da se morajo otroci na začetku priključiti neki splošni vadbi, kot sta atletika in gimnastika, s tem bi se otroci razgibali in pridobili gibalne spretnosti. Usmeritev v samo en šport, ki se dogaja zdaj, se mi zdi čisto prezgodnja.
1