Zakaj imajo nekateri klubi in reprezentance živalske vzdevke?

Nogomet, košarka, rokomet, hokej in še marsikateri šport bi se našel, v katerem glavnih akterjev ne prepoznamo zgolj po imenu kluba, pač pa tudi po vzdevkih, ki so nekatere močno zaznamovali. V tokratni rubriki Sportalov zakaj, Sportalov zato smo se vprašali, čemu sploh vzdevki oziroma zakaj se je toliko športnikov prijel aktualizem, povezan z živaljo, ki je s pogosto rabo (v medijih, med navijači, marketinških akcijah) v mnogih primerih postal avtomatizem.

Ciljamo na čustva, pripadnost

"Pri izbiri vzdevka športniku gre za zelo podobno stvar kot na primer pri grbu, ki že sam po sebi kaže pripadnost neki skupini, klubu ali reprezentanci. Klubi si po navadi izbirajo močne živali, ki simbolizirajo nepredajo, surovost, tekmovalnost v pozitivnem pomenu besede. Na ta način se krepi občutek pripadnosti nekemu kolektivu. Pri tem ciljamo na čustva, na to, da čutiš večjo pripadnost skupini. Kar je pod vplivom čustev, je veliko bolj intenzivno. Bolje si bomo zapomnili in se spomnili tistih stvari, ki so bile bolj čustveno obarvane. Če se uspejo tudi športniki na nek način nezavedno ali podzavedno poistovetiti s klubom, smo vzbudili točno to, kar si od njih želimo, tekmovalnost. Na primer to, da je nekdo za svojo ekipo pripravljen narediti marsikaj," pravi psihologinja Eva Kovač in pri tem poudarja, da simbol seveda ni zagotovilo, da bo športnik bolje igral.

Simbol ni zagotovilo za boljšo igro, lahko pa da spodbudo

Zaradi samega simbola namreč težko rečemo, da bo športni akter bolj zagnan. Bo pa zagotovo njegova aktivacija višja, če ga bodo ob igrišču spremljali pripadni navijači, oblečeni ali odeti v dres ali šal kluba/reprezentance, z zastavo v roki in s spodbudnimi besedami, morda s prepevanjem klubske himne.

Vzdevki so tako bolj kot za športnike zanimivi za navijače. V klubih je pač tako, da se igralci lahko hitro menjajo, navijači pa (načeloma) ostajajo zvesti klubu ali športniku, s katerim se poistovetijo tudi prek simbolov, himn, vzdevkov.

Ko na prsi pride ris

Simboli se znajo pogosto še globlje usidrati v reprezentančnih ustrojih, saj so takrat čustva še močnejša, prisoten pa je tudi patriotizem. Eden od slovenskih kolektivov, ki se ga je živalski vzdevek dodobra oprijel, je hokejska reprezentanca. Leto 2001 je bilo zanjo prelomno, saj si je na svetovnem prvenstvu skupine B, ki je potekalo v Ljubljani, z zmago s 16:0 nad Estonci (morala je zmagati z vsaj 12 zadetki razlike) prvič zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu elite.

Takratno vodstvo Hokejske zveze Slovenije (HZS) se je v tistem času zavzelo za novo celostno podobo, s katero je prišel ris. Ta morda na prvi pogled deluje prijazno, a zna pokazati kremplje. Slovenski hokejisti so tako na SP leta 2002 na prsih namesto državnega grba prvič nosili risa, ki je njihov zaščitni znak še danes.

Kakšen pečat bo nek vzdevek pustil, je seveda odvisno tudi od uspešnosti marketinga, pojavljanja v medijih in celostne zgodbe. Simbol ne sme biti sam sebi namen, pač pa je pomembno, da izhaja iz dobre zgodbe, ki jo javnost sprejme. Kovačeva se strinja, da se je ris dobro prijel. "Takrat je bila uvrstitev v elito nekaj neprecenljivega, naredili so nekaj neverjetnega in visoko zmagali na zadnji tekmi. Ris ima kot mačka arhetip nepredaje, tako da je šlo dobro v kontekst. Ko so zamenjali grb za risa, so se ljudje prav tako poistovetili in bili pripadni skupnosti, ki nas simbolizira z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki jih žival ali pa grb prinašata s seboj."

Kako močan simbol je ris, se je pokazalo tudi ob nastopu slovenskih hokejistov na olimpijskih igrah, ko so ga mnogi navijači pogrešali, pa čeprav le za kratek čas. Na tekmovanju petih krogov imajo namreč športniki na dresih lahko le državne simbole. Težje je bilo navijačem ob poenotenju barv slovenskih dresov, ko je rdečo zamenjala zelena. Človek vsaki stvari namreč pripisuje določene vrednosti, lastnosti, ima odnos do nje, ta pa v njemu sproža določene odzive.

Pripadnost in tekmovalnost se krepita tudi s komponento sluha

Ob komponenti vida je pri pripadnosti in pri poistovetenju s športnikom ali klubom pomembna tudi komponenta sluha, ki lahko pozitivno vpliva tudi na športnika. Klubske, reprezentančne himne, pesmi, zasnovane ob mejnikih ("Slovenija gre naprej" ob premierni uvrstitvi nogometašev na evropsko prvenstvo leta 2000) ali pa tiste, značilne za določene dogodke ("Planica, Planica" na poletih, "Golica" ob zadetku slovenske hokejske reprezentance) namreč vzbudijo pozitivne občutke, športniku pa lahko ob tem še dvignejo tekmovalnost.