Zakaj ima Andrea Massi na glavi vedno isto kapo?

Medtem ko najboljša smučarka svetovnega pokala Tina Maze skrbno pazi, da se ime pokrovitelja na njeni čeladi oziroma kapi ali traku, ki si ga nadene v ciljnem izteku tekem svetovnega pokala, vselej vidi, pa vodjo njene ekipe Andrea Massija pri izbiri pokrivala na dan tekme vodijo povsem drugačni vzgibi. Že sedmo zaporedno sezono namreč svojo smučarsko varovanko spremlja v sivo-rjavi kapi, ki je postala njegov zaščitni znak. "Uf, gorje mi, če ostanem brez te kape. Čeprav je že malo oguljena, jo bom nosil vse do konca Tinine kariere," o svojevrstnem talismanu sreče pripoveduje spiritus agens tekmovalne ekipe Tine Maze in ob tem zavrača ocene o poslovnem sodelovanju s ponudnikom športne opreme in oblačil Dakine.

"Eno leto pred svetovnim prvenstvom 2009 sem se sprehajal po Val d'iseru in v eni od izložb videl kapo, ki mi je bila všeč že na prvi pogled. Ko je nato Tina prišla do prvih uspehov v okviru samostojne ekipe, sem postal malce vraževeren. Ključno je bilo prav tisto svetovno prvenstvo. Mazejeva je imela do takrat pečat 'luzerke' na velikih tekmah. Tista srebrna veleslalomska kolajna je bila tudi ključna za razcvet njene kariere. Tudi zaradi tega ostajam zvest svoji kapi," pojasnjuje Massi in se ob tem spominja še pripetljaja iz otroštva.

Takrat mu je v eni od koč svojo kapo poklonil legendarni italijanski smučar Gustav Thöni. "Tisto kapo sem imel na glavi od zime do avgusta. Hja, očitno je moje življenje povezano tudi s kapami," dodaja 47-letni Goričan, ki s svojo srečno kapo med športnimi akterji kajpak ni nikakršen posebnež. Različne oblike prepričanja o predmetih ali aktivnostih, ki prinašajo srečo in uspeh, so bržčas stare toliko kot prva tekmovanja sama. Pri tem pa psihologi razlikujejo med klasičnim vraževerjem in ustaljeno predtekmovalno rutino.

Srečne spodnjice, poljub na čelo in Telebajski

Eden najboljših košarkarjev vseh časov Michael Jordan je v svoji izjemno uspešni poklicni karieri v ligi NBA na vsaki tekmi nosil iste spodnje hlače, ki so mu srečo prinašale že na univerzitetnih tekmah.

Še korak dlje je šel legendarni švedski teniški igralec Björn Borg, ki se med turnirjem v slovitem Wimbledonu na prelomu med 70. in 80. leti prejšnjega stoletja ni bril, na celotnem turnirju pa je igral z isto majico.

Četrt stoletja zatem se je vraževerju prepustil tudi Hrvat Goran Ivanišević, ki je ob senzacionalnem prebijanju do naslova prvaka na sveti travi vsak dan jedel v isti restavraciji, jutra pa si je kot po pravilu krajšal z gledanjem tedaj priljubljene otroške serije Telebajski.

Za medijsko zelo odmeven ritual sta med svetovnim nogometnim prvenstvom 1998 skrbela francoski branilec Laurent Blanc in odlični vratar Fabien Bartez. Ta je pred vsako tekmo domače reprezentance soigralcu "ponudil" svojo golo čelo in prejel poljub sreče.

Placebo učinek

"Z vidika psihologije lahko razumemo, zakaj športniki verjamejo in izvajajo različne vraževerne rituale pred tekmo. Vsaka tekma je precej nepredvidljiva in negotova situacija, hkrati pa tudi stresna, kar izzove v športniku določeno stopnjo tesnobe, ki ji pravimo tudi anksioznost. Po večini športniki vraževerje uporabljajo, da se sami lažje psihično pripravijo pred tekmo. Z vražami poskušajo izničiti predtekmovalno nelagodje in strahove, povezane s športno situacijo, kot so strah pred porazom, slabo igro, poškodbo … Vraževerje v športu lahko razumemo kot nekakšen placebo psihološki učinek na športnika, da si zgradi zaupanje, zniža anksioznost in se lažje sprosti pred tekmo," o fenomenu vraževernosti razmišlja psihologinja Eva Kovač, ki deluje v skupini za psihološko svetovanje pod vodstvom znanega športnega psihologa Mateja Tuška.

Pasti vraževerja

Kovačeva ocenjuje, da ima vraževerje kot placebo učinek lahko svojo moč, a v isti sapi svari pred pretirano obremenjenostjo športnika z mislijo, kaj vse mora storiti pred tekmo.

"Če športniki živijo v prepričanju o tem, da niso več oni tisti, ki imajo nadzor nad situacijo, lahko to povzroči padec motivacije. Zmede jih lahko tudi dejstvo, če ob sebi nimajo srečnega predmeta ali če vraže ne morejo izvesti. Takšni položaji povečujejo nelagoden občutek in posledično vplivajo na upad kakovosti nastopa," pravi Kovačeva in dodaja: "Ker vraževerje krepi zunanji nadzor, psihologi odsvetujemo uporabo vraževernih ritualov pred tekmo in poskušamo s športnikom oblikovati dobre predtekmovalne procedure, ki prav tako nižajo napetost, višajo občutek nadzora in pripravljenosti na tekmo, ob tem pa športnik sam nadzira potek dogajanja. V predtekmovalno proceduro lahko spada vedno enak način oblačenja ali točno določeno zaporedje ogrevanja, a to ni vraževerje. Predtekmovalne rutine so načrtno izvajanje določenega zaporedja opravil, pomembnih za pripravo na tekmo, ki krepijo občutek lastnega nadzora in suverenosti pred tekmo."