Velemojster Lenič: Pri 14 ali 15 letih je zadnja meja za vrhunski šah

V starodavnem Istanbulu bodo pod vodstvom selektorja Duška Pavasoviča nastopili še velemojstri Aleksander Beljavski, Matej Šebenik, Jure Borišek in Jure Škoberne. Lenič je že desetletje največji up slovenskega šaha, bil je tudi mladinski svetovni prvak v kategoriji do 14 let (2003), zadnje čase pa se njegov rating počasi, a zanesljivo dviga. Pred nastopom je strnil svoje poglede na možnosti ekipe in slovenski šah.

Za slovensko šahovsko reprezentanco prvič igrate na najvišji deski. Kakšna so vaša pričakovanja v zvezi z novo vlogo? Težko rečem. Prvič igram na prvi deski, tako da bodo nasprotniki veliko močnejši. Je le velika razlika med prvo in drugo desko, ne sicer v vseh reprezentancah, ampak večinoma to velja. Zadnja dva tedna sem se veliko pripravljal, da bi mi čim bolje šlo, igral bom s samim svetovnim vrhom, in če padeš v njihov mlin, je težko. Dva meseca nisem nastopal, moja želja pa je priigrati čim več ratinških točk. Priprave glede na to, da bom igral na prvi deski, sicer niso bile zelo drugačne, smo vendar šahovski profesionalci. Že pred prejšnjo olimpijado se je ugibalo, ali boste prvi mož ekipe. Se vam zdi, da bi lahko že takrat prevzeli najtežje breme? V ekipi je zelo dobro vzdušje. Pred tekmovanjem se dobimo in razmislimo, kaj bi bilo najbolje za vse. Zadnjo besedo ima seveda selektor, ni pa presenečenj. Na prejšnji olimpijadi v sibirskem Hanti Mansisku sem bil postavljen na drugo desko, kar se je izkazalo za zelo dobro potezo, saj sem na njej dosegel četrti rezultat, Beljavski pa je držal prvo desko.

Reprezentanca je tokrat postavljena kot 28. nosilka. Kakšni pa so vaši cilji? Cilj je priti med prvih šestnajst, vendar o končni uvrstitvi odločata zadnja dva kroga, zato je o tem nehvaležno govoriti. Treba je dobro odigrati zadnji dve partiji in imeti nekaj sreče, saj lahko to pomeni trideset do štirideset mest razlike. Lahko se hitro vzpneš in še hitreje padeš. Želimo si, da bi imeli pred zadnjima dvema krogoma priložnost za dober rezultat in nato čim bolje odigrali končna dvoboja. Na zadnjem EP smo recimo v zadnjem krogu naleteli na Rusijo in visoko izgubili. Če bi dobili koga drugega, bi se potegovali za uvrstitev med prvih pet, tako pa smo bili nato sedemnajsti.

Svetovni vrh je čedalje širši. Kdo so po vašem mnenju favoriti in kako ocenjujete možnosti nekoč nedotakljivih Rusov? Moji favoriti so Armenci, ki so že večkrat dokazali, da so odlična ekipa za velika tekmovanja. Zelo nevarna bo branilka naslova Ukrajina in nato Rusi, ki so sicer zelo dobri, niso pa več tako dominantni kot v preteklosti. Preostale ekipe imajo mlajše igralce, pri 30 letih nisi več med najmlajšimi, čaka te še približno deset let igranja na vrhunski ravni ... Ne rečem, da imajo manj energije, a ta trend jim preprosto ni v prid. Uvrstitev je tudi zelo odvisna od forme, vedno kakšna ekipa eksplodira. Nevarnih bo še kup reprezentanc, predvsem Kitajska, če ne zdaj, pa v prihodnjih letih. Slej ko prej bodo prvi, saj imajo izjemno število igralcev in šahu posvečajo ogromno pozornosti. Poleg naštetih je še nekaj skritih favoritov. Vaš trenutni rating je 2640 točk, s čimer ste se približali najboljši stoterici. Imate še kaj prostora za napredek? Moj cilj je, da bi v naslednjem letu ali dveh prišel do 2700 točk. Na tej ravni odločajo malenkosti, in če še postorim nekatere stvari, upam, da mi bo uspelo. To bi bil zelo lep dosežek. Na nedavnem državnem prvenstvu niste nastopili, ker bi zaradi prešibke konkurence tvegali izgubo ratinga. Ali to pomeni, da so tudi v prihodnje vaši nastopi vprašljivi? Glede državnega prvenstva se bo moralo urediti pravilnik, ki bo najboljšim omogočal pogoje, kakršnih smo vajeni v reprezentanci. Letos prvenstvo ni bilo na ustrezni ravni. Zame bi bil nastop zelo tvegan, odigrati bi moral enega najboljših turnirjev, da ne bi izgubil ratinških točk. V prihodnje si želim, da bi igrali vsi najboljši in da bi bil nastop zanje obvezen. Tudi sponzorji in mediji bi morali narediti svoje. Organizacija DP bi morala biti prioriteta vseh prioritet in zgled za mlade, da bi imeli za čem stremeti. Mogoče bi lahko vpeljali celo izločilni sistem, ki bi bil bolj zanimiv za gledalce.

Okostje reprezentance je že nekaj časa isto. Beljavski se počasi poslavlja, selektor Pavasovič pa že nekaj časa ni aktiven. Kakšni časi se obetajo slovenskemu šahu? Pravega podmladka ni. Nekaj je šlo vmes narobe. Mladi šahirajo, a ne na ravni, kot bi trenutno morali. Naša generacija je bila že zelo zgodaj zelo uspešna. Ni prav veliko igralcev, ki bi bili zmožni igrati na tej ravni, mogoče dva, trije, trenutno takega skoraj ni. Naša generacija je delala ogromno, veliko več, kot se dela danes. Kje vidite izhod iz takšnega stanja? Če hočeš biti dober, moraš glavno delo opraviti že v zgodnjem otroštvu. Pri desetih letih sem obiskoval srednjo šahovsko šolo, pri petnajstih končal šahovsko fakulteto, nato pa to znanje še nadgrajuješ in poglabljaš. Pri 14 ali 15 letih je zadnja meja, če se želiš spustiti v vrhunski šah.