Torek, 22. 12. 2015, 9.44
8 let, 6 mesecev
V slovenski športni politiki le 4 odstotki žensk
Čeprav so ženske vedno bolj vidne kot športnice, je njihova zastopanost v športni politiki nizka. Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) je ob predsedovanju Luksemburga Evropski uniji pripravil raziskavo o zastopanosti žensk na odločevalskih položajih v športnih organizacijah, v kateri ugotavljajo, da spolni stereotipi še vedno precej vplivajo na udeležbo žensk v športu.
Ženske imajo po eni strani zaradi obveznosti doma, kjer prevzemajo večji delež opravil, manj časa za športno udejstvovanje, njihova zastopanost pa je precej manjša tudi v samih organizacijah, kjer se kroji športna politika, ugotavljajo na inštitutu. Ko športnice že stopijo v ospredje, pa so pogosto seksualizirane, kar marginalizira njihove športne uspehe in poudarja njihovo privlačnost namesto moči in veščin, so še zapisali pri EIGE.
Po njenem mnenju se morajo ženske precej bolj dokazovati od moških, sama pa meni, da so ženske precej bolj povezovalne od moških in da je že marsikatera dokazala, da se da lepo usklajevati zasebno in poklicno življenje. "Lepo bi bilo, če bi bilo več žensk v športnih organizacijah in da bi končno razbili stereotip o tem, da so moški naravni vodje."
Podobno stanje pri inštitutu opažajo tudi v drugih športnih organizacijah, kjer zastopanost žensk na odločevalskih položajih ostaja nizka. Leta 2015 je povprečje Evropske unije le 14 odstotkov, najnižje je na Poljskem, in sicer tri odstotke, najvišje na Švedskem, 43 odstotkov. Slovenija je tokrat pri dnu lestvice s štirimi odstotki žensk na odločevalskih položajih in ima tako za Poljsko in Ciprom najnižji odstotek v Uniji.
"Eden od razlogov je, da na lokalni ravni skoraj nikoli za kakšen odbor ali odgovorno funkcijo ne predlagajo ženske, kar je pokazala tudi moja raziskava. Nekatere večje zveze, kot je Atletska zveza Slovenije, imajo še danes, leta 2015, v izvršnem odboru 17 moških in nobene ženske."
Drugi razlog pa Langerholc Žager vidi v patriarhalni družbi, kar so v raziskavi, v kateri je anketirala 266 posameznic iz športnih organizacij, 17 jih je intervjuvala, potrdile tudi udeleženke.
"Še vedno živimo v zelo patriarhalni družbi, čeprav v večini športnih organizacij delujejo nekdanje športnice, ki z veseljem opravljajo večinoma prostovoljno delo. Ženske pogosto ne morejo dolgoročno delati treh služb (redno delovno razmerje na svojem področju, športna organizacija in skoraj celotna skrb za gospodinjstvo). Moški imajo medtem večinoma samo dve službi: v gospodarstvu čez dan in popoldne v športu."
"Ne vem, ali se to razmerje kaj hitro izboljšuje. V intervjujih s 17 ženskami, ki imajo v športnem svetu pri nas velik ugled, na primer dr. Marta Bon, Maja Makovec Brenčič, Tjaša Andree Prosenc, se je izkazalo, da se v gospodarstvu stanje glede zastopanosti žensk na vodilnih položajih hitreje izboljšuje, šport pa je še zadnja trdnjava, ki je moški ne izpustijo. Kot mi je zagotovila ena od intervjuvank, kadar je treba deliti finance, moški strnejo vrste."
S tem se strinja tudi Brigita Langerholc Žager, ki prav tako izpostavlja problem usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja, zaradi česar ženske pogosto "zamudijo vlak", da bi prevzele vodenje starejših ekip z več obveznostmi.
Pri Komisiji za ženski šport, ki jo vodi Barbra Jermann, zato po besedah Langerholc Žager že pripravljajo serijo okroglih miz s športnicami, s katerimi upajo, da bodo lahko počasi pripravile javnost na to, "da ni nič narobe, če bo kdaj tudi kakšna direktorica športne zveze, ki ni nujno ženska panoga, kot je plesna zveza ali kotalkarska zveza", zavzemale pa se bodo tudi za rešitve na sistemski ravni, za začetek za kvote, ki jih že poznajo v devetih evropskih državah.