Rok Viškovič

Sreda,
22. 6. 2011,
9.06

Osveženo pred

8 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Udinese

Sreda, 22. 6. 2011, 9.06

8 let, 6 mesecev

Samir Handanovič: Iz Udineseja ne bom šel kar tako

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Samir Handanovič je v času prestopnih rokov že nekaj let najbolj opevan slovenski nogometaš, a nato vedno ostane v Vidmu. Bo tudi tokrat podobno? Po njegovih besedah je takšen scenarij zelo verjeten.

Z vratarjem Udineseja smo se dobili na Kodeljevem, tam, kjer je pred leti začel nogometno pot, ki gre le navzgor. Čas? Na njegovo željo nedelja ob osmih zjutraj. Ni tipičen primer nogometašev, ki si med počitnicami dajo duška. Je velik profesionalec. Na igrišču in zunaj njega. Tudi pri izjavah je zelo pazljiv. Njegovi odgovori so premišljeni. Pogovori z novinarji zagotovo niso njegovo najbolj priljubljeno opravilo, a za Sportal si je tokrat vzel čas in v diktafon govoril debelo uro. Po pogovoru je sledila partija tenisa s prijatelji. Ti ostajajo isti, kot so bili v mladosti. Pred pogovorom italijanska razvada. Rogljiček in kavica. Brez cigarete, seveda.

Začeli ste tukaj, pri majhnem Slovanu. Zdaj igrate v konkurenci najboljših na svetu. Navdušil me je starejši bratranec Jasmin. Z njegovim očetom sva ga hodila spremljat na tekme, ko je branil za Olimpijo. Potem sem tudi jaz postal vratar. Zdaj mi ni žal, čeprav bi se verjetno, če bi se vrnil v preteklost, odločil drugače. Sam zelo rad igram nogomet. Ko sem bil majhen, sem pred blokom vedno igral. Tudi zdaj, ko se dobimo, rad igram in nisem vratar. A v mlajših selekcijah sem začel kot vratar, bili smo državni prvaki in potem sem ostal vratar. To je pač usoda, ki te pripelje tja, kamor te pripelje. Ko si majhen, igraš za zabavo. Potem z leti začneš razmišljati drugače. Prej ne razumeš, za kaj gre. Je pa vedno v glavah prisotna želja po uspehu. Tudi zdaj si mlajši, ki igrajo nogomet, zagotovo želijo, da bi igrali na velikih štadionih in živeli od nogometa. Vedno potrebuješ motivacijo za treninge. Seveda pa takrat razmišljaš povsem drugače kot pozneje. Skozi leta se marsikaj naučiš.

Zdaj so časi drugačni. Mladi se vse manj podijo po igriščih in vse več posedajo za štirimi stenami. Časi se spreminjajo. Ko gledam igrišča med našimi bloki na Fužinah, so prazna. Polna so šele, ko mi – zdajšnji in nekdanji nogometaši – poleti pridemo, se zberemo in igramo. Računalniki so spremenili marsikaj. Zdaj otroci dobivajo raznorazne iPade, IPhone in podobno. Takrat pa si v najboljšem primeru dobil žogo in to je bilo to. Zdajšnja mladina je več za računalniki, manj se druži med sabo. Ko smo bili mlajši mi - bilo nas je kar nekaj zdajšnjih in nekdanjih reprezentantov -, smo morali čakati, da smo prišli na vrsto in igrali. Ali pa čakati, da je kdo od starejših manjkal in je zaigral kdo od nas mlajših. Organizirali smo tudi turnirje, ki so bili za nas takrat kot svetovno prvenstvo. Takrat smo bili vseskozi z žogo. Ko smo ob koncih tedna končali s tekmo, smo bili čez dve uri že na igrišču in nabijali naprej. Dnevi so bili rezervirani za nogomet in druženje na igriščih.

Vse dokler niste zagrizli v trd profesionalen kruh. S Slovana je mene in Zlajota (Zlatana Ljubijankiča, op. p.) v Domžale vzel Slaviša Stojanovič, ki naju je takrat treniral že na Kodeljevem. Pol sezone sem v domžalskem dresu branil v drugi, sedem tekem pa v prvi ligi. V tem času sem zelo napredoval, velik mentor pa nam je bil Filip Filipovski, ki je nam, mladim nogometašem, zelo pomagal. Vedno nam je bil na voljo. 'Ni problema. Vedno me lahko pokličete,' nam je govoril. Bil mi je v veliko pomoč. Potem pa sem na 20. rojstni dan podpisal profesionalno pogodbo z Udinesejem.

V Vidmu pot do zdajšnjega statusa ni bila lahka. Bilo je težko, a nikoli nisem obupal. Pa mi pogostokrat ni bilo lahko, še zdaleč ne. Prvo sezono sem bil drugi vratar Udineseja, v drugi sem bil posojen v Treviso, pri katerem se ni začelo dobro. Tam naj bi branil v drugi ligi, tako je bilo načrtovano. A nato je Treviso zaradi takratne velike afere s podkupovanjem, ko je moral v drugo ligo Juventus, nepričakovano pristal v prvi ligi. Prišel sem v neznano, zame je bil to velik preskok. Ni mi šlo dobro. To je bila negativna izkušnja, iz katere pa sem se naučil marsikaj. Ali padeš ali pa se pobereš. Jaz sem se pobral. Potem sem bil pol sezone posojen v rimski Lazio. Tam sem videl, kaj pomeni biti v velikem klubu. Zelo sem napredoval. Živel sem v njihovem trening centru, saj ni imelo smisla, da bi si za tako kratek čas iskal hišo ali stanovanje. Tako sem imel čas le za treninge, vadil sem dvakrat dnevno in iz tega obdobja odnesel marsikaj. Sledila je sezona pri Riminiju. To je bilo zame najbolj pomembno obdobje in tudi moja najboljša sezona doslej. Prava ekipa, prava sredina. Izšlo se je super. In potem Udinese. Moja kariera je šla vedno po stopnicah navzgor. Kot vratar moraš skozi različne faze. Podobno kot v šoli. Malo je takšnih, kot sta Iker Casillas in Gianluigi Buffon, ki sta priložnost v velikih klubih dobila takoj. Jaz jih ne poznam.

Zdi se, da se počasi približujete naslednji stopnici. Selitvi iz Vidma v kakšnega izmed večjih evropskih klubov. Veliko se piše in še več govori. Tega sem vajen. To me ne zanima. Tisto, kar moram vedeti, vem. Marsičesa ne povem. Da bi se zasitil Udineseja, zagotovo ni res. V Vidmu imam vse. Udinese ni klub, kot so tisti res največji in najboljši v Evropi, a je takoj za njimi. Pogoji so odlični, organiziranost brezhibna, ljudje me spoštujejo. Če bi menjal klub, bi odšel v klub, ki spada res v sam vrh evropskega nogometa. Kaj to pomeni? Najboljših 15, 20 klubov na svetu. Nekaj ponudb imam, nekaj sem jih že zavrnil. Dogaja se marsikaj. Ko dobim ponudbo, ne želim seštevati plusov in minusov. Želim takoj vedeti, da je ponudba prava. Dokler ne bo prišla ponudba, pri kateri bom takoj rekel 'to je to', ne bom šel. Pogodbo imam še za dve leti. Če ne bo prave ponudbe, pri Udineseju pa me ne bodo želeli prodati, bom ostal. Se je pa vse skupaj šele začelo. Prestopni rok je še dolg.

Kam bi odšli? Seveda imam tudi jaz klub, za katerega sem navijal v mladosti in sem njegov pristaš, a o tem nerad govorim. Ne bi rad omenjal določenega kluba, potem pa se jutri zgodi, da prestopim v vrste njegovega največjega nasprotnika. Sem profesionalec. Ko bom šel, bom šel tja, kjer bom začutil, da gre za pravo stvar. Če bi lahko izbiral, bi najraje ostal v Italiji. Najlažje bi bilo, če bi ostal tukaj. Poznam ligo, poznam igralce, tudi mene poznajo. Ustvaril sem si ime. Če pa bo ponudba prava, bo to, od kod prihaja, še najmanj pomembno. Povsod potrebuješ čas za prilagoditev. Pomembno je le, da gre za pravo 'stvar'.

Kako ohranjate mirno glavo ob vsem, kar vas obkroža? Takšnih in drugačnih ljudi, ki se sučejo okoli vas, verjetno ne manjka? Če razčistiš v svoji glavi, ni težav. Jaz imam svojega menedžerja, vse prepuščam njemu in mu zaupam. Če me kdo pokliče, ga usmerim nanj. Kar se dogaja okoli mene, me ne gane. S takšnimi stvarmi se ne smeš obremenjevati. Sam dobro vem, kako potekajo te stvari. Če imaš pravega človeka, mu zaupaš, potem ni težav. Težava pa je, če ga nimaš. Malo se pogovarjaš z enim, malo z drugim. Ne veš, kaj bi. V sedmih, osmih letih, kolikor sem v tujini, sem se naučil marsikaj. Dobil sem veliko izkušenj. Kako najti pravega menedžerja? Če si dober, pridejo sami do tebe. Ga ni treba iskati. Kdo si danes ne želi dobrega igralca? Veste, kako je v življenju. Večje ribe jedo manjše. Če si dober, te bodo vzeli. Če nisi, te ne bodo ali pa ti morda lahko celo uspe priti nekam, a bodo kmalu videli, da to ni to in boš po dveh mesecih spet na istem, kjer si bil. Če nisi dovolj dober, je lahko tvoj menedžer tudi David Copperfield, pa ti ne bo uspelo.

Nase ste v minuli sezoni italijanskega prvenstva opozorili tudi z branjenjem enajstmetrovk. Ubranili ste jih rekordnih šest. Dobro, sezona je bila okej. Te enajstmetrovke so mi dale nekaj več. Skupaj gledano pa je bila sezona do januarja tako – tako. Potem pa je bilo dobro. Jaz najbolje vem, kdaj dobro branim in kdaj se dobro počutim. Nogometaš točno ve, kdaj je dober in kdaj ne. Jaz ne potrebujem tega, da mi mediji ali navijači govorijo, kdaj sem dober. O enajstmetrovkah me sprašujejo vsi. Zagotovo je le eno, nič ni naključnega. Lahko rečem, da pri strelih z bele točke obstajajo nekatere malenkosti, na katere se pripravljam. Pred vsako tekmo se dobro pripravim. V klubu imamo ljudi, ki nam priskrbijo vse, česar si želim. Ne pripravljam se le na enajstmetrovke. Tudi na kote, proste strele, avte. Imam pa pri strelih z bele točke nekatere stvari, ki se jih držim. Skrivnosti obstajajo, a jih ne bom razkrival. Za zdaj mi služijo dobro, je pa vprašanje, kako bo v prihodnosti. Morda pa od naslednjih desetih enajstmetrovk ne bom ubranil niti ene. Nikoli se ne ve.

Nogomet imate v mislih tudi po treningih in tekmah? Jaz sem z nogometom obseden. To je moje življenje. Vsak dan gledam kako tekmo. Če ne po televiziji, pa na zgoščenkah, ki jih lahko dobim, kadar hočem. V klubu lahko dobim katerokoli tekmo na svetu. Kadar hočem. Imajo vse. Pogledam, kar me zanima. Vedno želim napredovati. Najbolj pomembno je, da gledaš sebe. Da vidiš dobre in slabe stvari. Vedno moraš želeti napredovati. Sam ne želim obraniti le tistega, kar moram. Vedno želim več. Ekipi hočem prinesti več. Je pa vse težje. Razvoj nogometa teži k spektaklu. Ljudje želijo vse več golov. Žoge so vse hitrejše.

Ste primer zglednega športnika. Kaj za vas pomeni profesionalizem? To, da si maksimalno pripravljen na treninge in tekme. Da si naredil vse, da boš dober. Da se zdravo prehranjuješ. Da imaš pravi počitek. Da veš, kdaj lahko uživaš ter si sproščen in kdaj ne. Saj smo tudi športniki ljudje. Tudi mi se znamo zabavati. A treba je vedeti, kdaj. Dobro je znano, kako se moramo obnašati. Pri nogometu je vsak svoja tovarna. Moraš narediti vse, da tvoja tovarna dela dobro.

Pa denar, ki ga zaslužite. Vam ne zamaje tal pod nogami? Ne, pri meni ni te bojazni. To je vse odvisno od vzgoje. Kako prideš do nekaterih stvari, kako jih ceniš. To je zelo pomembno. Veliko nogometašev hitro zasluži velik denar, pa ga potem tudi hitro izgubi. Jaz sem vzgojen tako, da znam ceniti stvari. To je stvar vzgoje. Poznam precej nogometašev, ki so pametni. Veliko pa je tudi takšnih, ki si takoj, ko podpišejo prvo pogodbo, kupijo drag avtomobil in ne vem kaj še vse. A pri mladih nogometaših je to normalno. Jaz jih ne obsojam. Vsak mora delati tisto, kar misli, da je prav in naj v tem uživa. Kakšne bodo posledice tega početja, pa ve vsak sam zase.

Vselej ste prepričani o svojih sposobnostih in sposobnostih soigralcev. Kako do takšne samozavesti? Če dobro treniraš, se počutiš močnega, samozavestnega. Ko čutiš, da lahko, si dosegel tisto, kar želiš. Vse pride samo od sebe. V nogometu se moraš dokazovati vsak teden. Vsak teden te čaka nov izpit. Je kot v šoli. Če si dobro pripravljen, se ne bojiš ničesar. Če si se učil, če poznaš snov, se ne bojiš nobenega vprašanja. Če se nisi učil dovolj, pa boš verjetno narobe odgovoril tudi na vprašanje, ki ga sicer znaš. Pred tekmami pa strahu ni. Dobro, bile so tekme, kot je tista v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo proti Rusiji v Ljudskem vrtu, ko čakaš na začetek in v želodcu čutiš, da se bliža nekaj pomembnega. Ko noč pred tekmo težko zaspiš. A to je zgolj pozitivno. Pred velikimi tekmami ne potrebuješ nobene priprave. Najtežje se je pripraviti na tekme, kot je bila zadnja s Ferskimi otoki. Ko ne moreš ničesar dobiti. Lahko samo izgubiš. Ali pa, ko je tekma pred praznimi tribunami ob treh popoldne. Takšne tekme so nevarne.

Medijsko se neradi izpostavljate. Le redko pristanete na intervju. Nočem se. Nisem človek, ki bi sam sebi delal reklamo. Nisem tak, da bi se tedensko javljal vsakemu in odgovarjal na kakršnakoli vprašanja. Po tekmi na štadionu, to da. Občasno tudi kakšen resnejši intervju, to pa je to. Meni ni treba govoriti. Jaz govorim na igrišču. Tam se vidi, koliko sem dober in koliko ne. Ljudje lahko pridejo na štadion ter vidijo, kaj in kako. Sicer pa je tako ali tako pri komunikaciji z mediji vse relativno. Lahko vam povem nekaj, mislim pa si nekaj povsem drugega. Marsikaj zadržim za sebe. Takšen pač sem. To je moj značaj. Pri kakšnih drugih stvareh, recimo pri otrocih, se pa vselej rad odzovem.