Petek,
24. 4. 2015,
16.06

Osveženo pred

1 leto, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Slovensko mladinsko gledališče predstava Boštjan Videmšek

Petek, 24. 4. 2015, 16.06

1 leto, 3 mesece

"Rok Petrovič je bil edini pravi slovenski mitološki junak. Tak je bil ustvarjen."

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

"Rokova modrina ni samo zgodba o Roku Petroviču, ampak tudi o uravnilovki, ki kreše bolj odprte in željne na raven nizkofrekvenčnega strojnega jezika, ki ga govori ta družba," pravi Boštjan Videmšek.

V Slovenskem mladinskem gledališču nastaja predstava o Roku Petroviču, zunajserijskem smučarskem šampionu, ki je sredi 80. let prejšnjega stoletja odškrnil velik del pozornosti, ki jo je jugoslovanska in slovenska smučarska javnost do takrat namenjala Bojanu Križaju. Scenarij za predstavo Rokova modrina je napisal novinar Boštjan Videmšek, režija pa je delo Matjaža Pograjca.

 | Foto:

Smo v letu 2015 in kakšne posebne letnice, ki bi obeleževala življenje in športne dosežke Roka Petroviča, ni, zato najprej vprašanje, zakaj bo predstava o njem na sporedu ravno zdaj?

Pograjc: Zato, ker se zadnja leta ukvarjam predvsem s športnimi temami in zato, ker se mi zdi, da bomo z njo ujeli še zadnji smučarski vlak. S športno tematiko na odru sem se začel ukvarjati s predstavo Nepremagljiva enajsterica, ki smo jo na oder Anton Podbevšek teatra v Novem mestu postavili s pomočjo NK Krka Novo mesto. Gre za zgodbo o enajstih bratih Ropotec, ki je nastala po kultnem romanu češkega avtorja Eduarda Bassa. Sledilo je ukvarjanje s plezanjem in predstavi Čopov steber ter zgodba o alpinistki Pavli Jesih. Z Betontancem smo se v predstavi Pista sveta lotili še kolesarstva in uporabe prepovedanih sredstev, no, zdaj pa je na vrsti smučarija.

Po Rokovi modrini bo verjetno sledila še peta športna tema, ki bo najverjetneje povezana s potapljanjem. Verjetno se bomo lotili zgodbe o blejski družini - ta je bila na račun svoje mame izredno napredna –, ki je v začetku 19. stoletja izumila potapljaško opremo. Morda pa se bom lotil podvodnega gledališča. To so pač športi, ki me pritegnejo.

In potem ste k sodelovanju pritegnili Boštjana Videmška, ki je napisal scenarij?

Pograjc: Da. Všeč mi je, če se scenarij piše na novo, kar pomeni, da ne krademo že prežvečenih stvari. Boštjana prej nisem poznal, srečal sem ga na poti v gledališče in zdel se mi je pravšnji za to delo. Bil je suhljat in dolg (smeh), pa sem ga poklical in vprašal, če bi ga to zanimalo. Slovenska dramatika je namreč precej slaba in tisti, ki se grebejo in pojijo ob koritu, me ne zanimajo, Videmšek pa se mi je zdel pravi.

 | Foto:

Zakaj?

Pograjc: Ker ga je bilo strah, podobno kot je tudi mene vedno strah, in ko se na prvi vaji vedno počutim tako, kot da v življenju ne bi napravil še ničesar. In to je pravo izhodišče za nekaj novega, drugačnega.

Boštjan, s kakšnim strahospoštovanjem ste se vi lotili besedila o Roku Petroviču?

Videmšek: Enormnim, absolutnim strahom. Otroškim strahom, ne z odraslim. Tesnobnim strahom, pa ne pred porazom, niti strahom pred neznanjem, ampak strahom pred veličino.

Rok, smučanje in gledališče je namreč nekaj, kar sem od daleč že dolgo časa občudoval. In vse to je popolnoma drugače od vsega, kar sem delal do zdaj. To je bil zame povsem nov svet. Je pa res, da so se ti strahovi hitro razblinili, saj na drugi strani ni bil sovražnik, ampak nežen in topel prijatelj.

 | Foto:

Kako ste se lotili pisanja scenarija? O Petroviču v javnosti krožijo različne resnice, polresnice in neresnice, verjetno pa ste se v procesu raziskovanja teme srečali tudi z Rokovo mamo Zdenko Steiner, ki ima prav gotovo najbolj verodostojne odgovore.

Videmšek: Sem. Za nastavke zgodbe sem uporabil vsa novinarska orodja, kar jih poznam. Zgodbo o Roku Petroviču sem verjetno poznal malo bolje kot povprečni gledalec alpskega smučanja, navsezadnje je bil Rok eden od dveh mojih vzornikov. Tudi drugi je imel enak priimek (Dražen Petrović, hrvaški košarkar, ki je umrl v prometni nesreči, star komaj 29 let, op. a.).

Nad Matjaževo idejo sem bil najprej šokiran, ker sem željo, da bi pisal o Roku Petroviču, v sebi čutil že od nekdaj. V procesu raziskovanja sem se pogovarjal s številnimi ljudmi, ki so bili z Rokom povezani ali so še vedno povezani, in prišel do ugotovitev, o katerih se mi prej ni niti sanjalo in ki so mi pomagale pojasniti zgodbo o človeku, ki je veliko bolj človek kot pa mitološki junak.

Ste lahko bolj konkretni?

Videmšek: Za zdaj še ne.

Kako je Rokova mama sprejela pobudo za nastanek predstave?

Videmšek: Mislim, da je to bolj vprašanje zanjo, vendar pa se mi zdi, da se je s topo bolečino že privadila na izkoriščanje lika in dela njenega sina, sicer bolj na površinski ravni, in da je razvila neko akupunkturno alergijo do zunanjih zajedavcev. Po drugi strani pa je mama Roka Petroviča globoko rahločutna in senzibilna oseba, ki prepozna dober namen. Ko je to prepoznala tudi pri meni, je pogovor več kot stekel in bila je več kot pomembna za kreacijo te zgodbe. In moje edino zadoščenje po predstavi bo, če bo gospa Zdenka gledališče zapustila pomirjena.

 | Foto:

Lik Roka Petroviča je lahko zelo hvaležna, hkrati pa zelo nehvaležna materija. Vsi ga na nek način poznamo oziroma vsaj mislimo, da ga poznamo. Kako se je lotiti, da je na koncu v njej ravno prava mera vsega?

Videmšek: Tako, da si hvaležno nehvaležen do obeh skrajnosti.

Petroviča bo odigral Primož Bezjak. Kako zahtevno je bilo izbrati pravo igralsko kombinacijo?

Pograjc: Ključno je predvsem to, da Slovensko mladinsko gledališče izstopa po tem, da ima igralski kader, ki zlahka preklaplja med dramskim in nedramskim teatrom in da je tukaj nabor ljudi, ki so fizično dovolj sposobni za izvedbo mojih idej. Netipični smo tudi v tem, da za razliko od drugih ob pivu ne debatiramo o gledališču, ampak si pivo privoščimo šele takrat, ko smo nekaj fizičnega že opravili. Kar pomeni, da fizika odpira psiho.

Tako se s turnim smučanjem, ki se ga gremo zdaj, - snemali smo na Okrešlju - , poskušamo dotakniti "free minda" Roka Petroviča. Ne govorimo o smučanju mimo količkov, temveč poskušamo prikazati to, kar si je Rok želel. To je, da bi samo bil, da ga nihče ne bi priganjal, zahteval, držal. Hotel je zbežati. To pa je povezano tudi z vodo, s potapljanjem, z nekim drugim svetom, kjer je bil Rok drugačen. Kjer se je počutil doma, kar sicer ni občutil nikjer in vse to je Boštjan lepo ubesedil.

Rokova modrina ni predstava, ki bi želela kogarkoli križati ali reševati slovensko alpsko smučanje. Ne, pri njej me bolj zanima poezija, razgrnitev bolj abstraktnih misli, ki jih poskušamo gledalcu približati s pomočjo videa.

Boštjan Videmšek Matjaž Pograjc | Foto:

Skratka, mi ne želimo nikogar očrniti, a tu se seveda kaj hitro pojavi problem. Tako kot so se pri Pavli Jesih kar naenkrat pojavili alpinisti, ki so želeli povedati svojo plat zgodbe o njej, tako se zdaj podobno dogaja tudi pri Roku. Ogromno je nekih zajedavcev, ki nekaj želijo, a dejstvo je, da gre pri tej predstavi za "fiction-faction story", torej za zgodbo, ki temelji na izmišljijah, predvidevanjih, iskanju zgodbe o Roku, ne pa zato, da bi s prstom kazali, zakaj slovenska moška članska reprezentanca v alpskem smučanju dosega tako slabe rezultate.

So zajedavci, ki jih omenjate, vzniknili takoj po tem, ko je javnost izvedela, da pripravljate to predstavo?

Pograjc: Jasno, vrata v pekel so se odprla takoj, vendar to ne sme vplivati na naše delo. Z Boštjanom sva se zato zavestno odločila, s kom bova komunicirala in s kom ne. Sicer pa je ključ vsega Rokova mama. Če se ona ne bi sttrinjala z idejo o nastanku predstave, potem se je ne bi niti lotila.

Videmšek: Rok Petrovič je bil edini pravi slovenski mitološki junak. Ne govorim, da je to res bil, tak je bil ustvarjen. Vsak o njem nekaj ve, vsak si o njem nekaj predstavlja, in to velja za več generacij. Od tistih, ki so v 80. letih med odmori spremljali smučanje v šolah ali domovih za upokojence. Mislim, da je bil Petrovič eden izmed tistih, ki so najbolj zaznamovali to obdobje, in da iz tistih časov samo on in Mateja Svet ostajata edina neokrnjena lika, in to zato, ker sta odšla takrat, ko sta bila največja. Medtem ko razlogi za odhod niso bili največji, ampak najnižji, s tem pa seveda ne mislim na njiju osebno.

Mislite na njune razloge za slovo? O Matejinem še danes kroži več teorij, medtem ko je bila Rokova uradna razlaga ta, da se bo posvetil študiju in da ima težave s hrbtom.

Pograjc: Saj so ravno te misteriozne stvari vedno najbolj zanimive.

Rokova modrina | Foto: Mediaspeed Foto: Mediaspeed

Po predstavi Rokova modrina naj bi posneli tudi film in pripravili knjigo o tej tematiki. Kako daleč ste s tem projektom?

Pograjc: Nekaj zadev smo posneli na terenu, pred kratkim smo snemali na Okrešlju. Gre za videoposnetke, ki nastajajo za potrebe promocije. Ne želimo si namreč krasti materiala iz dokumentarnega filma o Roku Petroviču. Je pa tako, če žogo vržeš v pravo smer, kot radi rečemo, potem se lahko stvari zelo dobro poklopijo. Tako se je na primer izkazalo, da je bil rekviziter naše predstave snemalec na pogrebu Roka Petroviča in ta posnetek bomo uporabili tudi v predstavi.

Gre za zelo ganljiv video, zanimivo pa je tudi to, da je skoraj polovica filma izbrisana in da je na njem veliko tako imenovanega televizijskega snega in tako smo spet pri snegu, ki se prav tako uporablja v predstavi. Ves čas se izogibamo uporabi posnetkov, ki so bili narejeni za drug namen. Uporabili bomo edino posnetek Rokovega nastopa na tekmi svetovnega pokala v Kranjski Gori. Fotografije, ki bodo uporabljene, nam je dala Rokova mama, prav tako tudi njegove pesmi.

S tem materialom ravnamo zelo previdno. Tudi glede pričevanj ljudi, ki so Roka poznali. Mislim, da sva z Boštjanom dovolj odgovorni in moralni osebi, da se znava odločiti, kaj lahko uporabiva in kaj ne. In to je ravno obratno od tega, kar se danes počne na vseh ravneh, ko se za potrebe PR-ja išče neke škandale, da si z njimi dvigneš gledanost. To mi ni všeč. Mislim, da je treba lepe stvari pustiti lepe in ne svinjati po njih.

V okviru projekta Rokova modrina naj bi nastala tudi knjiga. Boštjan, najverjetneje bo ta del na vaših ramenih?

Videmšek: Knjiga sicer je v končnem načrtu, a se mi zdi smiselna samo v primeru, če bi lahko bila nadgradnja obstoječega. To pa bo mogoče ugotoviti šele po tem, ko bomo videli predstavo.

Omenili ste, da ste bili obsedeni z Rokom Petrovičem? Zakaj?

Videmšek: Glede na to, da sem bil v času Rokove šampionske sezone 1985/1986 star deset let, lahko o tem govorim zgolj iz otroške perspektive.

Zdelo se mi je - pa ne želim zveneti ošabno -, da sem mu malo podoben. Želel sem si biti kot on. Kopiral sem njegove gibe in jih izvajal pred televizorjem, predstavljal sem si, da sem Rok Petrovič, prebral sem si vse o avtogenem treningu, s katerim se je on ukvarjal, spraševal ljudi, kaj to sploh je. In potem sem še sam izvajal ta trening, čeprav se mi je hkrati zdelo, da se moram zraven še vedno igrati z avtomobilčki.

Obsedeno sem spremljal vse, kar je bilo povezano z njim. No, res pa je, da sem bil, sicer malce manj, obseden tudi z Bojanom Križajem. In ko je prišlo do njunega spopada, sem se znašel pred dilemo, saj je mojo prvo ljubezen druga presvetlila. Ravno zaradi identifikacijske točke. To pa zato, in to sem spoznal tudi med raziskavo, ker je bil Rok predvsem otrok. In ravno to izgubljeno otroškost, ki mu jo je vzela brutalna tekmovalnost, je ves čas iskal.

Tako ga vidim tudi zdaj, ko je del tega raziskovalnega procesa za mano ali je še vedno v teku. Vidim ga kot nekoga, ki mi je podoben, ne ena na ena, ampak v tistem, kar pooseblja. To je popolna neodvisnost, pozitiven beg, umik s smislom, človeške napake, z večno željo po odkrivanju več, bolje, ne nujno močneje, predvsem pa globlje. Ni iskal moči, ampak globino.

Petrovič se je leta 1989 umaknil iz športa in medijskega drobnogleda. Do njegove tragične smrti leta 1993 med potapljanjem v Veli Luki je bilo o njem bolj malo slišati. Kaj se je dogajalo v vmesnem obdobju?

Videmšek: Očitno se je zgodilo to, kar si je sam želel. V tem času je študiral, se potapljal, lep čas pa je preživel tudi v Indiji. Potoval je stran od tu z razlogom in glede na to, da nihče od nas, ki smo njegovo pot takrat spremljali, teh odgovorov ni imel, kaže, da se je odločil pravilno. Umaknil se je iz belega cirkusa in našel svojega modrega.

Pograjc: Za razliko od Boštjana nikoli v življenju nisem bil obseden z nikomer, nisem imel niti enega vzornika. Knjige in spomenika po meni ne bo, drevesa sem zasadil, otroke imam, ne želim se zapisati v zgodovino slovenske gledališke scene … skratka, o sebi imam povsem realno stališče.

Glede Roka Petroviča me pri njem ganeta predvsem dve stvari. Prva, ki je tudi eden ključnih stavkov iz zgodbe o Petru Panu, je, da je življenje najboljše maščevanje, druga pa, da je Rok odplaval tako daleč, da še ni prišel nazaj.

Kaj bi bilo za vaju po premierni uprizoritvi Rokove modrine največje zadoščenje?

Pograjc: Pri meni obstaja interna šala, in sicer ta, da vedno, kadar se nam kaj posreči, rečem, končno bomo dobili Borštnikov prst. Zakaj? Ker se z našimi predstavami redno ne uvrščamo na največji slovenski gledališki festival, in to me veseli.

Videmšek: Največje zadoščenje zame bi bilo, da Rokova mama umirjeno odide s predstave, seveda pa si po drugi strani želim, da bi se v tej predstavi prepoznala tudi Tina in Andrea (Maze in Massi, op. a.), kajti zdi se mi, da ta zgodba še vedno traja. Da to ni samo zgodba o Roku Petroviču, ampak je tudi zgodba o uravnilovki, ki kreše bolj odprte in bolj željne na raven nizkofrekvenčnega strojnega jezika, ki ga govori ta družba. Tudi zato v zadnjih letih s takim zanosom spremljam vsak Tinin zavoj, ki ga razumem kot brutalno in uspešno maščevanje.

Boštjan, si nameravate predstavo ogledali že pred premiero ali boste raje počakali na presenečenje?

Videmšek: Matjaž me ne pusti na vajo, tako da …