Sobota, 13. 4. 2019, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
SOBOTNI INTERVJU: IZTOK ČOP
Plovba od lepot Slovenije do Luke Dončića
Če tokratni Sportalov intervju simbolično ponazorimo z veslaškim nastopom, smo v dvojcu z olimpijskim prvakom in aktualnim selektorjem veslaške reprezentance Iztokom Čopom po jezerski gladini drseli od aktualnih tem nekdaj enega od najbolj trofejnih športov prek pogovora o lepotah Slovenije in vse do vprašanj o Luki Dončiću kot nesporni prvi zvezdi slovenskega športa.
Čeprav stanje v slovenskem veslanju še zdaleč ni rožnato, rezultati članskega vrha pa so bleda senca zlatih let, aktualni selektor reprezentanc Iztok Čop o svojem domicilnem športu govori veliko raje kot pa o športni politiki, preostalih športih in tudi o Luki Dončiću. Pri teh vprašanjih je vidno zadržan, predvsem v kontekstu afere, ki je nastala po njegovem lanskem nespretnem javnem nastopu, ko je v oddaji Tarča dejal, "da klubski športniki državi ne prinašajo slave".
"Ne potrebujem pogrevanja starih zgodb. Delujem v veslanju. To je moja služba," poudarja 46-letni najboljši slovenski veslač vseh časov ter najbolj uspešni slovenski olimpijec po osamosvojitvi. Prav ob koncu tega tedna njegove čolne čaka tradicionalna regata na zagrebškem Jarunu, s katero se odpira nova sezona.
So vas v zadnjem obdobju, predvsem ob romanju slovenskih navijačev v Miami na srečanje ekip Gorana Dragića in Luke Dončića, ko so tudi ameriški mediji na veliko poročali o Sloveniji, pogosto spomnili na vašo ponesrečeno izjavo za TV Slovenija, ko ste dejali, da klubski športniki državi ne prinašajo slave?
Izjava je bila predvsem izvzeta iz konteksta. Vsem, ki je niso razumeli, sem pojasnil, o čem je bilo govora, tudi opravičil sem se. In zame je zgodba končana. Če imajo pa določeni krogi ali posamezniki potrebo to neprestano pogrevati oziroma blatiti moje ime, potem se pa človek že počasi vpraša, kdo in s kakšni interesi to počne. V naključja namreč ne verjamem.
Pa vas je zajela "Lukamanija"? Kako blizu so vam košarka, liga NBA in Luka Dončić? Ali Goran Dragić?
Športa in športnikov ne dojemam navijaško. Če mi čas dopušča, si pogledam, kar je trenutno na sporedu, žal pa je tega časa v zadnjem obdobju zelo malo, še redkeje pa mi uspe, da bi si kakšno tekmo ogledal v živo. Vsekakor pa sem na tekočem z dosežki naših športnikov. Ne spremljam vsakega njihovega koraka. Mene kot športnika zanima celota. Zanima me cilj. Cilj pa je zmaga. V ekipnih športih je to zmaga ekipe, v individualnih športih pa zmaga posameznika.
Športniki iz individualnih panog imajo na temo zaslužkov nogometašev ali košarkarjev, ki jih narekuje trg, pogosto nemalo pripomb. Ste se s tem sprijaznili?
S tem se ne obremenjujem. Prepričan pa sem o tem, da si tudi najboljši športniki z zagotovljeno eksistenco na koncu želijo predvsem rezultata. Ronaldo ali Messi bi verjetno dala lep del letnega zaslužka, da bi bila svetovna prvaka s svojima državama. To je tisti dodatek v karieri. Jaz? Z različnimi zaslužki v različnih panogah sem se nehal ubadati zelo zgodaj. Vedel sem, kje sem, kaj želim, kam grem. To je vse. Še več, marsikatera sponzorska pogodba mi je spolzela iz rok, ker nisem bil pripravljen toliko časa žrtvovati za trženjske aktivnosti. Posledice nosi rezultat. Moja slika je bila čista. Res je, nisem postal bogataš, a sem si zagotovil dobro osnovo za življenje. Ničesar ne obžalujem.
Kaj vam je torej dalo veslanje?
V obdobju kariere sem si lahko zgradil hišo in živel brez večjih težav ali posojil. Imel sem tudi dobro popotnico. Obenem sem nadaljnjo poslovno pot gradil prav na veslaških temeljih. Šport me je tudi veliko naučil. Kam vlagati in kako določati prioritete.
Danes ste selektor veslaške reprezentance in zastopnik blagovne znamke Filippi, ki ponuja veslaško opremo. Konflikt interesov?
Včasih slišim tudi kakšen očitek na ta račun. Sam pa sem prepričan, da sem s svojimi povezavami lahko le v pomoč reprezentanci in tudi klubom. V Sloveniji smo finančno šibki in imamo zastarel plovni park. Zato smo lahko tudi z mojo pomočjo občasno vsaj urgentno pokrili potrebe.
V kakšnem stanju je na začetku nove sezone slovensko veslanje, ki ga letos zaznamuje 30 let od prve in obenem 10 let od zadnje kolajne na svetovnih prvenstvih?
Po veliki generacijski luknji smo se lotili povsem nove gradnje. Slovenska reprezentanca je zelo mlada. Med člani so, z izjemo treh posameznikov, vsi tudi veslači v kategoriji do 23 let. Lahko pa se pohvalimo z močno bazo v mladinski kategoriji. Odločili smo se za drugačen pristop in poenotili način dela. Več je skupnih treningov in preglednih testiranj. Upam, da se bo to delno poznalo že letos, na še večji izplen pa računamo v letu 2020, ko bo na Bledu potekalo svetovno prvenstvo mladincev in mlajših članov. Izključena ni niti kakšna kolajna. To bi bil lep temelj.
Prihodnje leto bodo na sporedu tudi olimpijske igre. Ali za to skupino veslačev prihajajo prezgodaj?
Če bo kakšni posadki uspel preboj v Tokio, bo to predvsem posledica tistega, kar smo imeli že v preteklosti, ne toliko dela z novimi rodovi. Kandidatov za OI je malo. Med lahkimi veslači bo preboj zelo zahteven, saj bodo na Japonskem še zadnjič del olimpijskega programa, kar pomeni, da se bodo vsi še toliko bolj borili za prosta mesta. Boljše možnosti ima dvojni dvojec med težkimi veslači, pri čemer pa upam, da posledice poškodbe Nika Krebsa ne bodo prehude.
Kakšno sliko bo ponudila tradicionalna zagrebška regata?
Predvsem pri mladinkah je zgodba sklenjena. Pričakujemo potrditev. Pri fantih je malce več neznank, a imamo prav tako že preverjene kombinacije. Boljši bodo dobili prednost v večjem čolnu. V članski konkurenci imamo zaradi manj preglednih treningov več odprtih možnosti.
Sedem let po koncu kariere ...
Omenjate dekleta … Pri nežnejšem spolu Slovenija nikoli ni kotirala prav visoko. Najbolj znana slovenska veslačica je Anja Šešum, a le zaradi svoje vloge v ekipi Ilke Štuhec. Novi časi?
V preteklosti nismo imeli kandidatk. Tudi zanimanje je bilo manjše. Naključje je želelo, da imamo trenutno več mladink kot mladincev. Vse smo združili, z njimi delali in jim dali možnost napredka in boja za reprezentančne sedeže. Zdaj imamo 20 mladincev. Deklet je za odtenek več. No, se pa tudi na klubski ravni pozna porast zanimanja za veslanje pri dekletih. Tudi v blejskem klubu imamo v mlajših kategorijah polovico deklet.
Ko smo ravno pri ženskem veslanju, ne moremo spregledati spoznanja, da niste le selektor, temveč tudi oče veslačice. Kakšen je vaš vpliv na kariero 16-letne Ruby Čop?
Trenirata obe hčeri, tudi mlajša Amber. Poskušam ju držati nazaj. Ne dovolim trenirati toliko, kot bi želeli, predvsem Ruby. Vztrajam namreč pri tem, da mora biti en dan v tednu prosta. Poskušam ji vcepiti tudi, kako pomemben del so hrana, pijača in počitek. Veste, otroci so zelo pametni in dojemljivi, a starši nimamo pojma. Haha … No, zame je ključno, da otroci uživajo v športu.
Čop, Špik, Mujkič, Klemenčič, Janša, Žvegelj … Ob anketi na ulici slovenskih mest bi naključni mimoidoči pred leti zlahka naštel kar nekaj imen slovenskih veslačev. Danes bi imel nedvomno več težav. Kaj pa čez nekaj let? Upate našteti nekaj imen, ki bodo krojila svetovni vrh?
Za nobenega mladinca, četudi v svojem letniku kotira visoko, nikoli ne moremo trditi, da se bo razvil v vrhunskega članskega veslača. Prav zaradi tega poskušamo zdaj dobro delati z vsemi. Na prihodnost bodo vplivali tudi telesni, duševni in tekmovalni razvoj. Poleg tega se bo pojavilo vprašanje delovne vneme. Ob prehodu med člane se bo namreč količina dela povečala. Za ta prehod je vedno značilen osip. Zaradi navedenega imen ne bi izpostavljal. Nikogar ne bom odpisal, ne nobenega ne bom stavil. Pustimo času čas.
Tudi iz vaših besed je mogoče razbrati, da bo slovensko veslanje še nekaj let oddaljeno od zlatih časov, katerih protagonist ste bili. Je okolje dovolj potrpežljivo?
Prenašam svoje znanje. Vem, da le izvedba treninga za vso sliko ni dovolj. Gre tudi za vprašanja prehrane, regeneracije, skrbi za zdravje, način dojemanja treningov in tekem … To je tisto, kar oblikuje tekmovalca. In prav na tem področju imamo v Sloveniji največ rezerv. Zakaj? Telesne predispozicije so, kakršne pač so. S treningi jih poskušamo izpopolniti. Nato pa na vrsto pridejo osebnostne lastnosti. To veslačem poskušam vcepiti v glavo. Včasih me moti, ko se želja veslača začne in konča na treningu. Daleč od tega, da bi zagovarjal povsem asketsko življenje. Ne, trdim namreč, da mora tudi zasebno življenje človeka zadovoljevati. Le tako bo dober športnik.
Kakšna je slovenska veslaška baza?
Res je, da ob poplavi športov in večji priljubljenosti določenih panog, o čemer sva že govorila, na veslače pade manjši delež. A večjo težavo vidim v gibalni sposobnosti današnje mladine. Trening je namreč za številne edina prava fizična aktivnost. V tem načinu življenja so manj telesno odporni in bolj izpostavljeni poškodbam. Trenerji so pred nehvaležno nalogo, saj morajo bolj paziti na svoje tekmovalce. Pri moji generaciji je bila pozornost preventivnemu delu treninga znatno manjša.
Številni športi imajo prefinjen način približevanja mladini, predvsem z bolj atraktivnimi televizijskimi prenosi in pojavnostjo v novih medijih. Kaj lahko ob okorelosti krovne mednarodne organizacije ponudi veslanje?
Tudi v zdajšnjih okvirih bi bilo mogoče prenose veslaških tekem narediti bolj atraktivne. Prav pred tedni smo na strateškem sestanku mednarodne veslaške zveze razpravljali o prihodnosti našega športa. V neformalnem pogovoru sem se vprašal, zakaj veslačem na tekmovanjih ne dovolijo uporabljati merilcev sile. Na treningih je namreč to del opreme. Gre za spremljanje srčnega utripa, sile in hitrosti. Verjamem, da bi bili tovrstni podatki ob pravi interpretaciji zanimivi tudi za televizijske gledalce. Jasno, to bi tudi od televizijskega komentatorja terjalo boljše poznavanje fiziologije in biti športa.
Na kako visoki ravni je strokovno delo v klubih?
Splošno trenersko znanje je v Sloveniji na visoki ravni. Graditi pa moramo na sodelovanju in poenotenju načina dela.
Kakšen pa je vaš današnji odnos z nekdanjim selektorjem Milošem Janšo, sicer klubskim trenerjem, s katerim v zadnjih letih kariere nista bila povsem na enaki valovni dolžini?
Sodelujeva zelo korektno. Včasih se o čem ne strinjava, a oba sva dojela, da imava isti cilj. Znava se pogovarjati. Kar se dogovoriva, dobro izvajava. Kot strokovnjaka ga neizmerno cenim. Ima avtoriteto in znanje. Navsezadnje ima tudi več kolajn kot vsi drugi trenerji skupaj. Njegovo znanje in izkušnje je treba izkoristiti.
Pogovor smo začeli s slovenskima legionarjema v ligi NBA in njunima vlogama pri prepoznavnosti države. Kako pa na Slovenijo gledajo vaši tuji partnerji?
Kdor ima vsaj malo veslaške afinitete, pozna Slovenijo in pozna Bled. Spoštljivi so do naše države, naravnih lepot in našega športa. Vem pa, da ta slika ni povsem realna, saj se gibljem v zelo specifičnem krogu ljudi. Naša država je, če si to priznamo ali ne, še vedno precej anonimna. A v tem ne vidim nič slabega. To je bila naša težava. Slovenijo vidim kot butično lokacijo, ki bi jo morali kot takšno tudi tržiti.
Kako pa vi dojemate Slovenijo in domače kraje? Vas pogled na Bled še prevzame?
Z leti se ljudje spreminjamo. Pred 20 leti bi se brez težav odselil v tujino. Zdaj pa sem prepričan o izjemni kakovosti našega življenja. Ne govorim le o plači, temveč tudi o javnih službah, naravi, povezavah … Zdaj to znam ceniti. Še več, vedno bolj se zavedam, kaj imamo v Sloveniji. Ne predstavljam si, da bi se preselil čez mejo. Moti pa me slovenska omejenost. Žal ne moremo iz svoje kože. Med sabo bi se grizli, nikakor ne bi bili enotni, hkrati pa smo nagnjeni k negodovanju o tem, kako nam je hudo. Vseskozi se sprašujemo, kako bo za nas poskrbela država. Kot primer bom navedel pogovor z danskim veslaškim strokovnjakom, s katerim sem pred kratkim razpravljal o teh razlikah. Pojasnil mi je, da je v danski ustavi zapisana pravica do stanovanja, ki ga mora prebivalcu, če tega ni zmožen sam, zagotoviti država. Toda njihova miselnost jim prepričuje izkoriščanje tega. Le v skrajnih primerih. Družbeno bi bilo to namreč nesprejemljivo. Pri nas bi verjetno vsi poskušali izkoristiti pravico do teh stanovanj.
Če bi bili naš gost pred letom, bi vas predstavili tudi kot podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Ste se dokončno umaknili ali pa vas v prihodnje lahko pričakujemo tudi v kakšni novi vlogi?
Trenutno o tem ne razmišljam. Vse od umika redko pomislim na to, kaj se dogaja. Sem vesel, da se mi ni treba ubadati s težavami slovenskega športa, saj imamo teh težav dovolj že v veslanju. Ne vem, ali se bom kdaj lotil še kakšnega položaja. Trenutno sem primerno obremenjen. V prihodnje bi želel imeti več prostega časa.