Četrtek, 10. 11. 2022, 9.20
2 leti
TOMAŽ HUMAR (1969-2009)
Obletnica smrti slovenskega alpinista, ki smo ga lahko spremljali prek interneta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,96
36
Mineva 13 let od smrti vrhunskega alpinista Tomaža Humarja. Umrl je za posledicami nesreče in poškodb pri vzponu na Langtang Lirung, ki se ga je lotil v samostojnem vzponu.
Danes mineva 13 let od smrti Tomaža Humarja, vrhunskega alpinista, ki je zaradi poškodb in ozeblin leta 2009 umrl v steni Langtang Lirunga, ki se ga je lotil v samostojnem vzponu.
Tomaža Humarja, enega najboljših alpinistov na svetu in izkušenega gorskega reševalca, je najbrž poznala prav vsa Slovenija.
Kdor njegovih alpinističnih podvigov ni spremljal že prej, ga je prav gotovo spoznal leta 1999 na odpravi v Daulagiri, ki je odmevala ne le v alpinističnem svetu, pač pa tudi širše. Humar se je namreč odločil, da bo svoje plezanje javnosti predstavil prek takrat nove tehnologije, interneta.
Šlo je za nekakšen neposredni prenos iz stene, ki ga je omogočila ekipa SiOL-ovih tehnikov. Obisk Humarjeve spletne strani je presegel vsa pričakovanja. Najtežjo steno v svoji karieri je preplezal solo, v alpskem stilu, ki ga je označil za povsem preprosto umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora ne za omahljivce ne za velike junake.
Preživel Daulagiri, skoraj umrl pri padcu doma
Čeprav je imel Humar na Daulagiriju srečo na svoji strani, pa mu je ta hrbet obrnila leta 2000, ko je pri gradnji domače hiše vzvratno padel v odprtino za stopnice in si hudo poškodoval obe nogi.
Več mesecev je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih ter bil nekajkrat celo na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da bo za vedno ostal priklenjen na invalidski voziček.
Maja 2001 se je po nizu desetih operacij izkazalo, da bo, čeprav je imel desno nogo za dva centimetra in pol krajšo, levi gleženj pa je bil delno negibljiv, lahko uporabljal noge, plezal pa ne bo. A Tomaž se ni dal. Okreval je in splezal. In to je počel lažje kot hodil.
Spektakularno reševanje z Nanga Parbata
Nato je več let čakal na pravi klic gora. Vse dokler ga leta 2005 ni že drugič poklical osemtisočak Nanga Parbat. Tudi takrat smo Humarjev vzpon lahko spremljali v živo prek interneta in mu celo pošiljali elektronska sporočila.
Gora se je Humarju takrat uprla in ga ukleščila na višini šest tisoč metrov. Humar je ujet na osemtisočaku šest dni čakal na pomoč in jo nazadnje tudi dočakal. V spektakularni reševalni akciji, ki velja za najbolj tvegano v zgodovini himalajizma, so ga s pomočjo helikopterja pakistanske vojske rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru.
Pakistanska reševalca sta mu podarila še en rojstni dan
Humar je v zahvalo pakistanski vojski, ki mu je, kot je večkrat dejal, podarila še en rojstni dan, odprl fundacijo, s katero je želel zbrati dovolj sredstev, da bi v dolini pod južno steno Nanga Parbata v vasi Tašering odprl bolnišnico, ki bi olajšala življenje 3.500 prebivalcem.
Pakistanska pilota, ki sta za Humarja tvegala življenje, Rašid Ulah Bega in Khalid Amir Rano, sta slabi dve leti pozneje obiskala Slovenijo in iz rok predsednika republike Slovenije Janeza Drnovška prevzela zlati red za zasluge.
Pakistanska pilota, ki sta Humarja leta 2005 rešila iz stene Nanga Parbata, Rašid Ulah Bega in Khalid Amir Rano, sta iz rok predsednika republike Slovenije Janeza Drnovška prejela zlati red za zasluge.
Klic gora in tretje oko
Humar, oče dveh otrok in sodelavec carinske uprave v Ljubljani, je večkrat pritegnil pozornost domače in tuje javnosti. Tudi s pripovedovanjem o klicu gora in tretjem očesu. Nekateri so ga oboževali, drugi prezirali, bil je vzornik in tarča napadov. Zagotovo pa je bil tako imenovani Gozdni Joža človek, ki je sogovornika težko pustil hladnega. Že njegov jekleni stisk roke je bil nekaj, kar bo ostalo.
Zadnje besede: Jagat, ta je moj zadnji
In če je leta 2005 po rešitvi z Nanga Parbata Humar doživel svoj drugi rojstni dan, štiri leta pozneje ni imel te sreče. Sam in poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirunga.
"Jagat, ta je moj zadnji," je bil zadnji stavek, ki ga je Tomaž Humar poslal v svet. Namenjen je bil šerpi Jagatu Limbuju, ki je bil poleg Humarja edini član odprave, saj je Humar po vzponu na Daulagiri in uspešnem helikopterskem reševanju z gore Nanga Parbat, ki so ga spremljali številni mediji, projekt Langtang Lirung izvedel stran od oči javnosti.
Reševalci so njegovo truplo našli šest dni pozneje na višini 5.600 metrov, pol kilometra nižje, kot so predvidevali. Na željo svojcev in prijateljev je ostal v Himalaji, kjer se je počutil najbolj doma.
Spominska plošča v Kamniški Bistrici
Na velikega alpinista bosta spominjala budistično obeležje čorten, postavljeno na podlago iz petih plasti, ki simbolizirajo pet elementov tega sveta v Nepalu, in spominska plošča v spominskem parku pri Domu v Kamniški Bistrici.
36