Ponedeljek,
23. 4. 2012,
10.35

Osveženo pred

3 leta

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Nejc Marčič Luka Stražar

Ponedeljek, 23. 4. 2012, 10.35

3 leta

Nejc Marčič in Luka Stražar: Odprava v Himalajo je bila pravo darilo

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Predanost, veselje in ideje so jedro alpinizma Nejca Marčiča in Luke Stražarja, ki poudarjata, da sta stopila ob bok najboljšim alpinistom le zaradi nagrade, izkušnje in kilometre morata še nabrati.

Kdaj sta zaslišala klic gora? Nejc: Sam sem že kot majhen rad gledal fotografije s plezalsko tematiko. Nikoli pa nisem plezal, do "usodnega" dne, ko sem se vpisal v alpinistično šolo. Še v šolo sem šel zgolj po znanje in prijatelje, s katerimi bi lahko varneje nadaljeval svojo turnosmučarsko kariero. Pristal pa sem v stenah naših in zdaj še tujih vrhov. Luka: Z družino smo velikokrat šli v hribe, oče me je navdušil tudi nad stenami, po vpisu v alpinistično šolo pa sem se z vsakim letom več in več ukvarjal z alpinizmom.

Pred dvema letoma sta se v Peruju prvič skupaj navezala na vrv. Je bila to plezalska "ljubezen" na prvi pogled? Nejc: Si pomislila na ljubezen, zato ker sva si delila spalno vrečo? (smeh) Res sva se tam prvič navezala in očitno sva se ujela. Vedno je dobro imeti soplezalca, s katerim se razumeš.

Katere vajine lastnosti so ključ tega razumevanja? Nejc: Zagotovo to, da sva rada v gorah in da je obema všeč enak stil plezanja. Obema so smešne tudi podobne neumnosti, na katere se velikokrat spomniva tudi med plezanjem in se tako zabavava.

Kaj vama odzvanja v glavah mesec po prejemu zlatega cepina, ki vaju je postavil ob bok zvenečim imenom slovenskega alpinizma, kot so Marko Prezelj, Andrej Štremfelj, Tomaž Humar, Vanja Furlan, Boris Lorenčič in Pavle Kozjek? Nejc: Ob boku sva jim le zaradi nagrade, sicer pa nama manjka še ogromno kilometrov in izkušenj, da bi lahko to rekla.

Dejala sta, da na odpravo Charakusa 2011 nista šla zaradi vizije o zlatem cepinu, ampak zaradi ideje splezati nekaj novega, vabljivega. Nejc: Himalaja je tako velika, da se še vedno najde neosvojen vrh ali nepreplezana stena. To privlači plezalce, da sami iščemo prehode v steni in rišemo črto na vrh. Kar pa zadeva nagrado, nisem nikoli pomislil nanjo in sem plezal oziroma sva plezala le zase.

Vajina nočna mora podnevi med triinpoldnevnim vzponom na K7 West čez še nepreplezano severovzhodno steno so bila tudi strma snežišča. Kaj pa je bila poezija osvajanja pakistanskega vrha? Nejc: V smeri je bilo še vse drugo kot le strma snežišča … Luka: Vsi štirje dnevi na gori so bili, recimo, poezija. Iskanje prehodov in premagovanje težavnih situacij, vztrajanje v težkih trenutkih, na koncu se je vse to poklopilo v nekaj dobrega.

V alpinističnem minimalizmu se dodobra premišljen nabor tehnične opreme in ena spalna vreča za dvojico alpinistov zdi že stalnica, pošalila pa sta se, da sta vzela s seboj tudi le en predvajalnik glasbe, ampak sta si privoščila veliko pesmi. Kakšna glasba vaju je navdihovala med vzponom? Nejc: Ne vem, kako se odločajo druge naveze, zame je bilo to prvič, da sem si delil spalno vrečo, niti še nisem zasledil, da to počnejo, ampak verjamem, da se odločajo za to. Kar pa zadeva predvajalnik glasbe, sva vzela s seboj Lukovega, ki je bil malenkost težji od mojega. Moj ni imel polne baterije. (smeh) Uh, kaj pa vem, glasbe se ne spomnim, sva se pa v drugem dnevu gibala v ritmih klasične glasbe, počasi in na čase počasneje. (smeh)

Prvenstvena smer Sanjači zlatih jam v minimalističnem alpskem slogu je strokovno žirijo za zlati cepin prepričala tudi s timskim duhom, strastjo, predanostjo, skromnostjo in srčnostjo, ki, kot kaže, tudi pri mlajši generaciji alpinistov nadaljujejo štafeto najodličnejših alpinističnih vrlin … Nejc: Hm, ja, to je žirija ocenila in to vse drži, saj se mora v taki steni vse poklopiti. Veliko je odvisno tudi od sreče, ki sva je bila deležna v veliki meri, tako z razmerami kot tudi z vremenom. Kar pa zadeva skromnost, lahko rečem, da sem se v baznem taboru ali v steni počutil kot bogataš. Odprava v Himalajo je bila pravo darilo.

Katere tri besede najbolj jedrnato opišejo vajin alpinizem? Nejc: Predanost, veselje, ideje.

Kako je vajin uspešen pionirski vzpon na K7 West in potem še zlati cepin pospremil Urban Novak, idejni in siceršnji vodja odprave v Karakorum, in kako Planinska zveza Slovenije, ki je finančno podprla podvig? Nejc: Urban nama je čestital, kakor se tudi spodobi. (smeh) Cenim pa to, da je kupil vstopnico in prišel na najino predavanje v Cankarjev dom, kljub temu da se je fotografij nagledal že v bazi in na drugih predavanjih. (smeh) Super vodja, se veselim novega sodelovanja! S strani PZS-ja sva prav tako dobila precej čestitk.

Katera alpinistična modrost vaju vodi po navpičnih izzivih? Luka: V stene naju vodijo vedno nove ideje in želje, glede modrosti pa ne vem.

Kaj počneta, ko odložita cepin in sezujeta dereze? Nejc: Kujeva nove načrte, v zadnjem času pa sam predvsem delam in hodim na intervjuje. (smeh) Luka: Poskušam študirati, privarčevati denar za naslednje izlete …

Septembra vaju znova pričakuje Himalaja. Kaj bosta razdevičila tokrat? Nejc: Če naju bo spet spremljala sreča z vremenom in razmerami, bova zagotovo razdevičila! Kaj bova razdevičila, pa ob drugi priložnosti. (smeh)