Nataša Nakrst, učiteljica športne vzgoje, ki preseneča tudi samo sebe

Prejšnji mesec ste v svojo zbirko uspehov, kjer je med drugim tudi naslov svetovne prvakinje v pol-ironmanu iz leta 2017, dodali še naziv evropske prvakinje v srednjem triatlonu. Bi rekli, da ste presenetili še samo sebe?

Da, zelo sem presenečena! Zmage na evropskem prvenstvu nikakor nisem pričakovala, saj sem letos najstarejša v svoji starostni kategoriji. Vse se mi je lepo sestavilo. Tudi to, da sem lahko preživela krasen konec tedna s hčerko, ki zdaj živi in dela v Nemčiji. Sicer pa že dve leti nisem tekmovala …

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Za triatlon je znano, da treningi zahtevajo ogromno časa. Koliko ga vzamejo vam ali so že tako sestavni del vašega življenja, da sploh več ne seštevate?

Triatlon je zame način življenja in ker sem po poklicu učiteljica športne vzgoje, res lahko rečem, da je gibanje način življenja tako v prostem kot v službenem času. Tako, da res je, niti ne bi rekla, da mi vzame kaj veliko časa.

Ste s svojim zgledom angažirali tudi svoje dijake na Poljanah?

Mislim, da. Ponosno lahko povem, da ima naša gimnazija vedno največ otrok na Ljubljanskem maratonu in teku trojk in da mi takšno tekaško angažiranje mojih dijakov pomeni veliko več kot lastni športni uspehi. 

Lani smo ob 120-obletnici naše gimnazije sestavili kar 120 poljanskih trojk vseh generacij, vendar potem nismo mogli nastopiti, saj je zaradi epidemije prireditev odpadla. 

Kar pa zadeva tekmo, kjer sem osvojila naslov evropske prvakinje, je to tekma, ki sem jo zelo težko čakala. Saj veste, dve leti ni bilo nobenih tekmovanj ... Ko sem se prijavila na prvenstvo, sem bila prepričana, da bo odpadlo.

Sicer pa sem se pripravljala tako kot običajno, malo skozi rekreacijo, nekaj pa v šoli, skupaj z otroki, skozi ure športne vzgoje.

Ko je maja končno postalo jasno, da prvenstvo bo, pa mi je to res vzelo nekje do dve do tri uri treninga na dan. Ampak kot rečeno, sama tega sploh več ne jemljem kot trening, ampak potrebo po gibanju, po tem, da se dobro počutim.

Zanimivo je, da svojo športno pot delite na obdobje pred materinstvom in po tem, ko ste postali mama. Kako se je z materinstvom vaše življenje spremenilo? BI rekli, da je bila pred rojstvom hčerke vaša športna kariera bolj rezultatsko usmerjena?

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Zagotovo. Pred materinstvom bi se lahko imela za profesionalno športnico, čeprav sem ves čas hodila tudi v službo. V tistem obdobju sem tekmovala v konkurenci elite, torej najvišji konkurenci, med profesionalnimi triatlonkami. Takrat je bilo moje življenje posvečeno samo službi in triatlonu.

Konkretno, pred službo sem opravila trening plavanja, potem sem odšla v službo, po službi pa sem se odpravila na še en trening. Takrat je moje življenje videti zelo izpolnjeno po eni strani, pa po drugi zelo osiromašeno.

Z materinstvom pa so se mi odprle povsem druge dimenzije, postavila pa sem si druge prioritete. Iz čistega profesionalizma sem padla v čisto materinstvo. Ljudje so se hecali, da sem pač v vsem, kar počnem, vedno stoodstotna (smeh, op. p.).

S hčerko Ano sva zelo, zelo povezani. Zelo zgodaj sem jo začela jemati s seboj na treninge. Nekdanji alpski smučar in moj dobri prijatelj Jure Franko mi je iz ZDA prinesel tekaški otroški voziček, verjetno prvi take vrste v Sloveniji. Na eni od tekem v Mehiki sem videla, kako praktični so, in seveda sem si ga želela imeti.

Tako me je hči na treningih najprej spremljala v vozičku, pozneje sem jo prevažala na kolesu. Ko se danes spomnim, kje vse sva se vozili, se kar zgrozim, kako nevarno je bilo. Res sva šli povsod skupaj. Tudi ona se je ukvarjala s številnimi zvrstmi športa, a v vrhunski šport je nismo nikoli silili. Danes je moja spremljevalka, vsepovsod sva že bili, največja podpornica in navijačica, promotorka, menedžerka …

Kako ste sploh zajadrali v triatlonske vode? Leta 1988, ko ste se lotili triatlona, je bil to verjetno precej nov šport.

Res je, takrat je bil triatlon razmeroma nov šport. Sama se od nekdaj ukvarjam s športom. Včasih sem smučala, igrala sem košarko, potem pa so me kolegi zvabili na triatlonsko tekmo. Tako se je začelo in postalo mi je všeč. Bila sem precej uspešna in precej hitro sem dobila povabilo italijanskega kluba in se začela udeleževati tekem v tujini …

Ko sem ugotovila, da mi bolj ustrezajo daljše discipline, sem se začela udeleževati tudi ironmanov (3,9 km plavanja, 180 km na kolesu in 42 km teka). Bila sem med najboljšimi petimi triatlonkami v Evropi in sem še vedno lastnica slovenskega rekorda v ženski konkurenci – 9 ur in 23 minut (Jume v Nemčiji, 1995).

Od nekdaj sem sama svoj trener in se pri tem povsem zanašam na svoj notranji občutek, ki mi je vedno povedal, kaj je prav in kaj ne.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Sicer pa se zadnja leta ne ženem več toliko in mi je triatlon skoraj bolj všeč kot prej. Nikomur se mi ni več treba dokazovati. Vse, kar sem želela doseči, sem že dosegla. Zdaj treniram in tekmujem samo še za svojo dušo in veselje in nikoli ne grem prek tega. Dobro se zavedam dejstva, da sem, če se pri teh letih lahko še tako ukvarjam s športom, res velika srečnica.

Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?

Prav zagotovo sem najbolj ponosna na zmago v kvalifikacijah za ironman na Havajih (Ferrara, leta 1992). Takrat me v profesionalnih vodah še nihče ni poznal in sem povsem presenetila konkurenco. V zadnjih kilometrih teka sem prehitela vse favoritinje. Na voljo je bilo samo eno mesto in na koncu je bilo moje.

Ironman na Havajih je bil moj prvi ironman, kajti kvalifikacije, ki sem jih prej omenila, so bile v polovičnem ironmanu oziroma srednjem triatlonu, torej disciplini, v kateri tekmujem danes.

To je pomenilo, da sem v obdobju od junija do oktobra, ko je bila na sporedu tekma na Havajih, morala natrenirati vse tri discipline. Pred tem še nikoli v življenju nisem prekolesarila več kot 100 km. No, na koncu sem v svoji starostni skupini (od 30 do 34 let) osvojila drugo mesto. Neverjetno. Spomnim se, da sem kolesarski del opravila na starem, železnem kolesu in da so me ljudje spraševali, ali ga imam za na tržnico (smeh, op. p.).

Super doživetje, a hkrati kar šok, ker vsega tega nisem bila navajena. Pred tekmo sem prebolela še angino, ampak na koncu se je vse skupaj super izšlo.

Kako dobro ste jo v svoji karieri odnesli, kar zadeva poškodbe?

Imela sem nekaj težav pred nosečnostjo, ki pa so se potem v obdobju mirovanja uredile. Sem pa pred nekaj leti imela težave, ko me je v Medulinu podrl avto in ko me je na Petkovškovem nabrežju v Ljubljani, med kolesarjenjem iz službe, udarila oziroma kar konkretno podrla cestna zapornica. Peljala sem se mimo odprte zapornice in ko sem se peljala pod njo, se je nenadoma zaprla.

Posledice?

Razbila sem si vse zobe, raztrgala vezi v gležnju ... Takrat sem si vzela malo premora od športnih aktivnosti.

Kakšne tekmovalne cilje ste si še zastavili v tej sezoni?

Načrtujem nastop na Ironmanu 70.3 v Kopru, to je res krasna tekma in upam, da jim jo bo letos uspelo izpeljati. Lani je namreč zaradi koronavirusa odpadla.

Kar pa zadeva prihodnje leto, pa hči že zdaj navija za ironman v Celovcu, ki bo tudi kvalifikacijska tekma za Havaje. Češ, mami, pred 30 leti si bila na Havajih, jaz bi tudi kam šla … (smeh, op. p.).

Ne vem še, nisem se še odločila. Mogoče bo to res moj naslednji cilj oziroma izziv, hkrati pa tudi priložnost, da se pokažem na svojem novem triatlonskem kolesu, poimenovala sem ga kar Blisk, ki mi ga je hči že vnaprej podarila za 60. rojstni dan, tega bom praznovala prihodnje leto.