Četrtek, 8. 12. 2016, 20.31
7 let, 1 mesec
Top
Napadi, ki so zaznamovali kariere in življenja športnikov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,83
Potem, ko smo pred dnevi poročali o huliganskem vložku, ki so si ga na obračunu francoske elitne nogometne lige med Metzom in Lyonom privoščili navijači in z gorečo baklo poškodovali vratarja Lyona Anthonyja Lopesa, smo preverili, kako pogosti so napadi na športnih tekmovališčih.
Iz rubrike top 10:
- To so najhujše letalske tragedije, ki so pretresle športni svet
- Deset nepoznanih fotografij iz rosnih let današnjih zvezdnikov
5. september 1972: dan, ko so se olimpijske igre v Münchnu ovile v črnino
Eden od najbolj krvavih dogodkov na športnih prizoriščih je prav gotovo teroristični napad na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu.
Sprva je kazalo, da si jih bo športna javnost zapomnila predvsem zaradi rekordov tako pri številu držav udeleženk kot po televizijskih gledalcih, nato pa je 5. septembra 1972 počilo. Osem pripadnikov palestinske teroristične skupine Črni september, oblečenih v trenirke in oboroženih s kalašnikovkami in ročnimi granatami, je ta dan ob 4.30 vdrlo v olimpijsko vas in poslopje, v katerem so bili nastanjeni izraelski športniki.
Dva so ubili takoj, preostalih devet – šlo je za izraelske športnike, njihove trenerje in športne funkcionarje – pa so zajeli in jih pozneje odpeljali do letalskega oporišča.
Mednarodni javnosti so postavili ultimat: v zameno za prostost devetih Izraelcev so zahtevali izpustitev 234 palestinskih zapornikov ter razvpitih nemških teroristov Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof.
Ultimat je bil nesprejemljiv, v akcijo so stopile nemške varnostne sile in poskušale rešiti zajete Izraelce. Neuspešno, v kaotičnem strelskem spopadu so Palestinci ubili vseh devet talcev. Ubitih je bilo tudi pet ugrabiteljev in en nemški policist. Tri ugrabitelje so ujeli, a so jih na zahtevo ugrabiteljev enega od Lufthansinih letal nekaj tednov pozneje izpustili.
Krvava drama se je odvijala pred 900 milijoni televizijskih gledalcev, zato je bila akcija Črnega septembra še toliko bolj odmevna.
Izrael je zahodnonemške oblasti obtožil, da niso dovolj poskrbele za varnost na olimpijskih igrah. Pozneje pa so nanje leteli tudi očitki, da so namenoma spregledali jasna opozorila o možnosti terorističnega napada.
Enaindvajseturna krvava drama se je odvijala pred 900 milijoni televizijskih gledalcev, zato je bila akcija Črnega septembra še toliko bolj odmevna.
Žrtvam terorističnega napada v Münchnu so se poklonili tudi na letošnjih igrah v Braziliji. Na fotografiji sta vdovi izraelskih športnikov Yossefa Romana in Andrea Spitzerja, Ilana Romano in Ankie Spitzer, ki sta 20 let po masakru javnosti razkrili šokantno resnico: napadalci so talce zlorabljali, nekaterim so celo odstranili genitalije.
6. januar 1994: afera Skategate ali napad na ameriško ljubljenko
Mediji, predvsem ameriški so obširno poročali tudi o napadu na ljubljenko ameriške drsalne javnosti, Nancy Kerrigan, ki ga je sprožila njena tekmica Tonya Harding, prva ameriška umetnostna drsalka, ki je izvedla trojni aksel.
Kot smo zapisali v članku v rubriki Skok v športno preteklost, gre za zgodbo o rivalstvu, ki je preseglo meje zdravega razuma, in incidentu, ki je sprožil zanimanje za enega od najbolj estetskih športov.
Nancy Kerrigan in Tonya Harding sta bili konkurentki za uvrstitev v ameriško odlimpijsko reprezentanco.
Napad se je zgodil po končanem treningu za nastop na ameriškem državnem prvenstvu, ki je pomenil sito za dve mesti, ki sta odpirali pot na olimpijske igre v Lillehammerju. Kerriganova je ravno zapuščala ledeno ploskev, ko je k njej pristopil možakar in jo s kovinsko palico močno udaril po kolenu.
Takrat 25-letna športnica je bruhnila v krčevit jok in kričala: "Zakaj jaz, zakaj zdaj?" Vse skupaj so beležile televizijske kamere in posnetek še danes kroži po svetovnem spletu.
Napad na Nancy Kerrigan:
Moški, ki je hladnokrvno napadel Kerrigenovo, Shawn Eckardt (pozneje se je iz varnostnih razlogov preimenoval v Briana Seana Griffitha), je vso zgodbo povedal FBI. Izkazalo se je, da za napadom stoji Jeff Gillooly, nekdanji mož Hardingove.
Kaj Tonya Harding najbolj obžaluje v zvezi s kariero Skategate?
Ameriški olimpijski komite jo je nameraval nagnati iz ekipe, a so mu odvetniki Hardingove zagrozili s 25 milijonov dolarjev težko tožbo, zato so si premislili in zamižali na eno oko.
Poškodovana Kerriganova je okrevala in bila pripravljena za nastop na olimpijskih igrah v Lillehammerju, kjer so ji tekmice odstopile mesto v reprezentanci. Postala je olimpijska podprvakinja.
Kerriganova je v Lillehammerju osvojila naslov olimpijske podprvakinje.
A tudi njej ni šlo kot po maslu. Javnost in mediji so kmalu opazili, da je izredno vzvišena in prepirljiva. Mera je bila polna, ko so jo kamere ujele, da je na prireditvi, ki jo je organiziral njen sponzor Walt Disney World, moškemu, ki je bil preoblečen v priljubljeni lik Miki Miške, zabrusila, da je udeležba na tej prireditvi najbolj neumna stvar, ki jo je kadarkoli storila.
Kerriganova se je po koncu kariere priključila drsalnim revijam.
Sponzorji so se umaknili in ni ji preostalo drugega, kot da se pridruži dobro plačanim revialnim šovom upokojenih drsalcev. Danes ima 47 let, poročena je s svojim agentom, je mama treh otrok in se le redko pojavlja v javnosti. O incidentu nerada govori.
Enako velja za Hardingovo, ki je po javnem sramotenju, odvzemu naslova državne prvakinje in dosmrtni prepovedi delovanja v športu počela vse mogoče, najbolj pa stvari, ki ji niso bile ravno v ponos. Postala je boksarka, nabrala si je lepo zalogo kilogramov in izdala avtobiografijo, v kateri je nekdanjega moža, prav tistega, ki je bil vpleten v napad Kerriganove in s katerim sta posnela pornografski film in ga prodala medijem, obtožila posilstva. Danes s tretjim možem in štiriletnim sinom živi v Oregonu in se preživlja kot pomočnica v lesarski delavnici.
29. avgust 2004: fanatični Irec napade brazilskega maratonca
V času letošnjih olimpijskih iger v Braziliji je bilo mogoče večkrat slišati zgodbo o brazilskem maratoncu Vanderleiju de Limi, ki ga je na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 v zadnjih kilometrih maratona, kjer je bil povsem blizu zlati olimpijski medalji, napadel nekdanji irski duhovnik Cornelius Horan – Neil. Oblečen v zeleno kapico, rdeč kilt in zelene dokolenke ter opremljen s plakatom s citati iz Svetega pisma je stekel proti vodilnemu maratoncu in ga zrinil s ceste.
Gledalec ob progi, Grk Polyvios Kossivas, je poskrbel, da je de Lima lahko nadaljeval tek. V incidentu je izgubil od 15 do 20 sekund od 38, kolikor si jih je nabral pred zasledovalci. Zadnje štiri kilometre pred ciljem sta ga dohitela in prehitela Italijan Stefano Baldini, pozneje olimpijski zmagovalec, ter Američan Mebraht Keflezighi, ki je bil na koncu drugi.
Razlog za obuditev neverjetne zgodbe v času iger v Riu? De Lima je bil namreč tisti, ki mu je namesto brazilske nogometne legende Peleja, temu jo je v času iger zagodlo zdravje, pripadla čast prižiga olimpijskega ognja na štadionu, ki je gostil slovesnost ob odprtju iger.
V Riu de Janeiru mu je pripadla čast prižiga olimpijskega ognja.
18. julij 2015: urinski napad na rumenega Frooma
Burno je bilo tudi na lanski Dirki po Franciji, ko je na eni od etap, kjer navijači kolesarjem pripravijo špalir, eden od gledalcev v Frooma zalučal kozarček z urinom.
Kolesarji so na cesti vajeni vsega. Chris Froome je bil poleg obtožb o zlorabi dopinga deležen tudi urinskega pljuska.
Kot je napad pozneje povzel britanski kolesar, se je urinski napad zgodil na 50., 60. kilometru, sovražno nastrojeni gledalec ob cesti pa naj bi mu poleg urinskega izločka namenil še nekaj obtožb o dopingu. "To je nešportno in nesprejemljivo," se je jezil v Keniji rojeni Britanec, ki velja za enega od najbolj umirjenih in prijaznih v kolesarski karavani.
30. april 1993: neuravnovešeni napadalec zaustavi teniško zvezdnico
Konec aprila pred 23 leti se je za Moniko Seleš življenje obrnilo na glavo. Komaj 19-letna teniška igralka je v Hamburgu igrala v četrtfinalu proti Bolgarki Magdaleni Malejevi. V drugem nizu med premorom je pri vodstvu Seleševe s 6:4, 4:3 slabo varnost izkoristil neuravnovešeni Günter Parche, sicer obsedeni navijač njene velike nasprotnice Steffi Graf, in Seleševo napadel s 23-centimetrskim kuhinjskim nožem.
Moniki Seleš se je konec aprila leta 1993 življenje obrnilo na glavo.
Teniško igralko je zabodel v predel med lopaticami. Rana, ki je bila globoka centimeter in pol, je za vedno spremenila zgodovino belega športa. Od takrat so na teniških turnirjih močno poostrili varnost. A za Seleševo, ki ji je napad pustil večje psihične kot fizične posledice, je bilo že prepozno.
Na tekmovališče se je sicer spet vrnila po dolgih dveh letih, uradni dvoboj je odigrala prvič po 27 mesecih, a nikoli več ni stopila na pota stare slave. Zgodovina ženskega tenisa bi bila danes najverjetneje drugačna, če njene kariere ne bi zaznamoval Parche, ki nikoli ni pristal v zaporu, je pa dve leti preživel v psihiatrični bolnišnici.
24. oktober 2008: ko navijači poskrbijo za predčasen konec kariere
Primer s tekme med Metzom in Lyonom konec preteklega tedna je spomnil na leto 2008, ko se je veliki avstrijski derbi zaradi vandalizma za enega od vratarjev končal precej bolj klavrno kot za vratarja Lyona Anthonyja Lopesa.
Za nemškega vratarja Georga Kocha se je avgustovski avstrijski derbi leta 2008 končal klavrno. Zaradi odvržene petarde je imel še dolgo časa težave s sluhom in ravnotežjem.
Na poletnem obračunu med Rapid Vienno in FK Austria je v vratarja Rapida Georga Kocha priletela petarda. Dogodek je imel za nemškega čuvaja mreže dolgoročne posledice. Te so se kazale predvsem v težavah s sluhom in ravnotežjem.
Marca leta 2009 je pri 37 letih dejal, da je ne vidi smisla v nadaljevanju kariere, saj so bile težave prevelike. "Upal sem do zadnjega, toda naposled sem spoznal, da nima nobenega smisla zavlačevati," je slovo komentiral Nemec.
Športne čevlje je na klin obesil le do septembra, ko se je spet vrnil na nogometne zelenice SC Herford, a le za dva meseca, ko se je novembra dokončno poslovil od profesionalnega nogometa.
15. april 2013: sejanje smrti na maratonu v Bostonu
Na tekmovališčih v preteklosti niso bili ogroženi le profesionalni športniki, med žrtvami napadov so tudi rekreativci. Zadnji odmeven primer, za katerega se je izkazalo, da gre za teroristični napad, je bil aprilski maraton v Bostonu leta 2013.
Dve eksploziji na maratonu v Bostonu sta zahtevali tri smrtne žrtve, 260 ljudi je bilo poškodovanih.
Približno tri ure zatem, ko so najboljši tekači že prečkali ciljno črto tega slovitega maratona, sta odjeknili dve eksploziji. Umrli so trije ljudje, več kot 250 je bilo ranjenih, več kot 15 so morali amputirati ude.
Napad sta izvedla brata Carnajev, Džoharja (na fotografij) so leta 2015 obsodiili na smrt, Tamerlan pa je umrl nekaj dni po napadu v Bostonu.
Za kruto dejanje sta bila odgovorna čečenska brata Carnajev. Takrat 26-letni Tamerlan in 19-letni Džohar sta iz ekonom loncev izdelala bombi, ki sta ju napolnila z žeblji in svinčenimi kroglicami. Tamerlan je nekaj dni zatem umrl v oboroženem spopadu s policijo, Džoharja pa je dve leti po napadu porota obsodila na smrt.
1. februar 2012: vojna na nogometnem igrišču
Vdori navijačev na nogometne zelenice niso nobena redkost, a eden od teh se je februarja 2012 v Port Saidu v Egiptu končal zelo krvavo.
V smrtonosnih izgredih, ki so imeli tudi politično ozadje, je umrlo 73 ljudi, več kot tisoč je bilo ranjenih.
Po obračunu med dvema velikima rivaloma Al-Masrijem iz Port Saida in Al Ahlijem iz Kaira se je, kot so dogajanje opisali očividci, začela prava vojna. Po zmagi gostiteljev s 3:1 so gostujoči navijači razprli transparente, žaljive do nogometašev in privržencev Al-Masrijja. Navijače domačih je vsebina izjemno razjezila.
"To je vojna in ljudje umirajo pred našimi očmi. Nič se ne premakne, ni varnostnikov in ni reševalcev."
Napadli so gostujoče nogometaše, nato še njihove navijače. Na zelenici se je vnel vsesplošen pretep, v stampedu je umrlo na desetine ljudi. Končno število najbolj smrtonosne nogometne tekme v Egiptu je naraslo na 73, več kot tisoč ljudi je bilo ranjenih. "To je vojna in ljudje umirajo pred našimi očmi. Nič se ne premakne, ni varnostnikov in ni reševalcev," je v kaosu dejal Al-Ahlijev nogometaš Mohamed Abo Treika.
Sodišče je potrdilo smrtno kazen 21 obtoženim, ki so sodelovali v smrtonosnem napadu.
